Ne podcenjujte jih

V tednu dni po državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti je bilo napisanih že dovolj kritik o tem, da državna proslava ne more biti zgolj gasilska veselica ali pa občinski praznik, tokrat pač postavljen na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma – in četudi nam neke vsem ljube viže in občutki, ki jih te povzročajo, pašejo, ima državna proslava drug namen kot zabavati in buditi nacionalistična čustva. Saj vse to drži. Ampak bodimo realni: temu narodu – ali pa kateremu drugemu – je to všeč. Ja, večina rada gleda proslave, ki so malce lahkotnejše, kjer se tudi malo nasmejemo, kjer se dobro počutimo, malo smo ponosni, malo nostalgični, malo nam je smešno – pa čeprav je umetniška vrednost vsega skupaj bolj ali manj nikakršna.

Janša (Pirkovič, Končar, Simoniti) sicer ne dela nič novega: zelo natančno nagovarja naše frustracije. In te so – resnične. Tako kot vsi Vzhodnjaki imamo tudi mi te svoje drobne manjvrednostne komplekse, za katere Zahodni Evropejci žal v svoji vzvišenosti še danes skrbijo, da ne zamrejo. Pač ves čas se moramo počutiti malo manj vredne – vsaka tretja trgovka v Trstu, pa naj je njena služba še tako odvisna od naših nakupov, se zna do nas vesti vzvišeno. In to zagrenjenost imamo v sebi. Pa ne samo to: večina ima te manjvrednostne občutke tudi, ko pridejo na primer v stik z dejansko umetnostjo, čutijo jo kot zateženo, težko, v stiku z njo so negotovi. In prav državne proslave so nemalokrat vir teh občutij: ljudem ni prijetno, čutijo se nebogljene.

Seveda to ne pomeni, da bi morala umetnost postati bolj preprosta, banalna, da bi morala biti bolj narodnjaška, a ta frustracija, o kateri govorimo, je resnična. In ko nekdo to frustracijo podpihuje – enkrat nasproti Evropi, ki je zoper nas, drugič nasproti sodobni kulturi, ki je vzvišena, tretjič nasproti Ljubljani, ki misli, da je nekaj več –, ko torej nekdo skrbi, da se počutimo frustrirane, in nam nato ponudi odgovor, torej za našo dušo varno proslavo, kjer nam je vse domače, kjer ne bomo pet minut gledali plesa, ki ga ne razumemo, pospremljenega z zvoki, ki nam niso blizu – moramo to proslavo vzeti resno. Ta proslava je bila res delo vulgarnega propagandnega stroja – a cilja na točno tista čustva, ki jih iz ljudi potegnejo vsi totalitarizmi. In jih v ljudeh zadene, ker pač budi narodnjaštvo, nacionalni ponos, ki izhaja zgolj iz tega, da smo mi mi, da smo mi mi iz naše zemlje, ki je naša zemlja, da je naša noša naša noša, da je Slovenec gospodar in Slovenka prava gospa, naše hčere in sinovi pa prihodnost ne te dežele, ampak sveta!

To poznamo iz zgodovine in ni nam treba spet za primer dajati nacizma, na istem je gradil sovjetski režim, na istem gradijo današnji vzhodnoevropski partijski kradljivi diktatorčki. Metoda je stara, ampak deluje.

Koliko narodov je že padlo na to narodnjaštvo? Zgodovina jih je polna, polna je navdušenja nad tem, in tudi gorja, ki so ga taki narodno zbujeni ljudje povzročili. Ne zgražajmo se torej, sprašujmo se raje, kako odgovoriti na to. Opravka imamo s formulo, ki je prevečkrat v zgodovini zmagala tudi zato, ker druga stran ni prepoznala, da ne gre zgolj za proslavo.