»Naj bo to opomin stroki«

Mati umrle Katje poudarja, da ne nasprotuje cepljenju, a da mora stroka z našim zdravjem ravnati odgovorno

Dobra dva meseca sta minila, odkar je zaradi posledic cepljenja s cepivom družbe Janssen umrla 20-letna Katja Jagodic. Te dni se je njena mati Tatjana pogumno odločila, da spregovori v intervjuju za časnik Svet24. Kdor je kdaj občutil stisko in bolečino ob nepričakovani izgubi bližnjega, posebej otroka, ve, kako hromeča čustva so to – česa podobnega si ne želijo predstavljati nobeni starši. Upravičeno je, da se pojavijo občutki besa in nemoči, da mati ali oče išče krivca za to, kar se je zgodilo otroku.

A Tatjana Jagodic je kljub hudi stiski nastopila preudarno in v javnost poslala pomembno sporočilo. Nikogar ni obtožila za hčerino smrt, čeprav bi lahko s prstom pokazala na krivce. Že oktobra je namreč Dnevnik pridobil dokumentacijo, ki dokazuje, da je ekipa ministra za zdravje Janeza Poklukarja mimo mnenj stroke spremenila predpise tako, da je cepljenje s cepivom družbe Janssen omogočilo izpolnjevanje pogoja PCT na dan cepljenja. Odgovornosti za to do danes ni prevzel nihče. Precepljenost v Sloveniji pa je tudi zaradi takih zdrsov še vedno precej nižja kot drugod po Evropi.

Novo določilo je bilo tudi razlog, da se je za to cepivo odločila Katja Jagodic. »Da bi čim prej izpolnjevala pogoj PCT, se je odločila za cepljenje s cepivom Janssen. Pri njem je dovolj samo ena aplikacija za zaščito pred covidom-19. Bila je vesela, da je to naredila,« je povedala mati. To cepivo lahko ima predvsem pri mlajših ženskah redek, a hud neželeni učinek: nenadno zmanjšanje koncentracije krvnih ploščic s sočasnimi težavami s strjevanjem krvi. Kadar pride do krvavitev v možganih, se takšen zaplet pri več kot 70 odstotkih konča s smrtjo. A na to v času, ko se je cepila Katja, v Sloveniji ni opozarjal nihče, čeprav marsikje v tujini s tem cepivom niso več cepili mlajših žensk. Poleg tega je že maja po cepljenju s cepivom družbe Janssen v Bruslju umrla žena slovenskega diplomata. Vseeno je Tatjana Jagodic dejala, da ne zameri nikomur – je zgolj razočarana in jezna, ker je naša stroka obšla priporočilo Evropske agencije za zdravila. »Medtem ko tujina z vektorskimi cepivi že dolgo ni več cepila mlajših žensk, smo to v Sloveniji še vedno počeli. Sicer pa nisem proti cepljenju. Daleč od tega. Niti po tem, kar se nam je zgodilo. Naj bo pa to opomin stroki. Naj jim Katjina zgodba da misliti. Ona je svoje življenje žrtvovala, da se je nekaj premaknilo, in druge mlade Slovenke zdaj niso več izpostavljene tveganju zapletov z vektorskimi cepivi.«

Jagodičeva se je v intervjuju zahvalila medicinskemu osebju na nevrološki kliniki, ki je za Katjo naredilo vse, kar je bilo v njegovi moči, in se izkazalo za izjemno požrtvovalno in človečno, tudi ko je bilo treba družini sporočiti grozljivo novico, da Katje ni več. Za konec je ljudi pozvala k nesebičnosti in sočutju, kar je bilo tudi Katjino vodilo. »Kot družba smo v tem času razkrojeni, ker smo oddaljeni od sebe in posledično od ostalih. Želim si, da bi se to kmalu spremenilo in bi končno spoznali, da je moč v skupnosti in ne v tem, da smo vsak posebej.«