To smo dovolili

Umetnina je vedno izraz individuuma, a močno vezana na čas, prostor, družbo, kapital, politiko, poetiko in življenjske razmere, v katerih nastaja. Predvsem pa še več pove o gledalcih, tistih, ki smo v nekem trenutku prednjo postavljeni. Kadar je kakovostna, govori tudi o pogledu nas samih vase in svoje okolje ob pomoči umetnosti. Si zmoremo odstreti oči in se soočiti z umetniškim projektom Politika 2.0 Boruta Krajnca?

Borut Krajnc, fotoreporter Mladine in dokumentarni fotograf, je svoj prvi, danes že kultni projekt Politika ustvaril leta 2014. V njem je zbral fotografije, ki jih je posnel dve leti prej, med kampanjo Boruta Pahorja, ko se je ta prvič potegoval za položaj predsednika države. Pahor je, da bi pridobil naklonjenost volivcev, takrat odločno spremenil taktiko in osebni slog ter igral vloge najrazličnejših delavcev. Volivce je prepričal in kasneje so mu podelili še en mandat.

Z današnjega zornega kota je bil prvi Krajnčev umetniški projekt Politika, ki je izvorno zaživel kot večni koledar, zabaven in nenevaren. Bila je lepa fasada, estetsko dovršena promocija kandidata za predsednika republike, ki pa je za kuliso že namigovala na skrito gnilobo doline šentflorjanske z njenimi vodji vred. Bila je podoba populizma, v katerega se je takrat še poskusno spuščala politika, a kot podoba lepa, privlačna, na meji kiča, ki ga je fotograf odlično zajemal v objektiv. Ni pa se zdelo, da je na njej kaj grozljivega, kaj abotnega, neokusnega, neumnega.

Vse, kar smo dočakali zadnja leta, se je še skrivalo za (sicer prozornim) glamurjem.

In kako bi se lahko odrekli estetsko dovršeni podobi urejene možate persone v dvojcu s konjem, persone, ki si upa v roke vzeti tudi frizerske škarje? Ali ni vredna občudovanja? Politik se je bližal ljudstvu, seveda le navidezno in v želji po pridobitvi političnih točk. Ko ga je Krajnc lovil v objektiv, so podobe, ki so se združile v serijo, hkrati izžarevale formalno estetiko ter delovale na tanki meji med posmehom in vrhunsko fotografsko dokumentacijo politične kampanje. S serijo podob je umetnik uspešno opozoril na praznino, svetlečo se površino, za katero ni bilo ničesar.

Nekaj let kasneje je populistični diskurz videti popolnoma drugače. Namesto bleščečih medijskih kampanj je ključna komunikacijska moč prešla na družbena omrežja in se razbohotila v sovražnem govoru, takem, ki je bil leta 2014 nepredstavljiv. Še bolj neverjetno je, kdo ga uporablja. Ne, ne uporablja se v slačilnici po izgubljeni tekmi, ne ob pozni nočni uri in po popitih buteljkah, ne na družbenem dnu. Uporabljajo ga tisti, ki nas vodijo, uporablja ga predsednik vlade, leta 2020 in 2021 je bil eno od orodij za obvladovanje (vedno bolj jeznega) prebivalstva.

Borut Krajnc se je zato svoj projekt Politika odločil nadgraditi. Že dobro znane podobe »delavca« Boruta Pahorja izpred desetletja je aktualiziral. Podobno, kot se je ob Pahorjevih vživljanjih v vloge delavcev spraševal, kaj je državništvo, se to danes namreč sprašuje ob tvitih aktualnega predsednika vlade Janeza Janše. Zato je oboje soočil, preteklost in sedanjost pa povezuje vezni člen, fotografija predsednika republike Boruta Pahorja, posneta leta 2017 ob otvoritvi največjega trampolinskega parka v Sloveniji. Na njej predsednik skoči in se zarine v zračni balon.

Resnico je težko gledati in težko je gledati Politiko 2.0 Boruta Krajnca. Iz lepe forme politične kampanje, ki smo se ji zaradi populizma smejali, je politika stopila na najnižjo poličko človeškega izražanja.

Nekoč ... danes … jutri?

To je umetniški projekt Politika 2.0, ki si ga zdaj premierno lahko ogledamo na razstavi v Galeriji Salsaverde v Izoli.

In kje je tu umetnost?

Je v izbiri, v formi, predvsem pa v tem, da morda med obema deloma razstave obstaja povezava. Žal nas zgodovina uči, pa če se ozremo v čase francoske revolucije, pariške komune, prve in druge svetovne vojne, padca Berlinskega zidu ali drugih dogodkov, ki so zarezali v temelje družbe in jo za vedno spremenili, da je bila umetnost vedno prisotna že v začetku družbenih premen, kot nosilka resnice. Številni umetniki so v raznolikih obdobjih avtonomno in pogumno, kljub nevarnosti, izražali napetosti, ki so se gradile v družbi. Reflektirali so vsebine, še preden so jih drugi znali izraziti; seveda pa tudi v umetnosti obstaja segment družbe, ki se umakne, obmolkne, privoli v laži in nasilje, ki jih plete oblast, ali celo sodeluje v njih.

Zgodba umetnikov, ki so izražali resnico svojega časa, je bila pogosto tragično veličastna. V tistem času je oblast poskrbela za njihov izbris, kot so na primer zaradi sodelovanja v pariški komuni zaprli Gustava Courbeta in je moral nato v izgnanstvo v Švico. Kot Krajnc je upodabljal resnico, kakor jo je videl sam, le da so izrazna sredstva in način zdaj drugačni od onih v 19. stoletju. Prišlekom, če se je oblast zamenjala, takšni umetniki niso bili pri srcu, saj so kaj kmalu ugotovili, da gre za kritična bitja, ki se ne opredeljujejo za strani, temveč za tisto, kar mislijo, vidijo in čutijo. In umetnost je, poleg filozofije, še vedno tista, ki to resnico najbolj vsem na očeh, vidno, spravi na plan.

Resnico je težko gledati in težko je gledati Politiko 2.0 Boruta Krajnca. Iz lepe forme politične kampanje, ki je politika navidezno vračala med ljudstvo in smo se ji zaradi populizma smejali, pa ga vendar volili, je politika resnično stopila med ljudstvo na digitalnih omrežjih, stopila je na najnižjo poličko človeškega izražanja. Na družabnem omrežju beseda politika nima primata nad besedo kateregakoli Ivana, Aleša, Alenke ali Metke, pomembno je le, koliko srčkov in retvitov si bo posameznik pridobil.

In zato, morda prav zato, za srčke, ki napovedujejo glasove, in za retvite, se želi politika izpostaviti. Daleč so že časi, ko sta imela politika in njen predstavnik veljavo in ugled, zdaj gre le za stolčke in plače, seveda. Danes so to posamezniki, ki poskušajo biti enaki ljudstvu, in zdi se jim, da je za nabiranje političnih točk najbolje, če se vedejo enako ali če stopijo še korak dlje ter dvigujejo mejo dovoljenega in etičnega v družbi do skrajnosti.

Umetnost je, poleg filozofije, še vedno tista, ki resnico spravi na plan najbolj vidno, vsem na očeh.

Nekdaj je v politiki nekaj veljala estetska podoba, njena forma, lepota, ki je očitno prepričala volilno telo v izvolitev. A prav način, ki ga je izrabljala ta politična kampanja, je vodil v to, kar imamo danes. Praznina je za prvim in drugim, le da je ta druga praznina nevarna. Kadar nimaš vsebine, straši, žali in uničuj, poučuj državljanke in državljane. Besedo, če smo natančnejši, 280 znakov, kolikor je dolžina posameznega tvita, je zlahka uporabiti. Kot povzetek filmskega blockbusterja, ki ga je treba producentu razložiti v dveh stavkih. A vsebina je postala le nestrpnost, grožnja, nasilje, ki veje iz izjav o drugače mislečih. Enako izpraznjeno kot leta 2014. Slovenija, pokaže umetnik, je praznino obrobila z nasiljem. To smo dovolili.

Fotografska razstava:
Borut Krajnc: Politika 2.0
Kje: Galerija Salsaverde, Izola
Kdaj: do 7. januarja 2022

* Članek je dopolnjena različica besedila, ki je bilo pripravljeno posebej za razstavo v Galeriji Salsaverde.