Na destruktivni strani

Ivo Andrić je v svojih romanih nazorno opisoval obdobja miru in vojn v Bosni. Včasih je spokojni mir nepričakovano prerezal manjši, na videz obstranski dogodek, zaradi katerega so se prej miroljubni ljudje, ki so živeli v slogi, spremenili v najhujše sovražnike, v zveri, zaradi svoje etnične ali verske pripadnosti. Andrićevo svarilo pred tridesetimi leti, kot vemo, ni pomagalo. Ampak od tedaj dobro vemo, zakaj je izbruhnila zadnja morija. Zaradi populističnega razpihovanja nacionalističnih idej.

Po tridesetih letih je na območju današnjega, tako imenovanega Zahodnega Balkana, kjer so usode posameznih etničnih skupin soodvisne kot domino kocke, spet začel rasti nemir. Glavni promotor je zdaj politični vodja Republike Srbske, Milorad Dodik, ki si prav na podlagi nacionalističnega pogleda na svet prizadeva za spreminjanje meja v Bosni in Hercegovini. Razburja s svojimi načrti gradnje vojske Republike Srbske, zanika genocid v Srebrenici. A žal je Dodiku naša oblast na čelu z Janezom Janšo letos ponudila prijateljsko podporo z vrsto neformalnih dvostranskih ali večstranskih srečanj.

Najbolj pa smo v Sloveniji ta destruktivni razvoj podprli s tako imenovanim non paperjem iz začetka leta. Dokument je predlagal spreminjanje meja na Zahodnem Balkanu oziroma »dokončanje razpada Jugoslavije«, v njem so orisane ideje o razdružitvi Bosne in Hercegovine ter združitvi Kosova in Albanije. Kdo je uradno avtor non paperja, ni znano že zaradi narave dokumenta. Ampak v mednarodni skupnosti je znano, kdo je papir komu predal v roke. Da je tak dokument videl in se o njem pogovarjal tudi z Janezom Janšo, je najjasneje potrdil albanski premier Edi Rama. Slovenska vlada in naše zunanje ministrstvo sta sicer zanikala, da bi non paper nastal pri njiju. Janez Janša pa nikoli ni zanikal, da avtor dokumenta ni on sam.