Zakaj je bil intervju s Slavojem Žižkom tako izjemen dogodek na TV Slovenija?

Ne bomo se dali speljati v drobno seciranje citatov Slavoja Žižka v pogovorni oddaji Intervju Ksenije Horvat: ta intervju je pač treba pogledati dvakrat, trikrat, ker je vsako novo gledanje, ko že malo poznamo zgodbe, ki jih je sestavil v tem pogovoru skupaj Žižek, kot sestavljanje puzzla – pri čemer ves čas govori o koncu našega dosedanjega življenja. Ta konec pa je že tukaj, le mi se kot nekakšni nostalgiki še kar oklepamo starega – pa čeprav nam morda ni všeč, a se v njem počutimo očitno varno. Kot na primer, ko še vedno bezamo v neoliberalizem, ki je danes že na smetišču zgodovine.

Pač, Žižek nas je popeljal v realnost, trdo realnost, se pri tem smejal, zabaval – ampak podana realnost o nas in našem oportunizmu zato ni bila nič manj trda. Vse v slogu njegove stare morbidne šale o pacientu. Takole gre ta Žižkov stari morbidni vic: Pacient v veliki bolniški sobi s številnimi posteljami se pritožuje zdravniku nad nenehnim hrupom in kriki drugih pacientov, zaradi katerih se mu meša. Ko mu zdravnik razloži, da se ne da nič storiti, če se pacienti tako obnašajo, nihče jim ne more prepovedati obupa, ker vsi vedo, da umirajo. Pacient nadaljuje: »Zakaj jih ne namestite v ločeno sobo za umirajoče?« Zdravnik gladko odgovori: »Pa saj to je soba za umirajoče.«

Morda pa bi kot ključni stavek vseeno izpostavili tistega o kapitalu, ker gre za bistveno sporočilo nastopa, košček, ki ga je Žižek očitno vnaprej razmislil, da nam ga bo pustil v razmislek. Namreč, pravi Žižek, veliki kapital že točno ve, kaj se dogaja, kam smo pripluli, in se prilagaja novim potrebam, z vidika kapitala smo že na poti v dobo neofevdalizma, ki ga omogočajo nove tehnologije, mi pa smo tisti, ki smo še v starih razpravah. »Liberalnega kapitalizma, kot ga poznamo, je namreč počasi konec. Prihodnost bo nek morda zakrinkan korporativni neofevdalizem ali nekaj novega, čemur sam pravim komunizem, pri čemer lahko vi ali gledalci temu rečejo kakorkoli drugače, gre pa za sistem, v katerem bi se resno vzelo nujnost mednarodne kooperacije. Kljub vsem slutnjam, kaj se dogaja, poplava tam, suša tukaj, vsaj v razvitem svetu še nismo prišli do tega, streznitev, da se že vse dogaja, bo namreč še morala priti.«

A Žižek ima upanje: ker je pesimist. Vsak fašizem je odziv na zamujeno revolucijo, spomni Žižek na Gramscija: »Da imamo danes nekakšni neofašizem, je posledica tega, da smo mi, levica, zamudili priložnost.« In zato je bila še toliko manj presenetljiva njegova izrecna podpora iskrenosti in nepreračunljivosti stranke Levica – ki jo je Žižek izrekel na koncu intervjuja: »Če hočemo izpostaviti kakšno stranko, ki je v plemenitem pomenu zmerna, je namreč to Levica. Levica je naša zmerna stranka. Hočejo zelo omejene stvari, če niso mogoče, so pripravljeni izstopiti iz vlade, ne, ker bi metali puško v koruzo, ampak ker spoštujejo demokracijo, a tudi zavezanost svojim volivcem. In zato nikar te stranke psovat kot ekstremne.«

A izjemen ni bil le Slavoj Žižek, ampak tudi voditeljica Ksenija Horvat: ki je vedela, da mora zgolj sodelovati ob finem Žižkovemu toku misli, ne pa tekmovati z njim.