Reševanje javne radiotelevizije

Za zdaj veljavni zakon o Radioteleviziji Slovenija (RTVS) si je leta 2005 vse zasluge pripisal poslanec SDS Branko Grims. Čeprav je Grims ves čas opozarjal na to, da je glavni motiv za pripravo zakona depolitizacija, pri čemer je (upravičeno) poudarjal, da svet RTVS vodi Janez Kocijančič, pred tem predsednik predhodnice SD, je bil seveda namen jasen: dobiti moč in nadzor na RTVS. Pet let kasneje je ministrica za kulturo Majda Širca predstavila nov predlog zakona, ki naj bi prinašal večjo avtonomnost in neodvisnost javne radiotelevizije, vendar je zakon na referendumu padel. Zakon je kljub spornosti tako ostal nespremenjen sedemnajst let.

Skupina dolgoletnih in nekdanjih zaposlenih RTVS – gre za nekdanje urednike in menedžerje Zorana Medveda, Borisa Berganta, Marjana Kralja in Marjana Laha – se je zdaj odločila spisati nov predlog zakona. Po njihovem namreč »ni dopustno, da se o vsebini, ki zadeva temelje demokracije v naši družbi in uresničevanje z ustavo in zakoni varovanih človekovih pravic in političnih svoboščin slehernega posameznika, odloča le na podlagi ‘argumentov’ moči vsakokratne vladajoče večine, ne glede na njen ideološki predznak, ter v zaprtih krogih interesnih skupin in lobijev, ki se vsiljujejo kot posredniki med državljani in demokratično izvoljenimi predstavništvi, ki jim državljani na volitvah zaupamo upravljanje države«.

»Vidimo, da se problemi z delovanjem medijev in javne radiotelevizije perpetuirajo, ampak radiotelevizija je že dlje časa v neki permanentni krizi, kar pomeni, da nekaj sistemsko z njo ni v redu,« pove Zoran Medved, dolgoletni novinar in urednik na radioteleviziji. »Kriza političnega razreda, ki jo spremljamo v Sloveniji, prinaša tudi krizo razumevanja posameznih družbenih podsistemov, in kar zadeva medije, politika že od leta 2010 ne razmišlja o spremembi zakona o radioteleviziji. Vsaka politika samo razmišlja, kako bi obstoječi zakon uporabila čim bolj sebi v prid.«

Njihov predlog zakona prinaša številne spremembe. Radiotelevizija bi dobila novo statusno obliko, postala bi avtonomna javna ustanova posebnega družbenega, kulturnega in nacionalnega pomena. Vodila in upravljala bi jo sedemčlanska uprava, njeno programsko delovanje in poslovanje pa bi nadziral enajstčlanski skrbniški odbor, ki bi ga imenoval predsednik republike. Programskih odborov bi bilo več, ker ne bi bilo več komisij programskega sveta, obveljal bi natančnejši elektorski sistem organizacij civilne družbe, ki bi predlagale svoje predstavnike v programske odbore, ti pa bi razpravljali o programskih vsebinah radiotelevizije. »V programskih odborih bi poskušali zagotoviti reprezentativno zastopanost ljudi, ki bi se spoznali na to, o čemer bi razpravljali – ljudje, ki se spoznajo na potrebe otrok in mladine bi recimo razpravljali o otroških in mladinskih programih, za regionalne vsebine bi bili vpoklicani predstavniki posameznih regij.« Med ustvarjalci vsebin, uredniki, upravo in različnimi predstavniki civilne družbe bi nato potekal dialog o tem, kaj radiotelevizija počne prav in kaj narobe. »In to bi bilo smiselno, ni pa smiselno, da štirideset ljudi vodi radiotelevizijo, kot to zdaj velja z obstoječim zakonom, in to štirideset amaterjev, med katerimi so zelo redki, ki razumejo, kako ta hiša dejansko deluje.«

Oblast redko razmišlja o pomoči RTVS, pogosteje razmišlja, kako bi jo lahko izkoristila čim bolj sebi v prid.

Zaradi novega modela financiranja na sporedu ne bi bilo več oglaševalskih, ampak izključno programske vsebine. Breme plačila prispevka za fizične osebe bi se solidarnostno porazdelilo po dohodninskih razredih. Zavezanci iz prvega in drugega dohodninskega razreda bi v prihodnje prispevali nižje zneske kot zdaj, zavezanci iz tretjega, četrtega in petega pa sorazmerno višini svojih letnih prihodkov. Predlog zakona določa tudi, da bi se sofinanciranju nekaterih skupin programskih vsebin, kot sta arhiviranje in digitalizacija filmskega gradiva, ki ga hrani RTVS, namenilo dodatna finančna sredstva.

Kot razloži Boris Bergant, prav tako dolgoletni novinar in urednik na radioteleviziji ter podpredsednik evropske radiodifuzne zveze (EBU), je v tej stopnji glavni interes avtorjev predloga, da se spodbudi transparentna in široka javna razprava o zakonu. Predlog je dostopen splošni javnosti, posredovali so ga tudi medijskim in pravnim strokovnjakom ter organizacijam civilne družbe. »Javni servis namreč ne bo preživel, če ne bo našel svoje ’domovinske pravice’ ravno med temi ljudmi.« Predloga zakona za zdaj še niso posredovali nobeni politični stranki.

Ne glede na bodočo sestavo parlamenta pa bi imel ta lahko ob novem mandatu zgodovinsko priložnost urediti pogoje za normalno delovanje tega pomembnega javnega servisa. »Kot državljani imamo pravico, da nihče ne blokira procesov normalnega delovanja pomembnih družbenih podsistemov – in javna radiotelevizija je v vsaki sodobni demokratični družbi pomemben podsistem,« ugotavlja Medved.