V središču neodgovornosti 

Umetnostni zgodovinar, komparativist in pesnik Robert Simonišek, ki je decembra na željo kulturnega ministra kot v. d. direktorja nadomestil dolgoletno direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac, se je na začetku epidemije odpravil v Milano. Vsaj tako opisuje v eseju V središču virusa, objavljenem v zbirki esejev Pejsaži: sanjati na soncu, za katero je prejel Rožančevo nagrado. V njem opisuje tudi, kako je kmalu za tem, ko se je vrnil domov, najverjetneje zbolel za covidom – in se povsem zavestno odločil, da bo kljub temu z možnostjo okužbe ogrozil druge ljudi.

»Nekaj dni po moji vrnitvi iz Milana se je sprožila globalna panika,« se v eseju spominja Simonišek. »Ljudje smo ali postali žrtve ali smo bili ponovno zlorabljeni kot poskusni zajci, s katerimi strokovnjaki in mediji manipulirajo,« opisuje takratne razmere, ki so ga pritegnile »bolj s filozofskega in psihološkega vidika«. Obregne se ob misel, »da so starejši umirali že iz katerih koli vzrokov spričo naravnih zakonitosti in da je bilo med temi smrtmi, ki bi se tako ali drugače zgodile, zlahka trditi, da je ta in ta preminil zaradi virusa«.

V nasprotju s pričakovanji o odpornosti ga v nekem trenutku obide nenavadna slabost. Začne kašljati, ima vročino in težko diha. V zdravstveni dom si kljub temu ne upa. »Prvič, ker ne zaupam zdravnikom, drugič, ker sem se bal, da me bodo poslali v karanteno in izolirali v nekem sterilnem prostoru, ki sem si ga predstavljal kot ječo.« Namesto tega se odloči oditi v delno samoizolacijo.

Ker mora vseeno nekako opravičiti izostanek v službi, je naposled prisiljen poklicati v zdravstveni dom. V pogovoru z medicinsko sestro skleneta, da gre samo za navaden prehlad. Odloči se zamolčati, da je ravnokar pripotoval iz Italije, kjer je tisti čas potekalo pravo virusno razdejanje. »Brez večjih moralnih zadržkov sem zamolčal svojo geografsko lokacijo pred dvema tednoma.« Da ne bi kdo kaj posumil, z družabnih omrežij za vsak primer izbriše vse fotografije z izleta.

Čeprav je sumil, da se je okužil z novim koronavirusom, se je vseeno odločil hoditi v trgovino. »V opuščenem nakupovalnem središču sem se pomikal počasi. Na oddelku za sadje in zelenjavo se je prikazala stara gospa in se skoraj zaletela vame, če ne bi pravočasno odskočil,« opisuje enega od svojih obiskov.

Da Simonišek ni upošteval zdravstvenih priporočil in je s svojim početjem ogrožal svoje zdravje, predvsem pa zdravje drugih, je verjetno povsem jasno. Z dodatnimi vprašanji o vsebini eseja smo se obrnili tudi nanj, vendar mu nanje ni uspelo odgovoriti.

Simonišek je bil ob imenovanju za v. d. direktorja Moderne galerije deležen številnih kritik, tudi zaposlenih v galeriji, da nima zadostnih izkušenj za vodenje osrednje državne ustanove za sodobno umetnost. Danes kljub temu opravlja naloge pomočnika direktorja za strokovno področje, na direktorski položaj pa se je povzpel Aleš Vaupotič, za katerega je moralo kulturno ministrstvo posebej spremeniti pogoje v ustanovnem aktu zavoda.