Globoka država

Minuli teden, po interpelaciji proti okoljskemu ministru Andreju Vizjaku, smo lahko gledalci po naključju v živo videli, kako deluje oblast Janeza Janše. Šlo je za nastop poslanke NSi Ive Dimic. Dimičeva je na začetku, ko so jo kamere snemale v živo, predstavila stališča svoje poslanske skupine. Nastopila je neodvisno in kritično do Vizjaka. NSi je izgubila zaupanje vanj, NSi Vizjaka ne more podpreti, »ne uživa več naše podpore«, je ponavljala. Ob približno enih ponoči, ko je bilo konec razprave, po kateri so se poslanci NSi glasovanja vzdržali in s tem dejansko Vizjaka podprli, pa je Dimičeva verjetno mislila, da je kamere več ne snemajo. Tedaj je šla k ministru Vizjaku, ga prijela za roko, ga potrepljala in se z njim slikala. Vsak pozoren gledalec je po tem razumel, kako prazne in nepomembne so bile njene besede nekaj ur prej in kako lojalna ali satelitska je sama s poslansko skupino NSi dejansko do Vizjaka oziroma do Janeza Janše.

Ta pripetljaj bi sicer lahko uvrstili v kategorijo politične dvoličnosti, lahko pa v njej vidimo nekaj veliko bolj skrb zbujajočega. Madžarski sociolog Bálint Magyar je leta 2001 v tedaj objavljenih člankih začel opozarjati, da stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbána deluje po mafijskih načelih. Kritiki so ga tedaj večinoma zavračali, češ da pretirava. A so deset let kasneje njegove teze postale stvar resnih politoloških razprav. Leta 2013 je Magyar tudi izdal knjigo z naslovom »Postkomunistična mafijska država: primer Madžarske«, v kateri je vladavino Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz označil za mafijski podtip avtokratske države. Orbán ne vodi države, pravi Magyar, ampak načeluje politično-ekonomskemu klanu, nekakšni na pol zasebni kriminalni organizaciji, manjšini, ki ji je uspelo, da si je prisvojila družbo in se navzven skrivala za demokratično fasado. Gre za tip vladavine, ki naj bi bil v zgodovini nov, trdi Magyar:

Klasična mafija je tip patriarhalno urejene razširjene družine, katerih člani si prisegajo brezpogojno zvestobo. Mafija je utemeljena na lojalnosti zato, ker obstaja v sovražnem okolju, nastrojenem proti njenim kriminalnim dejanjem, zaradi česar mora biti zvestoba med člani izredno močna. Mafijska država prav tako temelji na lojalnosti do klana, le da deluje pod prividom legitimnih demokratičnih institucij. Ena od značilnosti mafijske države pa je ravno nemoč javne razprave: komunistično diktaturo, utemeljeno na marksističnih svetih besedilih, je s kritiko mogoče zamajati, ne pa mafijske države. Ker je takšna vladavina dejansko ustanovljena na temelju brezpogojne zvestobe, sta javna razprava in kritika brez učinka. Razsvetljenski ideali odprte družbe so v takšnih razmerah mrtvi. Še preden je Orbán zavladal, opozarja Magyar, »niti čustveni pozivi opozicije niso imeli učinkov, ker mafijska država ni ideološka. Mafijska država ni ideološko pogojena, ker gradi na najrazličnejših ideologijah in je zato imuna proti racionalni kritiki. Kljub temu je vladavina koherentna, saj mora biti vsak miselni vzorec podrejen glavi družine.«

Na videz največji kritiki globoke države okoli stranke SDS so njeni glavni arhitekti: Janševa stranka razgrajuje neodvisne državne institucije in gradi vzporedno državo, svoje medije, organizacije, društva …

Je tudi Slovenija na tej poti? O mafijski državi, natančneje o udbomafiji ali globoki državi, zadnja leta govori prav Janez Janša s svojimi sledilci. Minuli teden je v parlament prinesel novo knjigo Rada Pezdirja z naslovom Vzporedni mehanizem globoke države, v kateri Pezdir razpreda o nekakšni večni komunistični vladavini, ki traja do danes. Mnogi kritiki iz liberalnega dela slovenske družbe so v preteklosti opozarjali pred takšnimi zarotniškimi teorijami. Spomenka Hribar je politični slog Janeza Janše opisala v delu z naslovom Svet kot zarota, filozof Mladen Dolar pa je neštetokrat opozoril, da so teorije zarote o globoki državi v Sloveniji humus za najrazličnejše predsodke in nestrpnosti. A če so liberalne vlade v preteklosti vsaj poskušale z ukrepi, kot je Erar ali zakon o dostopu do javnih informacij, krepiti transparentnost in neodvisnost institucij, pa aktualna vlada Janeza Janše neodvisne državne institucije razgrajuje in pospešeno gradi vzporedne strukture: medije, družbena omrežja, svoje nevladne organizacije, društva, visoko šolstvo, svojo zgodovino, založbe, organizira svoje javnomnenjske ankete in ima svoj sistem kadrovanja. Na videz največji kritiki globoke države okoli stranke SDS so njeni glavni arhitekti.

Na odpoved formalnih postopkov in na prevlado klientelizma, korupcije in nepotizma opozarjajo seveda mnogi. Alenka Stanič, ki je danes v Sloveniji ena največjih strokovnjakinj za vodilne kadre in ima široke izkušnje z mednarodnega področja, pravi, da ima že 15 let priložnost od blizu spremljati kadrovske postopke v slovenskih podjetjih, kjer je vsaj delni lastnik tudi država: »Ves čas opažam, da se skozi procedure lažje prebijejo kandidati, ki so v nekakšni povezavi z odločevalci – prijatelji, sodelavci, bivši sodelavci, sorodniki, somišljeniki –, so se pa v preteklosti vsaj nekoliko upoštevali tudi ustrezne izkušnje, znanje in motiviranost.« Predlagatelji naj bi se tako v preteklosti ob iskanju kandidatov za člane nadzornega sveta podjetja, katerega dejavnost so telekomunikacije, potrudili najti ljudi, ki nekaj vedo o telekomunikacijah. Zdaj pa naj bi lahko bil tam nadzornik skoraj vsak, ki zna uporabljati telefon:

»V zadnjem obdobju pa je pripadnost določeni ideji oziroma celo določenemu človeku zadosten pogoj, da se zgodi imenovanje na odgovorno pozicijo. Interne procedure se kršijo, prirejajo se razpisi in zakoni, uporabljajo se razni posredniki, ki naj bi postopku dali videz legitimnosti, kriteriji se praviloma nižajo, konflikt interesov se ne prepoznava ali pa uravnava na neprimeren način. Tako kadrovanje se ne dogaja samo v organih upravljanja podjetij, temveč sega tudi na nižje hierarhične nivoje. Težava nastane, ker ljudje, ki so zaposlitev dobili zaradi zasebnih zvez, praviloma niso dovolj strokovni, da bi bili sposobni opraviti delo. Procesi se zatikajo, strokovni zaposleni imajo zato vedno več dela, izgorevajo in odhajajo. V sistemu ostajajo slabše usposobljeni, kar se hitro začne poznati pri delovanju podjetja, zavoda,« našteva. Staničeva, sicer tudi antropologinja, opozarja, da se vračamo k nekakšnemu tribalnemu načinu delovanja: »Če si naš, te bomo zaščitili in poskrbeli za tvojo dobrobit. Če nisi naš, te bomo onemogočili in uničili.«

Tribalni princip je seveda značilen tudi za delovanje mafijskih organizacij, ki so nekakšne preddržavne, arhaične tvorbe. Najnovejši in najznačilnejši primer slednjega je nov postopek protikorupcijske komisije (KPK), ki je minuli teden proti predsedniku vlade Janezu Janši uvedla preiskavo. V njej bo komisija ugotavljala, ali je Janša letos poleti pri imenovanju svojega odvetnika Francija Matoza na čelo predsednika uprave slabe banke (DUTB) kršil protikorupcijsko zakonodajo, natančneje, določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki urejajo nasprotje interesov. Nasprotje interesov, piše v omenjenem zakonu, predstavljajo okoliščine, v katerih »zasebni interes uradne osebe ali osebe, ki jo subjekt javnega sektorja imenuje kot zunanjega člana komisije, sveta, delovnih skupin ali drugega primerljivega telesa, vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog«. Kaj je narobe v tem primeru, je seveda jasno: Janez Janša je svojega najožjega zaupnika imenoval ravno na položaj, to je na mesto predsednika uprave slabe banke, na mesto, ki je najpomembnejše pri zadnji fazi privatizacije. In kamor bi dejansko moral biti imenovan strokovnjak z najvišjo stopnjo integritete in neodvisnosti. Namesto takšnega človeka je tja prišel Janšev najožji zaupnik.

Ena od značilnosti mafijske države pa je ravno nemoč javne razprave: komunistično diktaturo, utemeljeno na marksističnih svetih besedilih, je s kritiko mogoče zamajati, ne pa mafijske države.

Magyar v svoji knjigi našteva glavne akterje v mafijski državi. Pomembno vlogo pri vzdrževanju oblasti, piše, imajo tudi »mafijski posredniki«, ki delujejo kot nekakšna vez med nezakonitimi dejanji in prividom legitimne oblasti. Pri tem omenja tudi odvetnike. Franci Matoz je seveda odvetnik, a je v odnosu do Janše več kot zgolj to. Njun odnos je poseben. Ne le, da Matoz Janšo zastopa v vseh sporih na sodiščih ali da pod sedanjo vlado opravlja že kopico raznoraznih nadzorniških funkcij. Veliko je tudi indicev, da Janša Matoza za njegove odvetniške storitve ne plačuje. Matoz nam na to vprašanje odgovora ni poslal, iz kabineta predsednika vlade pa smo na naše vprašanje dobili le kratek stavek, da »vprašanja ne komentirajo«. Ta njun nenavadni poslovni odnos je leta 2013 razkrila protikorupcijska komisija. Komisija je tedaj pri pregledu Janševega premoženja ugotovila, da Janša med letoma 2008 in 2011 ni zmogel pojasniti, kako je plačal 19.852 evrov sodnih taks. Nobena od njih ni bila plačana z Janševega računa, takse je plačevala odvetniška pisarna Matoz ali so bile plačane prek poštnih nakazil, pri čemer ni bilo jasno, kdo je bil plačnik.

Janša je bil po tem času vpleten v celo vrsto zelo dragih sodnih sporov, v katerih ga nezadržno, skozi leta in do najvišjih instanc zastopa Matoz. Najpomembnejši je bil seveda proces Patria, ki se je na sodišču začel leta 2011 in je leta 2015 zastaral. V času procesa je sodišče na prvi stopnji izvedlo kar 51 obravnav. Janša je kasneje sprožil še več dolgotrajnih in dragih sodnih postopkov. Dve najaktualnejši sta njegovi tožbi proti politiku Marjanu Šarcu in profesorju Rudiju Rizmanu zaradi njunih trditev, da se SDS financira iz tujine, natančneje iz Madžarske. Odmeven je bil tudi proces novinark RTV Mojce Šetinc Pašek in Eugenije Carl proti Janši zaradi razžalitve. Tukaj je še zadeva Trenta, v kateri je Janša prek Matoza avgusta s pritožbami prišel že do vrhovnega sodišča in zdaj zahteva kar izločitev sodnikov, zaradi česar se proces na sodišču ne more niti začeti: slehernik bi v vsakem od teh primerov moral za sodne in odvetniške stroške plačati več deset tisoč evrov. Janša, ki tožbe tudi napoveduje po tekočem traku, pa očitno s tem nima težav.

Tudi položaj Janševega brata Rajka Janše kaže, da aktualna slovenska oblast deluje na podlagi tribalnih načel. Kadarkoli se na oblast povzpne Janez Janša, začne v njegovi senci poslovne uspehe nizati njegov brat Rajko Janša, sicer preprodajalec poslovnih daril. Tokrat, v času tretje vlade Janeza Janše, ko brat Rajko poslovna darila preprodaja prek podjetja Empis, pa je še posebej uspešen. Leta 2019 je recimo Rajko Janša državi oziroma njenim javnim podjetjem v Empisu prodal za 53 tisoč evrov daril, največ, za 10 tisoč evrov, so od njega kupile Slovenske železnice, 17 tisoč evrov pa skupaj občina Grosuplje in grosupeljsko komunalno podjetje, kar so vse entitete, kjer v praktično vseh pomembnejših organih sedijo pomembni člani stranke SDS. V občini Grosuplje od Rajka Janše, kot so nam odgovorili, kupujejo praktično vse:

»Občina Grosuplje od podjetja Empis, d. o. o., kupuje poslovna in predvsem promocijska darila, kot so kemični svinčniki s tiskom logotipa po ceni 0,79 evrov, bloki Občine Grosuplje, narejeni po naročilu, po ceni 1,10 evrov, ovratni trakovi s karabinom, narejeni po naročilu (večbarvni obojestranski tisk), po ceni 0,92 evrov, T-shirt majice po ceni 2,69 evrov, steklene flaške za vodo v neoprenskem ovitku po ceni 2,89 evrov, kovinski kemični svinčniki, pakirani v darilni embalaži z vgraviranim napisom Občina Grosuplje, po ceni 5,67 evrov, kupili smo tudi delovne oz. zaščitne odsevne brezrokavnike, rumene s potiskom (grb Občina Grosuplje na srčni strani + napis Občina Grosuplje zadaj), po ceni 8,95 evrov, zaščitne čelade V-Gard 200 s podbradnim trakom, bele z logotipom Občine Grosuplje, po ceni 19,90 evrov, in podobno.«

Svarila so se očitno izkazala za upravičena. V Sloveniji smo se po osamosvojitvi zaprli v mrežo neformalnih odnosov, zvez in poznanstev, prijateljev in sovražnikov, ljubimcev in ljubic, prevaranih žen in mož.

Ko pa so se veljaki SDS leta 2020 preselili v vladne prostore, se je Rajku Janši sreča še bolj nasmehnila. Lani je, kljub zaprtju države in ohlajevanju poslovnih odnosov, državi in njenim javnim podjetjem prodal za kar 123 tisoč evrov daril. Že omenjenim grosupeljskim subjektom so se namreč pridružila še državna podjetja, ki so jih s svojimi kadri prevzeli v SDS. Skupina HSE je recimo lani od Rajka Janše kupila za 45 tisoč evrov najrazličnejših daril. V letu 2021 bo šlo Rajku Janši očitno še bolje, saj je že doslej prodal za skoraj 205 tisoč evrov daril. Zgoraj omenjenim kupcem se je letos pridružil še (bratov) generalni sekretariat vlade. In pa ministrstvo za zunanje zadeve, ki mu je Rajko Janša v času predsedovanja Slovenije svetu EU prodal dobesedno enormne količine daril. Sodeč po pojasnilih, ki smo jih oktobra in zdaj decembra prejeli od ministrstva za zunanje zadeve, je ministrstvo od Rajka Janše poleg nekaj sto kravat in rut z emblemom slovenskega predsedovanja po našem izračunu skupaj kupilo skoraj 4000 dežnikov in skupaj – pozor! – okoli 80 tisoč kemičnih svinčnikov. Samo zdaj konec decembra, torej ob koncu predsedovanja, so jih kupili 24 tisoč.

Poleg tega je Rajko Janša začel prodajati še čistilce zraka; te so kupili recimo Slovenski gozdovi in državna družba Borzen. Ampak to so zgolj posli, ki jih je s podjetjem Empis sklenila država oziroma njene javne družbe. Tukaj so še podjetja, kjer ima država prevladujoč vpliv, kot so Triglav, Telekom, Petrol. Od naštete skupine so nam zaradi varovanja poslovnih skrivnosti odgovor poslali le iz Telekoma. Sporočili so nam, da so od podjetja Rajka Janše leta 2019 odkupili za 20 tisoč evrov daril, v letu 2020 pa je ta promet že poskočil na 66 tisoč evrov. Letos bo bera še boljša, saj je Telekom, ki ga zdaj vodi član SDS Cveto Sršen, od Rajka Janše do oktobra kupil že za 43 tisoč evrov daril. Finančni podatki poslovanja podjetja Empis tako izkazujejo zelo pozitivne trende. Do leta 2019 je Empis imel okoli 600 tisoč evrov celotnega prometa na leto, lani je ta poskočil na skoraj milijon evrov, letos pa bo verjetno to podjetje očitno izkazovalo še hitrejšo rast, kot ga je imel ob ustanovitvi Facebook Marka Zuckerberga.

Krog ljudi, ki jim Janša tokrat zaupa, ni le zelo ozek, sestavljen iz zgolj kakšnih pet vplivnežev bivših strankinih funkcionarjev, ki kot pravi multipraktiki opravljajo kopico vodstvenih in nadzorniških funkcij v najrazličnejših državnih podjetjih. Sestavljen je tudi iz posameznikov, ki so predsedniku vlade lojalnost dokazali ob njegovih največjih kazenskopravnih izkušnjah. Poleg odvetnika Matoza je to recimo Janšev prijatelj Robert Rožič, ki je Janši v preteklosti pomagal pri nepremičninskih akrobacijah. Danes v njegovem imenu nadzoruje Dars; je namestnik predsednika nadzornega sveta. Nadzoruje tudi gradnjo drugega tira; je predsednik nadzornega sveta družbe 2TDK, ki gradi drugi tir. Poleti je bil nekaj mesecev še vršilec dolžnosti izvršnega direktorja slabe banke. Od Rožiča je odvisen tudi njegov kolega, generalni sekretar stranke SDS Borut Dolanc, s katerim sta bila prej sodelavca pri železnicah. In seveda je v tej ozki skupini najbolj lojalnih tudi Janšev cimer iz zapora na Dobu, njegov osebni svetovalec Rok Snežič, doktor davčnih utaj.

Če v Sloveniji po vzoru Madžarske dobivamo mafijsko državo, v kateri so formalne demokratične procedure zgolj privid, je to skrajni stadij prevlade neformalnih zvez in poznanstev, koruptivnih, klientelističnih ali nepotističnih odnosov nad formalnimi vezmi oziroma pravno državo. Pravzaprav so v preteklosti prav antropologi opozarjali, da utegne po osamosvojitvi manjša Slovenija potoniti v klientelizem. Tudi antropolog Dan Podjed se danes strinja, da smo se v Sloveniji po osamosvojitvi zaprli v mrežo neformalnih odnosov, zvez in poznanstev, prijateljev in sovražnikov, ljubimcev in ljubic, prevaranih žena in mož – torej zasebnih odnosov, ki igrajo veliko večjo vlogo od formalnih procedur, značilnih za demokracijo. Zanj Slovenija spominja na gobo:

Lep dokaz za to, da se v državi vračamo k nekakšnim mafijsko-tribalističnim vzorcem delovanja, so neverjetni poslovni uspehi Janševega brata Rajka Janše.

»Pod zemljo je namreč vegetativno tkivo, podgobje ali micelij, ki je kot omrežje razpredeno na ogromni površini – celo na več kvadratnih kilometrih. Tisto, kar vidimo, ko gremo v gozd, so razplodni deli organizma, ki jim pravimo gobe. In takšna je tudi naša država: navidezno je bolj ali manj transparentna, sistematizirana in pokupčkana kot gobe, ki v gruči rastejo pod drevesom. Ob natančnejšem pregledu in bezanju po informacijah pa ugotovimo, da je bistvo nacionalne strukture očem nevidno, povezave med posameznimi gobami pa so lahko nepričakovane in segajo daleč. V tem smislu dejansko lahko govorimo o globoki državi, le da so tudi tisti, ki jo najpogosteje omenjajo, njen sestavni del. Politiki in poslovneži ter drugi velikaši so, kot smo že večkrat videli, med sabo dejansko povezani na nenavadne načine, pa čeprav je pri površinskem pogledu videti, kot da se nikakor ne razumejo med sabo. Zdi se, da so ločeni in sprti, a to je zgolj privid, utvara za javnost.«

Tako kot so preddržavne družbene tvorbe utemeljene na izmenjavi daril, tako se je v Sloveniji uveljavila menjava uslug in »rihtanje« subvencij, javnih naročil, plačil iz državnega proračuna. V Sloveniji je ta dvojna struktura – torej navidezni red na površju in prepleteno omrežje pod njim – posebej izrazita, ker smo na stičišču Srednje Evrope, ki jo v naših predstavah zaznamuje red. In Balkana, ki si ga pogosto zamišljamo kot kaotično strukturo, pravi Podjed: »V želji po redu smo ustvarili ta naš navidezno ljubki gozdiček z gobicami, dejansko neurejeno stanje pa raje skrijemo, potlačimo.« Kako rešiti to situacijo, kako se rešiti klientelizma, nepotizma in končno morda mafijske države? Prva možnost seveda je, da teren v celoti razrijemo, razmišlja Podjed, da torej uničimo povezave pod zemljo in posejemo seme za novo vegetacijo. A časa za tak postopek verjetno nimamo. Z njim bi namreč morali državo in njene institucije zasnovati na novo. Druga možnost pa je, da razkrijemo in formaliziramo skrite strukture ter jih naredimo preglednejše. Ta postopek bi bil hitrejši, čeprav bi se številni odločevalci temu uprli, saj jim ni v interesu razkrivanje vezi, ki jih spletajo že zelo dolgo, meni Podjed. Mimogrede, Islandija je zadnji primer majhne države, ki je po globoki finančni in moralni krizi leta 2010 sprejela ene izmed najbolj korenitih reform v Evropi, na podlagi katerih je danes Islandija med najbolj odprtimi državami na celini.

Obstajala je sicer še ena, tretja možnost, zaključuje Podjed. To pa seveda je, da se še naprej delamo, da je v našem gozdičku vse lepo in prav ter občudujemo mušnice, lisičke in gobane, omrežju pod zemljo pa pustimo, da se razrašča po svoje.