Čas, ko se je preoblikovala slovenska umetnost

V začetku 20. stoletja je Zagreb postajal očarljivo mesto, kjer sta se srečevala in drug ob drugega trkala Evropa in Balkan. Po prvi svetovni vojni, ko je Beograd postal prestolnica novonastale države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), je Zagreb postajal regionalno gospodarsko središče, hkrati pa je dobil značaj srednjeevropske kulturne metropole. Takrat je življenje v mestih že vibriralo v pestrem kulturnem in družabnem dogajanju, Zagreb je imel okoli 30 kavarn, najbolj priljubljeni sta bili kavarni Royal in Medulić, kamor je mladina zahajala brat časopise in poslušat gramofonske plošče. Ja, to je bil čas prvih gramofonov, jazza, filma, fotografije, začetkov oblikovanja, predvsem pa boja za žensko enakopravnost. Ta se je v zagrebški meščanski glamuroznosti kazala v podobi ženske v kratki resasti charleston obleki z »bubikopf« frizuro in dolgim »cigaretšipcem«, ki se ob najnovejšem gramofonu pozibava v ritmu charlestona ali ragtima in jazza. To je bil čas, ko je Zagreb dobil telefonsko centralo in prvo radijsko postajo; tisti, ki so ponočevali, so obiskovali kabaretne predstave in na novo odprti kino Evropa.

Posedanje na terasi hotela Esplanade in obisk gledališča sta bila med rednimi opravki zagrebških meščanov in meščank. Na repertoarju Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) so bile drame Miroslava Krleže v režiji Branka Gavelle. A prav Krleža je to bleščečo sliko svetovljanskega Zagreba razkrinkal. Dejal je, da je to »esplanadska kulisa«, kajti dobrih 200 metrov od središča je bila mestna podoba povsem drugačna: blato do gležnjev, ubožni prebivalci si svetijo s petrolejkami, živijo v gnilih kolibah, kjer se kažejo sledi nedavnih poplav, kjer se potikajo potepuški psi in zablodele krave … Zagreb dveh obrazov, dveh svetov in zelo različnih življenjskih usod?

Pa vendar je Zagreb navzven – v svet – kazal podobo mesta z bogatim kulturnim dogajanjem, ki ga preveva meščanski esprit. Slovenski mladini, ki je želela nadaljevati študij, pa tudi intelektualcem nasploh je pomenil neke vrste bližnje okno v svet. Na študij tja se niso odpravili le študenti umetnosti, ampak tudi študenti drugih strok. Je že res, da je bila v Ljubljani univerza ustanovljena leta 1919, a vedoželjne je prav zaradi odprtega družbenega življenja in živahnega kulturnega utripa mamil svetovljanski Zagreb, ki je univerzo dobil že leta 1874.

Spodbudno intelektualno okolje in dobri mentorji, ki so se zavedali pomena pedagoške metodologije ter možnosti udejanjanja ustvarjalnih ambicij, pa tudi svobode ustvarjanja, so na zagrebško likovno akademijo, ki je bila ustanovljena leta 1907, do leta 1941 privabili kar 95 slovenskih slikarjev in kiparjev, med njimi tudi osem slikark. Predhodne generacije slovenskih študentov umetnosti so namreč obiskovale umetniške šole v Münchnu, Pragi ali na Dunaju, a po veliki vojni se je slovenska mladina obrnila proti Zagrebu. Prav ta zamenjava je pustila odločilno sled v razvoju slovenske moderne umetnosti.

Zdaj o magnetizmu Zagreba in njegovem pomenu za slovensko moderno umetnost govori razstava Vezi, skupni projekt Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, hrvaškega Nacionalnega muzeja moderne umetnosti in Akademije za likovno umetnost Univerze v Zagrebu. V Zagrebu so se šolali najpomembnejši umetniki slovenskega modernizma. Zagrebški Nacionalni muzej moderne umetnosti razpolaga z bogato zbirko umetnin iz medvojnega obdobja, hrvaških umetnikov, profesorjev na akademiji, pa tudi njihovih slovenskih študentov. Zagrebška akademija prav tako hrani dokumentarno gradivo o zgodovini umetnostnega študija in o umetnikih/študentih. To je bilo dovolj, da so lahko skupaj s pobudnicama, umetnostnima zgodovinarkama in soavtoricama razstave Asto Vrečko in Dajano Vlaisavljević, izpeljali ta kompleksni projekt. Razstava je bila aprila najprej predstavljena v Zagrebu, od septembra pa si jo lahko ogledate tudi pri nas.

Direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanović pravi, da ni naključje, da je razstava na ogled prav v njihovi galeriji: »V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici hranimo in proučujemo zbirke umetnikov, ki so na splošno in v največjem obsegu ustvarjali v obdobju med obema vojnama. Med stalnimi razstavami so tudi razstave štirih avtorjev, ki so obiskovali zagrebško akademijo; to so bili Zoran Didek, France Gorše, Jože Gorjup in Nande Vidmar.« Kostanjeviška galerija je po površini razstavnih prostorov sploh največja slovenska galerija in ima izredno lepo urejene stalne zbirke. Tako so kostanjeviško verzijo razstave Vezi dopolnili z nekaterimi slikami iz svojih zbirk ter jih postavili ob dela, ki so bila uvrščena že v zagrebški izbor.

Gre za izjemno pomembno razstavo, o tem pričajo besede Branka Franceschinija, direktorja zagrebškega Nacionalnega muzeja moderne umetnosti, ki pravi, da je »proučevanje kulturnih vezi med Slovenijo in Hrvaško izjemnega pomena, saj nam omogoča umestiti naše kulturno okolje v prevladujoči narativ zgodovine evropske moderne umetnosti«. Kajti slovenski in tudi drugi študentje so v Zagrebu, predvsem tisti, ki so študirali slikarstvo pri Ljubu Babiću (1890–1974), dobili tako rekoč »rentgenski« vpogled v zgodovino evropske umetnosti.

Zoran Mušič, Babićev študent, je denimo pripovedoval, da je na podlagi Babićevih predavanj špansko slikarstvo razumel kot temelj za študij francoske umetnosti, Degasa, Maneta in impresionistov. Babić je, ko je v madridskem Pradu študiral slike Francisca Goye, v dnevnike zapisoval: »Vse je gibanje, povsod vlada impresionistično vzdušje. Vse je naslikano iz temperamenta. /.../ Kaj bi si impresionizem še želel po Goyi? Manet je spretno friziral Goyo.« In o velikem Velazquezu: »Ali so Las Meninas zadnja beseda v evropski pikturi?« To so misli človeka, ki je globoko razumel načela likovne umetnosti; in biti študent takega mojstra, kot je bil Babić, je bil privilegij.

Poleg tega, da se je večina profesorjev zagrebške akademije izobraževala v Pragi ali Münchnu, je bilo pomembno njihovo študijsko bivanje v Italiji, Parizu in Madridu. Vsa ta znanja so profesorji, poleg Babića še Vladimir Becić, Bela Čikoš, Ivan Meštrović, Robert Frangeš Mihanović, Franjo Kršinić, Marino Tartaglia … uspešno prenesli v Zagreb na akademijo in s tem na svoje študente.

Nekateri slovenski študenti zagrebške šole (poleg Zorana Musiča še France Mihelič, Stane Kregar, Maksim Sedej, Nikolaj Pirnat, Boris in Zdenko Kalin, Zoran Didek, France Gorše ...) so leta 1936 denimo oblikovali skupino Klub neodvisnih, a so se doma pogosto otepali očitka, da so premalo slovenski in morda bolj francoski ali hrvaški. Pa vendar so vlogo nacionalne umetnosti razumeli podobno kot njihov profesor Ljubo Babić, ki je bil tudi osrednja osebnost hrvaške skupine Trojica. Njihovo slikarstvo opredeljujejo kot vrnitev k barvi, k čistemu slikarstvu, k lirični intuiciji, k umetnosti, ki je kognitivna. Tudi slovenski Neodvisni so vztrajali pri individualnem izrazu, pri čistem slikarstvu in kolorizmu, kar je bilo pri nas označeno s sinonimi barvni realizem ali lirični realizem ali poetični barvni realizem.

Po zgledu skupine Zemlja, ki jo je leta 1937 v Zagrebu ustanovil profesor Krsto Hegedušić (1901–1975), so slovenski študentje (Lojze Šušmelj, Franjo Golob, Vladimir Lamut, Ciril Abram, Branko Zinauer, Gabrijela Spanring …) ustanovili skupino Gruda. No, le naša najmočnejša modernista, Marij Pregelj in Gabrijel Stupica, sta bila bolj samohodca. Pregelj je sicer sodeloval na prvi razstavi Neodvisnih, Stupica je z njimi razstavljal občasno, kajti po diplomi se je nastanil v Zagrebu in tam ostal dobrih deset let. A ko je bila leta 1945 ustanovljena Akademija za upodabljajočo umetnost v Ljubljani (današnja Akademija za likovno umetnost in oblikovanje), sta bila oba, Stupica in Pregelj, poleg še nekaterih drugih zagrebških diplomantov (Boris Kalin, Gojmir Anton Kos, France Mihelič, Slavko Pengov, Nikolaj Pirnat), člana njenega prvega profesorskega zbora, prvi dekan pa je bil Božidar Jakac.

Poudariti moramo, da je bila izhodišče za razstavo doktorska disertacija Aste Vrečko Pomen Zagreba kot likovnega in kulturnega centra za slovensko slikarstvo (1927–1941). Opozoriti velja na še eno njeno kompleksno študijo, ki jo je leta 2019 pripravila v okviru razstave Na robu, vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji 1929–1941 v produkciji Moderne galerije in kjer je upravičeno opozorila, da je bilo to obdobje družbeno nestabilno in neprijazno ter da so se umetniki borili za pravico do obstoja in sploh ustvarjanja. Kako aktualno zveni, mar ne?

Podobno aktualno zveni opis takratnih političnih razmer. Leta 1929 so Kraljevino SHS preimenovali v Kraljevino Jugoslavijo in vzpostavili tako imenovano šestojanuarsko diktaturo, kralj je državo vodil centralistično in cinično dejal, da med njim in narodom ne sme biti posrednikov. Razveljavil je ustavo, razpustil parlament in sam imenoval vlado. A življenje je teklo naprej, moralo je; umetniki so ustvarjali, četudi v bedi. Niti pri likovnih umetnikih – še manj to velja za literate in publiciste – ni izostala ostra družbena kritika, vendar so zanjo drago plačali, nekateri tudi z življenjem. V slovenski umetnosti tridesetih let so se zasidrali pojmi proletarska, socialna in nacionalna umetnost.

Razstava v Kostanjevici je, kot govori naslov, osredotočena na vlogo zagrebške likovne akademije in njen vpliv na slovensko medvojno likovno ustvarjalnost. V tem segmentu je dosledna, saj skozi galerijske sobane poteka iskriv dialog med zagrebškimi učitelji in slovenskimi študenti, pa tudi med deli samih študentov in različnimi likovnimi načeli, ki kažejo na slogovne spremembe in razmisleke o takratni evropski moderni umetnosti, tej čarobni sopotnici tistega vznemirljivega zgodovinskega trenutka. Razstava in uspešno čezmejno medgalerijsko sodelovanje pa nas spomnita, kako plodni so bili nekoč medkulturni stiki in kako so nas bogatili.

Razstava:
Vezi – Zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama
Kje: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Kdaj: do 13. februarja 2022