Pohod SDS skozi policijo ustavljen

Ustavni sodniki so začasno zadržali spremembe zakona o organiziranosti in delu v policiji, s katerimi si je vlada na čelu s SDS uzakonila podlago za zamenjavo celotnega vodstvenega kadra v policiji, s komandirji policijskih postaj vred. Začasno zadržanje pomeni, da policijski vodje, ki so že prejeli sklepe o prenehanju položaja, do končne odločitve ustavnega sodišča ostajajo na položajih, vlada pa ne bo mogla imenovati policijskih šefov po svoji podobi. S tem je ustavljeno nadaljevanje kadrovskega cunamija v policiji, v katerem marsikdo vidi obglavljenje policije. Med njimi so ne nazadnje tudi zaposleni v policiji, saj sta zahtevo po presoji ustavnosti vložila oba policijska sindikata.

Ustavni sodniki torej menijo, da bi izvajanje nove zakonodaje pomenilo hujše in nepopravljive posledice za policijski sistem, če bi se policijski šefi postavili v skladu z novo zakonodajo, ki jo je pred časom sprejela vladna večina v državnem zboru. Če nič drugega, bi bila ustavna presoja brez začasnega zadržanja zakonodaje brezpredmetna. Na izpraznjene vodstvene položaje v policiji bi bili imenovani novi ali (politično primerni) stari kadri in kasnejša razveljavitev na njihov status ne bi imela vpliva. Policijo pa bi vsaj prihodnjih pet let vodili kadri, izbrani mimo večdesetletnih ustaljenih in z zakonom predpisanih praks, ki omogočajo strokovnost in zakonitost delovanja tega posebnega državnega organa.

Kaj vse pa bodo ustavni sodnice in sodniki morali upoštevati pri vsebinskem odločanju, ali zakonodajo razveljaviti kot z ustavo neskladno ali ne? Eno so gotovo vprašanja delovnopravne narave. Dejstvo je, da se s spremembo zakona o organiziranosti in delu v policiji poslabšuje pravni položaj 126 policistov, ki zasedajo vodstvene položaje. Njihove pogodbe za nedoločen čas so se z zakonom spremenile v pogodbe za določen čas. Poleg tega nova zakonodaja posebej za visoke uradniške položaje v policiji v praksi uvaja nov razrešitveni razlog, ki ga zakon o javnih uslužbencih ne pozna.

Doslej je postopek in merila za imenovanje policijskih šefov določal zakon, po novem jih bo notranji minister. Čisto konkretno zdaj podpredsednik SDS.

Za vse druge podobne položaje v javni upravi velja, da je razrešitev mogoča ob ukinitvi organa ali nesposobnosti za opravljanje dela, 126 policijskih šefov pa je bilo razrešenih iz nekrivdnih razlogov zgolj zato, ker se je tako odločila vlada. Poleg tega zakonodaja predvideva, da bodo sedanji policijski šefi, ki ne bodo ponovno imenovani, premeščeni na »drugo ustrezno delovno mesto«, pri čemer se postavlja vprašanje, katera (nezasedena) delovna mesta v policiji to sploh so in koliko jih je. In ali bodo, če teh delovnih mest ne bo dovolj, dobili odpoved pogodbe o zaposlitvi. V brezštevilnih najvišjih sodnih odločbah doma in po Evropi najdemo trditev, da naknadna uvedba dodatnih razlogov za razrešitev posega v načelo zaupanja v pravo.

Poleg tega v tem primeru ne gre za morda manj pomemben državni organ, pač pa za policijo, organ, v rokah katerega je monopolizirana represija. Dosedanja zakonodaja je predvidevala postopek izbire in imenovanja na vodstvene položaje v policiji. Jasno je bilo, kdo se lahko prijavi, katera merila mora izpolnjevati, kako se sestavi izbirna komisija, kdo in kako izbira, da je na koncu imenovan tisti, ki je strokovno najbolj usposobljen za to delovno mesto. Seveda nobena zakonodaja ni popolna, a ta ureditev, ki jo je pred davnimi leti predpisal zakonodajalec, vsaj deloma onemogoča, da bi položaje zasedli posamezniki, ki ne izpolnjujejo strokovnih meril.

V skladu z zakonom, ki so ga napisali na notranjem ministrstvu, pa postopkov, pogojev in standardov strokovne usposobljenosti za izbiro sploh ne določa več zakon, pač pa izvršna oblast sama: »Postopke in standarde strokovne usposobljenosti po novem predpiše minister na predlog generalnega direktorja policije.« Gre za še enega izmed številnih primerov krepitve izvršilne oblasti na račun zakonodajne, ki jih uvaja zdajšnja vlada. Če pri tem vemo, da je minister, ki določa standarde za izbiro policijskih šefov, lahko predsednik ali podpredsednik neke stranke – in tako je tudi zdaj – potem je skrb, da bo pri izbiri policijskih šefov politična pripadnost nadomestila strokovno usposobljenost, toliko realnejša.

Zakonodajna služba državnega zbora je recimo opozorila, da zakon ne navaja razlogov za zakonske spremembe. Opozorila je, da gre za odstop od sistemske ureditve, vendar naj v obrazložitvi predloga zakona ne bi bili pojasnjeni razlogi zanj. In pojasnila, da je posebna vprašanja mogoče urejati drugače od sistemske ureditve, a je treba vsak odmik od te izčrpno utemeljiti.

Ustavno sodišče je sicer o podobnem primeru pred leti že odločalo. Šlo je za zakonodajo, ki je uvedla novost, po kateri so bili državni uradniki na položajih brez krivdnih razlogov zamenljivi ves čas petletnega mandata. Zakon je februarja 2005, po manj kot treh mesecih na oblasti po skrajšanem postopku sprejela prva vlada Janeza Janše. Ustavno sodišče pa ga je dokaj hitro razveljavilo, ker »taka negotovost glede položaja lahko uradniku onemogoča normalno strokovno delovanje in s tem lahko krni njegovo samostojnost ter ga prekomerno podreja politiki«. To so ustavni sodniki nekoč rekli o uradnikih na položajih, ki nikakor nimajo tolikšne moči za splošne in konkretne posege v človekove pravice in odgovornosti, ki jo zanje nosijo, kot vodstveni kadri v policiji.

V prid razveljavitvi nove policijske zakonodaje govori tudi odločba vrhovnega sodišča, s katero je to sicer spremenilo svojo prakso in odločilo, da vodstveni položaj ni pravica, ampak privilegij, a sočasno dodalo, da so menjave na položajih nezakonite, »če lahko razrešitev ogroža samostojnost ali avtonomijo organa«. Je samostojnost ali avtonomija policije ogrožena, če ena politična stranka zamenja celotno vodstveno strukturo? Verjetno je.

Ustavni sodniki so pred leti že odločali o podobni zadevi, tedaj je (protiustavno) v javni upravi kadrovala prva vlada Janeza Janše.

Da gre, in to je treba večkrat posebej poudariti, pri policiji poleg tega za izjemno občutljiv organ posebnega pomena, sicer kaže že ravnanje policije v zadnjem letu in pol, odkar je na oblasti prav vlada, ki zdaj spreminja policijsko zakonodajo. Policija je bila zlorabljena za kriminalizacijo mirnih protestnikov, za uporabo sile zoper mirne množice ter za čezmerno in glede na kršitve javnega reda in miru med nekaj nemirnejšimi javnimi shodi nesorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Policija se je v tem kratkem času spremenila iz organa, namenjenega varovanju javnega reda in miru, ki je v javnosti užival precejšen ugled, v represivni podaljšek ene politične stranke, osovražen v splošni javnosti. Vse to se je zgodilo zgolj zaradi imenovanja politično nastavljenih generalnih direktorjev policije in nekaj deset kadrovskih menjav, ki so jih ti potem izpeljali. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi do zadnjega policijskega šefa za imenovanje potrebovali soglasje Aleša Hojsa, podpredsednika SDS?

Ustavni sodnice in sodniki verjetno tokrat res ne bodo imeli težkega dela. Ne le da v prid razveljavitve nove policijske zakonodaje govorijo veljavne odločbe najvišjih sodišč, vpliv vladajoče politične stranke, ki želi sama imenovati vodstvene kadre v policiji, se vidi tudi v podobi represivnega organa v praksi.