Ptiči niso resnični!

Letos aprila je v kalifornijskem Torranceu več kot tisoč ptičev izvedlo strašno, šokantno, že kar apokaliptično invazijo: najprej so nekaj časa preletavali neko hišo, potem pa na lepem skozi dimnik vleteli vanjo ter jo povsem opustošili. »Za sabo so pustili kaos in uničenje,« so poročali mediji. »Bilo je noro,« je dodala lastnica. Prav res – video to še vedno potrjuje. Bil je viralen. Vsi pa so ponavljali, da so vsi ti ptiči le citirali strašne, šokantne, apokaliptične ptiče iz Ptičev, ki jih je leta 1963 posnel Alfred Hitchcock: ja, v hišo vdrejo skozi dimnik, in ja, za sabo pustijo kaos in uničenje.

Takšno strašno, šokantno, apokaliptično invazijo je več kot tisoč ptičev izvedlo aprila 1960 v kalifornijski La Jolli: skozi dimnik so vleteli v neko hišo in jo povsem opustošili. Vse so razsuli, razcefrali, raztrgali, tudi žensko, na katero so naleteli – zapletli so se ji v lase. Lahko si mislite. Vsekakor, za sabo so pustili kaos in uničenje.

Alfred Hitchcock je ob tej novici kar poskočil in se spomnil na novelo Ptiči, v kateri ptiči nenadoma napadejo britansko obmorsko mestece. A kot se izkaže, napadejo vso Britanijo. Kot nekaj let prej nacistična letala. Ptiči, ki jih je leta 1952 napisala Daphne du Maurier (Hitchcock je že prej ekraniziral dva njena romana, Rebecco in Krčmo Jamajka), so bili alegorija nacističnega Blitzkriega, ki je opustošil Britanijo, toda obenem so navdajali z nelagodnim vprašanjem – ali lahko vlada Britance zaščiti pred nevarnostmi in grožnjami, ki jih prinaša hladna vojna? In ptiči so bili natanko to – prispodoba nezaupanja v vlado, oblast, politiko.

Hitchcock je ljudi leta 1960 šokiral s Psihom, psihotrilerjem o morilskem motelirju, sicer amaterskem nagačevalcu ptičev, ki živi sam z materjo (»nagačeno«, heh), zato je sklenil, da jih bo šokiral in stuširal še s ptiči. »Naš namen je bil prestrašiti ljudi,« je rekel scenarist Evan Hunter (alias Ed McBain). In res, nad Bodega Bayem, idiličnim kalifornijskim obmorskim mestecem, v katerega prispe Melanie Daniels (Tippi Hedren), lepotica iz San Francisca, ki ogrozi romanco med Mitchem (Rod Taylor) in njegovo hladno, zaščitniško, posesivno materjo (Jessica Tandy), se začnejo zgrinjati ptiči (vrabci, vrane, galebi ipd.) in postajajo vse agresivnejši in destruktivnejši – Bodega Bay prelevijo v ground zero.

Ptiči so ljudi res prestrašili, vsi pa so se spraševali: zakaj ptiči sploh napadejo Bodega Bay? Kaj jih tako vznemiri? Kaj jih na lepem prelevi v agresivne, morilske, kanibalske pošasti? Zakaj skujejo to zaroto? Na voljo so bile številne »teorije zarote«. Nekateri so trdili, da so ptiči le alegorija seksualne napetosti, ki jo sproži Melanijin prihod (ženska seksualnost je moteča, demonična, pošastna), ali samega seksa, ki ga ženska doživlja kot nasilje, napad (nekaj agresivnega, plenilskega, morilskega ipd.), drugi pa so opozarjali, da so ptiči nekaj metafizičnega, morbidna podoba človeške krivde, apokaliptično orodje božjega maščevanja, iracionalno »naključje«, ki poruši Red, celo panični krik onesnažene, zlorabljene, posiljene Narave.

Slavoj Žižek je poudarjal, da so ptiči kazen za incestuozno razmerje med materjo in sinom, da torej delujejo kot »kuga v Ojdipovih Tebah« (posesivna, plenilska, dominantna mati preprečuje sinovo spolno razmerje), Robin Wood, briljantni britanski filmski kritik, avtor prelomne knjige o Hitchcocku (Hitchcock’s Films, 1965), pa je v ptičih videl groteskno poveličanje krvoločnosti publike. Neka ženska se namreč v restavraciji, ki jo oblegajo ptiči, ostro spravi nad Melanie: »Pravijo, da se je vse začelo v trenutku, ko ste vi prišli. Kdo ste? Kdo ste? Kaj ste? Od kod ste? Mislim, da ste povzročili vse to. Vi ste zlo! Zlo!« Toda ironično: ko kriči na Melanie, gleda naravnost v kamero, kar pomeni, da gleda »nas« – publiko. Publiki očita, da je »zlo«. Publiki očita, da je vse to povzročila. Publiki očita, da je kriva za vse to. Publiki očita: vse se je začelo, ko ste prišli vi! Publika je ta, ki hoče kri, pokole, grozodejstva – in jih dobi. Publika je ta, ki sproži spiralo nasilja.

Ne preseneča, da so prav ptiči v žarišču nove velike teorije zarote, katere privrženci trdijo, da ptiči niso resnični, da so le fejki. Ali natančneje: ameriška vlada je vse ptiče organizirano in sistematično pobila ter jih zamenjala z lažnimi ptiči, robotskimi droni.

No, Johan Grimonprez pa se v dokumentarcu Double Take (2009) vrne k izvirni »teoriji zarote«: ptiče, ki harmagedonsko napadejo Bodega Bay, je obnorela hladna vojna – ja, tista vojna, ki se je po sovjetski izstrelitvi Sputnika preselila v vesolje, od koder je grozila nova oblika terorja, nova kuga. Ptiči so popolna ekranizacija fraze »chickens are coming home to roost«, ki jo je še bolj plastično ovekovečil 11. september.

Progresivna teorija zarote

Ko torej zagledamo ptiče, avtomatično pomislimo: nas lahko vlada zaščiti pred nevarnostmi in grožnjami, ki jih prinašajo nove in nove vojne, nove in nove oblike terorja, nove in nove kuge? Je mogoče vladam – oblasti, politiki, strankam, parlamentu – zaupati? Ptiči so memi dobe, v kateri so se strahovito nezaupanje v politiko, strah pred žensko, nove oblike terorja, podnebne spremembe, kopičenje konspirološke iracionalnosti, vse brutalnejša prekarizacija družbe, politika dezinformiranja, patološke tehnologije, hitre radikalizacije, eksplozivne polarizacije in krvoločnost javnosti spletli in spodvili v popolni vihar.

Zato niti ne preseneča, da so prav ptiči v žarišču nove velike teorije zarote, katere privrženci trdijo, da ptiči niso resnični, da so le fejki. Ali natančneje: ameriška vlada je vse ptiče organizirano in sistematično pobila ter jih zamenjala z lažnimi ptiči, robotskimi droni, s katerimi zdaj nadzoruje Američane. To naj bi bila satirična teorija zarote, parodija sodobnih odpiljenih, vse bizarnejših in lunatičnejših teorij zarote, parodija vse hujšega političnega nadrealizma (in vse absurdnejše in neverjetnejše politike), parodija vse sprejemljivejšega in samoumevnejšega mešanja fikcije in resničnosti, parodija dobe postresničnosti, medijske nepismenosti in lažnih novic (oh, in pretirane skrbi za živali, ki so v resnici le fejki, nekaj anorganskega, neživega, mehaničnega, robotskega), odgovor generacije Z na Donalda Trumpa in trumpovsko konspirologijo, posebej na QAnon, lunatično teorijo o liberalni pedofilsko-satanistični kabali, ki da vodi Ameriko ( jasno, to teorijo zarote poganjajo in slavijo ljudje srednjih let, ne pa generacija Z), toda konspirologi so začeli to »satiro«, simptom vse očitnejšega medgeneracijskega prepada, jemati smrtno resno – kot ostale teorije zarote. Recimo: kot teorijo, da covid ne obstaja. Ali teorijo, da so podnebne spremembe le mit. Ali pa teorijo, da je Zemlja ploščata.

Teorijo, da so ptiči le fejki, je leta 2017, ob Trumpovem prevzemu Bele hiše, lansiral tennesseejski študent Peter McIndoe: od leta 1959 do 1971 so v okviru tajne operacije »Very Large Bird« s strupi, ki so jih metali predelani bombniki B-52, eksterminirali vse ptiče ( ja, na milijarde vrabcev, vran, galebov ipd., tako da do leta 2001 ni bilo več niti enega samega), zamenjali so jih z droni, na električnih kablih sedijo zato, da se »polnijo«, ptičji iztrebki, ki padajo na avtomobile, so »sledilci«. In toliko, da veste: Cia je Johna F. Kennedyja likvidirala zato, ker ni hotel eksterminirati ptičev! In vlada na tajni lokaciji – Area 51 – gradi megarobota za uničevanje velikih ptičev!

McIndoe je protestne shode – recimo ženske marše – trolal z napisi, ki niso imeli nobene zveze s temi shodi, recimo: »Ptiči so mit. Le iluzija. Laž. Amerika, zbudi se! Zbudi se!« Ali pa: »Golobi so lažnivci!« Televizijskim ekipam, ki so ga snemale, pa je vzklikal: »Vaše snemanje me ne plaši – ptiči mi to itak počnejo vsak dan!«

»Antiptičarji« – bird truthers, tisti, ki govorijo »resnico« o ptičih – so začeli kmalu prirejati svoje aktivistične shode, na katerih so ponavljali, da so ptiči del vladne zarote, skrivno orodje globoke države, znanilci družbe nadzorovanja, simptomi policijske države. Hitro so si pokorili družbena omrežja (njihovi kanali in forumi imajo na stotisoče članov), ponekod – recimo v Memphisu, Pittsburghu in Los Angelesu – pa so celo zakupili reklamne panoje in jih opremili z napisom: »Ptiči niso resnični!« McIndoe, ki se očitno zaveda, da morajo biti teorije zarote duhovite in zabavne (in ki ne podcenjuje živega smisla za absurd generacije Z), pa je vse bolj odločno poudarjal, da ne gre le za satiro, potegavščino, gverilsko komedijo, performans ali vic – zlezel je v lik, svoj evangelij v kombiju z napisom »Birds Aren’t Real« oznanjal po Ameriki, od shoda do shoda, unovčeval poslovni potencial konspirološkega gibanja (majice, nalepke, kape ipd.), zagotavljal, da elite – tudi holivudske – prikrivajo »resnico o ptičih«, najemal igralce, da so v njegovih viralnih videih odigrali agente Cie, ki so sodelovali v tajnem programu za eksterminacijo ptičev, medijem pa težil, da morajo v vsako debato o ptičih vedno vključiti koga z »druge strani«, koga, ki trdi, da ptiči niso resnični, s čimer je svojo teorijo zarote prelevil še v parodijo medijskega posiljenega, lažnega »uravnoteževanja« javne razprave. Saj veste – če razpravljate o nacizmu, morate nujno pripeljati še koga, ki bo trdil, da je bil Hitler kul, da je naredil tudi veliko dobrega, da je gradil avtoceste, da je tvorno sodeloval s slovenskimi domobranci in tako dalje. »Zakaj ne bi spoštljivo obravnavali tudi druge strani?« Hej, na »drugi strani« najdete tudi »trezne« in »razumne« antiptičje konspirologe, ki priznavajo, da so piščanci živi – in resnični. Ha.

Konspirologi so antiptičje vice prelevili v trendovske meme, utrjevalce in pospeševalce nove vere – in nove skupnosti. Ptiči v Hitchcockovih Ptičih so bili znak, da je z družbo nekaj narobe, ali še bolje – da skupnost izgublja rdečo nit in stabilnost, da torej razpada. Ptiči so bili resnica te hladnovojne skupnosti. Tako kot so ptiči zdaj resnica neoliberalne, postpolitične, postresničnostne skupnosti, ki izgublja rdečo nit in tudi stabilnost – in ki razpada. Skupnost lahko zgradi in ustvari le še teorija zarote – le teorija zarote lahko angažira, poveže in solidarizira vse bolj razpršene, obskurne, pesimistične, anomične in atomizirane ljudi, ki se v lastnem življenju počutijo le še kot stranski liki. Teorije zarote jim omogočijo, da se spet počutijo kot glavni junaki napetega, spektakularnega, katarzičnega filma. Nimajo več občutka, da izgubljajo. Vse, kar rečejo, je res. Bolečina izgine.

Zato so tudi teorije zarote – memifikacije in photoshoppingi absurdnosti sodobnega sveta – močnejše in vitalnejše in viralnejše od vlad, oblasti, strank in politike, obenem pa se zdi, da so kot Hitchcockovi ptiči: ljudi radikalizirajo in militarizirajo ter za sabo puščajo kaos, razdejanje in uničenje. Kar je kakopak res le iluzija: teorije zarote so zgolj »kemične sledi« zavožene, razpadle politike, njen notranji paranoidni shitposting. Antiptičja teorija zarote – teorija zarote generacije, ki jo je vzgojil internet, zrcalo absurdnega občutenja sveta, groteskni rezime postresnične psihologije – je znak globokega in odločnega nezaupanja v vlade, oblast, stranke in politiko.

Bolj ko je teorija zarote absurdna, bizarna in nelogična, resneje jo je treba jemati. Antiptičja teorija zarote je progresivna teorija zarote: proti lunatičnosti se bori z lunatičnostjo, ljudi aktivistično sooča z neznosno lahkotnostjo dezinformacij in fikcij, razgalja vse hujšo in vse destruktivnejšo antisocialnost politike, opozarja, da je sodobna politika tako neverjetna, absurdna in nadrealistična kot sodobne teorije zarote, reakcionarjem pa pije kri – v Cincinnatiju so s svojim antiptičjim performansom in vzklikanjem, da ptiči niso resnični, premagali in pregnali nasprotnike abortusa, ki so priredili »protestni« shod.

Antiptičja teorija zarote – morda kulturna apropriacija slovite Maove eksterminacije vrabcev – je svarilo, da živimo v dobi toksičnega in brezglavega kopičenja iracionalnosti. Brezglavo kopičenje iracionalnosti pa je običajno le uvod v fašizacijo družbe.

Ni kaj, ptiči so odigrali svojo vlogo.