Magnifico pokaže Urošu Slaku pot v boljšo družbo

Magnifico je napisal eno najbolj ljubkih zgodb v sodobni Sloveniji, zanjo bi moral dobiti vsaj Rožančevo nagrado (seveda pretiravamo). Tako gre ta njegova pripoved: »Halo, gospodična, sem reku, a motim? A mate malo ognja, lepo vas prosim. Je rekla, da ga nima in da ne kadi, ampak a nisi ti un, k je skoz na televiziji? Ma ne, ne, ne, to se vam zdi, ampak potem sva bila dokaj hitro na ti. Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate. Saj ni, da je ne bi, bla je mačka in pol, človk bi jo odpelu kar čez vikend domov, ampak ne morem, ne smem. Hvala za kavo, doma mam ženo, otroke, brata, fotra pa mamo. Razumem, razumem, je rekla, že prov, ampak najbrž je vidla, da sem se mal usrov. Potem sem slišu, čez neki dni, baje, da se u mestu govori, kao, Magnifico je peder!« Seveda je šlo tudi za fin način opozarjanja na homofobijo, ampak verjetno bo kar res, kar pravi Magnifico, da to ni bil njegov namen – pač zgodilo se mu je, povedal je zgodbo, ki je najprej zgodba o odnosih, moških, ženskah, družbi. In točno to je Magnifico: pač en občutljiv človek, ki polno živi življenje, ki izjemno dobro čuti družbo, ker je pač njen del, bere naše današnje in jutrišnje misli – a si niti malo ne domišlja, da je zato kaj več, še vedno je tisti fant iz Kosez, ne pripisuje si zaslug, se ne treplja po ramenu – in tak je že vse svoje življenje. Če ga ne bi imeli, bi bila ta dežela slabša. Magnifico je pomemben del nacionalne identitete.

Uroš Slak, voditelj slovenske različice hrvaške legendarne oddaje Nedeljom u dva (Ena na ena po slovensko), to o Magnificu seveda ve in čuti – ampak res zgolj intuitivno, na vodi, bi lahko rekli. Ve, da je Magnifico poseben, ve, da je izreden, ne ve pa, kako bi to prijel, kako bi ga nagovoril: Magnifico je bil v nedeljo zato zanj pretrd oreh, ker sveta, ki ga živi in sporoča Magnifico, nikoli ni razumel. Saj se trudi celotno oddajo, ampak ne zmore prodreti. Kljub temu pa Magnifico v intervjuju nagradi njegov trud. Magnifico v pogovoru pokaže, da je eden tistih ljudi šovbiznisa, ki sežejo čez in zunaj okvirov same glasbe. Magnificova glasba, to so male umetnine, vinjete idej in glasbene virtuoznosti.

Slak bi to rad pokazal, rad bi pokazal njegovo angažiranost, političnost – in Magnifico se mu čudi. Pa ne, da noče biti tak avtor, le Magnificu je pač to nekaj normalnega, nekaj, kar je pač del človeka, tako kot kuhati ali pa skrbeti za ljube ljudi. To pač počnemo, ker smo ljudje. Magnifico je prav zato vedno razdiral tabuje te družbe, pod kožo nam je zlezel, nismo mogli reči ne, ni le detabuiziral homoseksualnosti (in homofobije) in jo naredil za javno, ni razbijal odkritega in tihega rasizma, slikal je problem toksičnega moškega, še preden smo usvojili ta izraz – pripravil je celo Slovenijo, da je pela Kdo je čefur, pripeljal je na oder Sestre in se (tudi takrat) neizmerno čudil, zakaj pol države lovi sapo, saj gre vendar za luštno pesem. Magnifico ne moralizira, Magnifico se ne postavlja na prižnico, on je eden od nas, nič boljši, nič slabši od nas, poje o sebi, človek, krvav pod kožo – in prav zato smo mu vedno voljno sledili.