Kako ustaviti fašizem

Robert Golob je nedavno na javni tribuni rekel: »Čas je, da jih naženemo, to ni desničarska politika, to je fašizem.« Milan Kučan je v celjskem Muzeju novejše zgodovine – ob obletnici osvoboditve zapornikov iz Starega piskra – skoraj sočasno rekel, da se »tudi v Sloveniji srečujemo z oživljanjem fašizma« in da je »njegove zametke mogoče prepoznati v vse bolj avtoritarnem upravljanju države, v brezsramnem poseganju v ustavo, v sistematičnem rušenju pravne države in kršenju človekovih pravic«. Pred časom so se petkovi protestniki zbrali na Trgu republike, kjer je potekal množični »vseslovenski shod proti fašizmu in neonacizmu«.

Premier Janša je septembra na Blejskem strateškem forumu gostil italijansko skrajno desničarko Giorgio Meloni, voditeljico neofašistične stranke Bratje Italije, ne ravno prijateljico slovenske manjšine v Italiji. Skupina Vstala Primorska, ki jo povezuje Facebook, se je vprašala: »Janša – domoljub ali fašist?« Janša, ki zelo rad deli tvite Generacije identitete, je evropskim poslancem, ki so prišli preverit stanje slovenske pravne države in demokracije, najprej tvitnil »Kdo pa ste vi«, potem pa jih je razglasil za »lutke Sorosa v Evropskem parlamentu«.

George Soros, Jud, ki je preživel holokavst, je zelo bogat, zato pri antisemitih zbuja asociacije in retoriko, ki jim je Evropa po II. svetovni vojni rekla ne.

Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi SDS, je status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture podelilo Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki ga vodi občudovalec Adolfa Hitlerja – »Hitler je bil heroj,« so njegove besede.

Žan Mahnič, poslanec SDS, trenutno državni sekretar za nacionalno varnost v Janševem kabinetu, je poziral s skupino znanih slovenskih neonacistov.

Kako ustaviti fašizem? Ustvariti je treba močno, odločno, masivno antifašistično gibanje. Leta 1934 so ustanovili ljudsko fronto, saj so ugotovili, da lahko fašizem ustavijo le, če se levičarske, socialistične in liberalne stranke združijo v tem boju.

Notranji minister Aleš Hojs je 25. junija 2021 med alternativno proslavo dneva državnosti, ki je potekala na Prešernovem trgu in ki so se je poleg petkovih protestnikov udeležili tudi rumeni jopiči, tvitnil, da rumenim jopičem ni bilo treba na Prešernov trg in da bi lahko »kulturno proslavljali na Trgu republike«, obenem pa dodal: »Ne meči biserov med svinje, pravi Sveto pismo, in lahko bi sledili tej modrosti.« Neonacisti so »biseri«. S tem je nadgradil Donalda Trumpa, ki je po razvpitem shodu v Charlottesvillu (2017), kjer so se fašisti spopadli z antifašisti, rekel, da so na obeh straneh »zelo fejst ljudje« – da so torej fašisti »zelo fejst ljudje«.

Vsakdanji fašizem

Da je fašizem mrtev in da je le še groteskni opis družbe, ki ne obstaja več, ni res, kakor tudi ni res, da se je izčrpal, da nas pred njim varuje populistična desnica, ki blokira njegov razmah (v resnici je čedalje bolj pripravljena na kolaboracijo), in da ga nihče več ne jemlje resno. Ljudje, ki terjajo rasno čistost, močnega, odločnega voditelja, zatiranje etničnih in spolnih manjšin ter moško prevlado nad ženskami in belsko prevlado nad nebelci, ga jemljejo zelo resno. Ljudje, ki trdijo, da se v svoji domovini ne počutijo več doma, ki za kriminal krivijo migrante in ki jih vzburjajo jeza, sovraštvo, nasilna retorika, teorije zarote, dezinformacije, maliciozno trolanje, doxxing, kulturna vojna, desničarski ekstremizem, etnonacionalizem, ksenofobija, islamofobija, antifeminizem, antiintelektualizem in antisemitizem (z zanikanjem holokavsta vred), ga dihajo, jedo in pijejo. Jemljejo ga prekleto resno. Ne, ne zdi se jim mrtev, ampak še kako živ – in naseljiv.

Ljudje, ki v demokraciji, pravni državi in človekovih pravicah – oh, in v »teoriji spola« – vidijo le zaroto, ga kličejo na pomoč, kakor ga na pomoč kličejo tudi ljudje, ki verjamejo, da je belska večina žrtev migracij, multikulturalizma in kulturnega marksizma, da so moški žrtve žensk (emancipacije, feminizma, »ženskega predatorstva«, »mizandrije«, »obrnjenega seksizma« ipd.), da je demokracija le motnja, da znanosti ni mogoče zaupati (covid ne obstaja! podnebne spremembe so mit!), da mediji lažejo, da ženske, ki jih je okužil feminizem, namerno ne rojevajo otrok, da morajo nacije postati »spet velike« in da se bo kmalu zgodilo nekaj velikega, kataklizmičnega, disruptivnega – nekaj, kar bo »uredilo« svet. Jemljejo ga resno.

Množice, ki so 6. januarja 2021 – na povelje padlega predsednika Trumpa (»Pridite – divje bo!«) – zavzele ameriški Kapitol, so ga poosebile. A poosebile so ga tudi elite, ki so ta napad na Kapitol relativizirale, upravičevale in zagovarjale. Misija je spodletela, toda fašizmu je v nekem smislu uspelo – pokazal je, da je živ. Da se ne more več zadrževati. Da lahko mobilizira predsodke, strahove in paranojo. Da ne tolerira drugačnosti. Da je ekstremno dinamičen. Da hoče akcijo.

Vemo, kaj je počel Trump v Ameriki in kaj počnejo Modi v Indiji, Erdogan v Turčiji, Orbán na Madžarskem, stranka Zakon in pravičnost na Poljskem in Bolsonaro v Braziliji – so to fašisti? Ne! Zakaj so potem fašisti tako navdušeni nad njihovim »karizmatičnim« firerskim početjem – nad njihovim promoviranjem »iliberalne demokracije«, monokulturne etnonacionalne države (in »neoliberalnega nacionalizma«), novega državnega terorja, lova na migrante, totalitarnih »vrednot«, antiparlamentarizma, antikomunizma, »možatega« aktivizma, velikih laži, spletnega linča in državljanske vojne? Zakaj jim tako vneto prikimavajo? Zakaj jih slavijo? Zakaj jim zighajlajo?

Ne, fašizem se je vrnil. Ali pa če hočete: nikoli ni odšel. Ves čas je tiho tlel – treba ga je bilo le prižgati. Sprožiti. In ni treba veliko. Defašizacija ni nikoli zares uspela. Fašizem je vedno zelo blizu. Pri roki. A ne potrebuje več uniform in svastik in Hitlerjevih fotografij in plinskih celic, sploh pa ne parad in baklad. Zdaj pride s hitrostjo klika – parade in baklade in množična mobilizacija po novem potekajo na spletu, pravi Paul Mason, avtor knjige Kako ustaviti fašizem (How to Stop Fascism).

Janša gosti neofašistko, všečka Generacijo identitete in evropske poslance razglaša za »lutke Sorosa«, ministrstvo za kulturo nagrajuje občudovalce Adolfa Hitlerja, Mahnič se fotografira z neonacisti, Hojs pa v rumenih jopičih vidi bisere.

Splet je nova ulica. Ulica, na kateri razgraja in raste fašizem. Ulica, ki fašizira družbo. Anonimnost, ki jo zagotavlja splet, je tako karizmatična, kot so bili nekoč karizmatični firerji in dučeji. Spletna anonimnost namreč omogoča bohotenje nasilja, sovraštva, zastraševanja, groženj s smrtjo, terorja in propagande. Še več: ker so Facebook, YouTube, Telegram in »chans« tako propulzivni in viralni, je mogoče fašistično ideologijo, ki itak ljubi nelogičnosti, metafore, aforizme in iracionalnost, stalno sproti popravljati in soustvarjati in izboljševati, prilagajati novim trenutkom in novim nalogam, novim antagonizmom in novim sovražnikom, novi jezi in novemu ogorčenju.

Ljudje si lahko ob prijateljski pomoči algoritmov in botov ustvarjajo svoj fašizem – personalizirani fašizem, spontani fašizem, spletni fašizem, domači fašizem, vsakdanji fašizem. Ja, fašizem za vsakdanjo rabo. Prav res: splet je nova uniforma. Ljudje – novi ljudje, ubogljivi in nasilni – firerja sploh ne potrebujejo več, slediti morajo le še ritmu strojev, nove (digitalne) tehnologije, razlogov za nezadovoljstvo, ogorčenje in depresijo – teh detonatorjev modernega fašizma – pa je vedno na pretek. V resnici jih je vedno več.

Anonimnost ljudem omogoča osebno fašizacijo – lahko rečejo, kar hočejo. In lahko naredijo, kar hočejo. Lahko grozijo. Lahko so nečloveški. Anonimne besede – mali, vsakdanji, spontani fašizmi – imajo moč dejanj. »Spletna moč pa se koncentrira v rokah skrajne desnice,« pravi Mason. Ker je splet medij laži, dezinformacij, sovraštva in zastraševanja, ima na njem prednost desnica – levica se preveč zanaša na dejstva in resnico, da bi lahko z njim res profitirala ali pa da bi na njem porazila skrajno desnico, še manj fašizem, ki mu je neoliberalizem naredil veliko uslugo, ko je vse prepričal, da je demokracija pogrešljiva, da kapitalizem ne potrebuje demokracije in da je kapitalizem brez alternative. Toda kapitalizem potrebuje fašizem. Da ne bi dobil alternative. In ker je demokracija pogrešljiva, se zdijo manipulacije z volilnim sistemom ter politizacija policije in pravosodja povsem legitimne.

Dan X

Sodobni fašizem pride že zapakiran, kot nekak ready-made. Firerju se sploh ni treba pretegniti – le pograbi ga. In uporabi. Hitler se je moral še pretegniti, množice je moral »hipnotizirati« z manipulacijami, teorijami zarote, velikimi lažmi, nasiljem in silovitim tempom akcije – ker še ni bilo spleta.

Toda nacijo mu je uspelo fašizirati, ker je v nekem smislu že bila fašizirana: temelji fašizma – iracionalizem, znanstveni rasizem (arijska rasa, rasna hierarhija, rasna čistost, preživetje najmočnejšega), glorifikacija nasilja, mizoginija, prepričanje, da kapitalizem ne potrebuje demokracije, vera v vitalnega, nadčloveškega blondinca, regenerativno moč nasilja in mistično, nevidno, intuitivno silo, ki prerodi nacijo in jo naredi spet veliko, mit o zatonu Zahoda, antisemitska teorija o »veliki zamenjavi« (Judje bodo zamenjali Nemce), nostalgija po dobrih starih časih »zemlje & krvi« ipd. – so bili namreč že vgrajeni v ideologijo srednjega razreda, prvega posvojitelja fašizma.

Je Hitler v Mein Kampfu napisal kaj novega? Ne, le ponovil je, kar je govorila drhal. Dejstva je ustvarjal z nasiljem, pravi Mason. Ker je bil nasilen (avtokratski, odločen), mu je drhal verjela. Verjela pa mu je tudi zato, ker si je skrivaj – z vojsko in policijo vred – želela natanko to, kar so počeli njegovi nacisti.

Ne da je zdaj kaj drugače – temelji fašizma so že vgrajeni v ideologijo spletne nacije. Drhal hoče to, kar slavijo spletni fašisti. In seveda – iracionalnost teorij zarote daje povsem reakcionarni ideologiji revolucionaren značaj. Tako pa je bilo tudi pred slabimi stotimi leti: iracionalne, lunatične teorije zarote (o Judih ipd.), s katerimi so razsajali nacisti, so ustvarjale vtis, da je njihova skrajno regresivna, reakcionarna ideologija nekaj modnega, modernega in revolucionarnega. Progresivna alternativa – progresivna, levičarska razlaga novega sveta – pa je bila šibka, nemočna in neatraktivna. Nič ni več moglo nadomestiti fašizma.

Ker fašizem vedno dobi premalo glasov, potrebuje pomoč nekoga, ki ga bo spustil na oblast. Kako se to praktično zgodi? Ni nam treba daleč. Slovenci so bili prvi, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na svoji koži občutili grozo fašizma.

»Fašizem nastopi, ko naša vera v vsakdanjo ideologijo izpuhti in ko ni progresivne alternative, ki bi jo nadomestila.« In zdaj smo tam: ker je »vsakdanji svet« razpadel, ker je neoliberalna logika trga – prevladujoč zahodni ekonomski model, strategija globalizacije, privatizacije, prekarizacije, negotovosti, »usranih služb«, sebičnosti, poceni kreditov in totalne komercializacije človeškega življenja – odpovedala, ker je začela tehnologija – digitalna še toliko bolj – eksponentno razjedati in razbijati uveljavljene načine vladanja, dominantno ideologijo, politično-strankarsko lojalnost, poslovne modele in samo življenje, ker je tisti »jaz«, ki ga je ustvarila neoliberalna ideologija prostega trga in globalizacije, obtičal v mraku kaosa (osamljen, atomiziran, prestrašen, paničen), ker je sama globalizacija družbi eksplodirala v obraz, ker so katastrofe – kot je covid – napihnile družbeno tesnobo in geopolitične napetosti, ker se je nabralo preveč šokov, ker se je začel prebujati genocidni impulz (izženimo jih! ustavimo jih! zaprimo jih v zbirna taborišča!), ker stara morala ni več uporabna, ker se je normalnost zlomila, ker liberalna demokracija nima več nobene politične moči, ker je ideologija, ki je prej osmišljala in razlagala svet, omahnila, ker je zgodovinski čas razpadel na »prej« in »zdaj«, ker staro še noče umreti in ker se novo še ne more roditi, je vskočil fašizem, ta »morbidni simptom« (bi rekel Antonio Gramsci), in ponudil novo, alternativno, atraktivno razlago sveta, razlago novega sveta, »novo Utopijo, ki temelji na rasizmu, mizoginiji in nasilju«.

Le da je strah pred komunisti in Judi zamenjal strah pred nebelci, migranti, begunci, feministkami, znanstveniki, novinarji, skupnostjo LGBTQ – oh, in pred »kulturnimi marksisti« in »zarotami« Georgea Sorosa. Veliki trik fašizma je v tem, da vse te nelogične, absurdne, nesmiselne predsodke poveže v povsem logičen in koherenten svetovni nazor, alternativno razlago novega, šokantnega, iracionalnega sveta.

Splet je nova ulica. Ulica, na kateri razgraja in raste fašizem. Ulica, ki fašizira družbo. Anonimnost, ki jo zagotavlja splet, je tako karizmatična, kot so bili nekoč karizmatični firerji in dučeji.

Skrajnodesničarski filozofi, recimo Alain de Benoist, Renaud Camus, Aleksander Dugin, Olavo de Carvalho, Pentti Linkola in Guillaume Faye, novi, nadvse groteskni Pigmalioni fašistične ideologije, oznanjajo, da je bila modernost napaka, da je doživela vrhunec v globalizaciji, prostem trgu, multikulturalizmu in feminizmu, da je treba zdaj čas zavrteti nazaj, da so Evropo okupirali prebivalci globalnega Juga in muslimani, da je Evropa v vojni, da poteka zgodovinska bitka med rasami, da je priseljevanje, ki ga omogočajo liberalna demokracija, človekove pravice in »kulturni marksisti«, genocid nad belci in da poteka »velika zamenjava« (nebelci bodo zamenjali belce), da feministke namerno znižujejo nataliteto, s čimer odpirajo vrata muslimanski »kolonizaciji« Zahoda in genocidu nad belci, da je podrejenost ženske nekaj naravnega in feminizem nekaj nenaravnega, celo protinaravnega, da so moški možgani drugačni od ženskih, da ženska ne more imeti enakih pravic kot moški in nadzora nad svojim telesom, da je vse – od znanosti do tehnologije – zanič, da je treba razsvetljenske vrednote – vero v svobodo in enakopravnost vseh ljudi – odpraviti, da bo velika kataklizmična katastrofa stalila razsvetljenstvo, države in institucije, da se bliža usodni »Dan X«, velika državljanska vojna, ki jo bo sprožila huda »eksogena« katastrofa (podnebne spremembe, begunski val, vojaški puč, muslimanska vstaja, »asteroid« ipd.) in ki bo terjala »pozitivno evgeniko«, internacionalo antidemokratičnih sil, mobilizacijo »belske rase« od Seattla do Vladivostoka ter ničejanske nadljudi, in da mora demokracijo zamenjati močan, odločen vladar. Abortus in kontracepcija odpadeta – ženske morajo kot po tekočem traku rojevati otroke, supermanske, nadčloveške vojake za veliko rasno vojno, ki prihaja.

Trušč tega novega fašizma se navdihuje pri razvpitem Hitlerjevem pravniku Carlu Schmittu, ki je trdil, da rasno in etnično mešane družbe ne delujejo, da vsako državo definirajo njeni sovražniki (tako »tuji« in »drugačni«, da je z njimi vedno mogoč konflikt) in da je suveren le politik, ki ima moč, da suspendira demokracijo in uvede diktaturo. Ha. Da je Schmitt – zagovornik »eliminacije in izničenja heterogenosti« (Judov, Slovanov, Slovencev, marksistov ipd.), upravičevalec nacističnih zločinov – okužil tudi Putinov Kremelj, kitajsko komunistično partijo in Trumpovo Belo hišo, ne preseneča, kakor ne preseneča, da se zdi fašizem vsem, ki to gledajo, tako naraven in neizbežen, kot se jim zdi naravna in neizbežna vrnitev k rasni čistosti in tradicionalnim spolnim vlogam, ki bo sledila »Dnevu X«.

Kdo je kriv za fašizem

A kako ljudje opustijo demokracijo in izberejo fašizem? Kako pride fašizem na oblast? Kako se dokoplje do oblasti? Izstrelili boste: z volitvami! Res je, toda fašizem dobi vedno premalo glasov, tako da potrebuje pomoč nekoga, ki ga bo spustil na oblast. Kako se to praktično zgodi? Ni nam treba daleč. Slovenci so bili prvi, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na svoji koži občutili grozo fašizma, zato naj vas na hitro spomnim, kaj se je tedaj zgodilo v sosednji Italiji – zakaj je Mussoliniju pred stotimi leti uspel prevzem oblasti, alias »pohod na Rim«, in kateri kreten je te jebene škvadriste spustil na oblast.

Anonimnost ljudem omogoča osebno fašizacijo – lahko rečejo, kar hočejo. In lahko naredijo, kar hočejo. Lahko grozijo. Lahko so nečloveški. Anonimne besede – mali, vsakdanji, spontani fašizmi – imajo moč dejanj

Kot pravi Mason, so imeli socialisti kar nekaj priložnosti, da bi ustavili Mussolinijev »pohod«, prvo že leta 1920, a niso hoteli prevzeti oblasti – imeli so parlamentarno večino, pa niso hoteli v koalicijo z liberalci. Vladati so hoteli sami. Zadnjo priložnost so imeli sredi leta 1922, nekaj mesecev pred Mussolinijevim »pohodom«: socialisti so sicer skušali formirati koalicijo z ljudsko stranko (Partito Popolare Italiano) in liberalci, toda liberalci so bili tedaj že tako frakcijsko razdrobljeni, da s koalicijo, ki je »skoraj« uspela, nazadnje ni bilo nič.

To se je nekaj let kasneje ponovilo v Nemčiji, pa čeravno so tedaj že spoznali fašizem in prekleto dobro vedeli, kaj prihaja. Lahko bi bili pripravljeni. Niso bili. Še več: nemški komunisti so bili tedaj že močni, v parlamentu dobro zastopani, toda prepričani so bili (in to je bila dogma!), da je zgodovina na njihovi strani, da so fašisti le marionete velikega kapitala, da se bo fašizem kmalu izpel (ker ni nič trajnega, usodnega ipd.), da lahko sami enako dobro prosperirajo pod vsemi režimi, pod fašističnim in liberalnodemokratskim, in da so liberalni demokrati – in delno tudi »zmerni« socialisti – isto kot fašisti (socialna demokracija je veljala za »zmerno krilo fašizma«, njegovo »dvojčico«), zato koalicija z njimi ne pride v poštev. Oh, še huje: ker bo fašizem kmalu izzvenel, so glavni sovražnik liberalci in socialisti (»socialfašisti«), zato je treba pravo vojno napovedati njim, ne pa fašistom! Hitlerjevi izgredi in shodi nas ne smejo odvrniti od pravega boja – boja proti socialnim demokratom!

Socialisti niso bili nič manj naivni: na njihovem predvolilnem plakatu leta 1932 – tik pred Hitlerjevim prevzemom oblasti – so puščice prebadale krono (monarhijo), svastiko (fašiste) ter srp & kladivo (komuniste). A zagrešili so še kardinalnejši zločin, pravi Mason: bili so jebeno dolgočasni. Komplicirali so, ko bi morali stvari povedati enostavno, razumljivo, elegantno in učinkovito – in ko bi morali igrati na čustva, so navajali duhamorne statistike o brezposelnosti.

Ergo: Hitlerja bi ustavila le brezpogojna koalicija med komunisti in socialnimi demokrati, ki pa je bila nemogoča, ker so oboji mislili, da se bodo fašisti preprosto razleteli. Socialni demokrati so sicer zjutraj 30. januarja 1933 panično privolili v kakršnokoli koalicijo, ki bi ustavila Hitlerja, a so bili prepozni – predsednik Hindenburg je mandat že podelil Hitlerju. Do konca leta so nacisti komunistično partijo prepovedali, vse njene poslance aretirali, polovico njenega članstva pa pobili in internirali. Naj le dodam, da so si prisvojili tudi medije, da so poskrbeli za totalno politizacijo vojske in policije in da so imenovali le še svoje tožilce. In ja, razstav near(i)janskih slikarjev, ki jim niso bili po godu, ni bilo več.

Fašisti so se spoznali na vse. Niso tvitali. So pa streljali. Srednji razred je bil navdušen. Hotel je spremembo, toda spremembo, ki bo prišla od zgoraj. Svobodo je želel in se je bal. Strah pred svobodo je bil hujši od želje po svobodi. Hotel je red. Hotel je avtoriteto. Hotel je hierarhijo, razredno družbo, avtoritarni kapitalizem, vsoto vseh krivic, neenakosti, hierarhij, dehumanizacij, represij, ponižanj in mučeniških čistosti – ultimativno utopijo. Hotel je ubogati. Demokracijo je zlahka pogrešal. Da jo bo branil pred fašizmom, je bila le komunistično-socialistična iluzija. Fašizem zna res brezhibno mobilizirati čustva srednjega razreda. In »transgresivni jezik in transgresivne podobe uporablja zato, da bi pri ljudeh sprožil potlačeno seksualnost« – da bi torej mobiliziral nezavedno in aktiviral misterij orgazma, kot je poudarjal Wilhelm Reich.

Fašisti so v Nemčiji in Italiji zmagali zato, ker ostale stranke niso bile sposobne formirati učinkovite koalicije, a tudi zato, ker ne potrebujejo nobene koalicije, nobenega dogovarjanja in nobenega internega glasovanja o strategiji, ker ne gledajo nazaj, ampak naprej, ker se ne bojijo biti iracionalni in nelogični, ker se ne bojijo svoje lastne sence (nemški socialni demokrati so v času strašne gospodarske krize nasprotovali velikim javnim investicijam, nacisti pa so jih implementirali takoj po prihodu na oblast), ker ljudi prisilijo, da ljubijo oblast in moč (da si torej želijo prav tisto, kar jih obvladuje, zlorablja, zatira, ugonablja), ker delujejo hitro in obredno, ker znajo izkoristiti vse slabosti sistema, ker znajo zlorabiti vse družbene nestabilnosti, ker ne skušajo biti po meri realnosti, temveč po meri čustev, ker znajo v ljudeh prižgati primitivna predmoderna in predrazsvetljenska čustva, ker jim je vseeno za dejstva, ker se ne branijo, temveč napadajo, in ker – kot bi rekla Hannah Arendt – ne verjamejo svojim očem in ušesom, temveč svoji domišljiji.

Ali bodo zmagali – ali pa bodo deželo, za katero trdijo, da jo brezmejno ljubijo, uničili!

Komunisti in socialisti so v Italiji in Nemčiji pričakovali silovit odpor, a ga ni bilo, ker se je prebivalstvo mentalno spreobrnilo. »Mislili so, da se borijo proti stranki ali pa tolpi nasilnih barab. V resnici so se upirali procesu množične psihološke spreobrnitve. Kot mi danes.« Fašizem pač ljudi povabi in zapelje v mejni, vzporedni, liminalni svet, v katerem je vse mogoče – in v katerem lahko izživijo vse svoje »skrivne« želje in fantazije, vse odtenke politične nekorektnosti. Temu rečejo svoboda.

Militantna demokracija

Kako ustaviti fašizem? Logično: ustvariti je treba močno, odločno, masivno antifašistično gibanje, pravi Mason. In tu se je treba spomniti na trideseta leta prejšnjega stoletja: ponekod – recimo v Franciji in Španiji – so leta 1934 ustanovili ljudsko fronto, ki naj bi ustavila fašizem. Ali bolje rečeno: ugotovili so, da lahko fašizem ustavijo le, če se vse levičarske, radikalne, socialistične in liberalne stranke združijo – če torej formirajo »talilni lonec za vse sile, ki se borijo proti Hitlerjevi diktaturi«, »novemu srednjemu veku,« kot so rekli.

V Franciji je bil cilj ljudske fronte jasen: razorožiti fašiste (fašistično ligo Croix de Feu, ki jo je vodil polkovnik François de la Rocque) in rešiti demokracijo. Obenem pa so si skušali antifašisti, pravi Mason, »prisvojiti kulturne simbole francoskega nacionalizma, za katere je desnica – tako kot danes – verjela, da so njena izključna posest: Ivana Orleanska, zastava, nacionalna himna in podpora francoske vojske«.

Francozi so se delili na fašiste in antifašiste. Slednjih je bilo več. Prirejali so velike protestne shode (»petke«), ki so izgledali kot slavja, žurke, teater. In stranke ljudske fronte so leta 1936 dobile volitve. Ustavile so fašizem.

Francoska ljudska fronta nam je jasno in razločno pokazala, kako ustaviti fašizem. Ljudska fronta – masivno antifašistično gibanje – mora nastati od spodaj. Vključiti se mora v kulturno vojno – antifašizem mora prežeti romane, filme, opere, poezijo, stripe, igrice, medije, socialna omrežja, podkaste ipd., vse aspekte popkulture. Potrebna pa je masovna politična aliansa – antifašistični protesti so premalo (pa čeravno smo dobro videli, kako gre antifa na živce fašistom in njihovim simpatizerjem). Dalje, stranke morajo podpisati formalni sporazum – politični tekmeci morajo sesti za skupno mizo ter pozabiti na stare zamere, kaprice in narcizem drobnih razlik. In končno, vsaka stranka – vsaka podpisnica tega formalnega sporazuma – mora privoliti v kompromise in kaj žrtvovati (komunisti so morali pozabiti na ukinitev kapitalizma, peti Marseljezo in celo opustiti podporo osvobodilnim gibanjem v francoskih kolonijah). Po ustavitvi fašizma pa je treba zahtevati nezaslišane stvari – stvari brez primere. Ali kot bi rekel Slavoj Žižek: narediti je treba tisto, o čemer vsi ves čas govorimo! Kaj? Saj veste, o čem ves čas govorite!

Ko je francoska ljudska fronta dobila volitve, je uvedla 40-urni delovni teden, za 15 odstotkov višje plače in plačan dvotedenski dopust – celo ceno železniških vozovnic je znižala, da so lahko ljudje odšli na morje. In ja, fašistično ligo Croix de Feu je prepovedala in razpustila. Pejmo že na to jebeno morje, so si verjetno rekli.

Če hočemo ustaviti fašizem, mora antifašizem postati nekaj vsakdanjega. »Ne le politična strategija, temveč moralna filozofija.« To, da imamo prav, preprosto ni več dovolj. Fašizma – »masovne psihoze«, »radikalnega zla«, »politične religije«, »tehnike socialnega vojskovanja«, »oblike utopičnega mišljenja«, »revolucije proti revoluciji«, »antimarksizma«, »antimorale«, »praktičnega in nasilnega upora proti transcendenci«, »organizirane zavrnitve človeškega življenja«, »gibanja ljudi, ki niso pripravljeni razmišljati onstran sedanjosti«, »oblike revolucionarnega ultranacionalizma«, »palingenetske oblike populističnega ultranacionalizma«, »želje po prerodu evropske belske rase«, »agenture finančnih elit«, »začasne alianse med elito in drhaljo«, »stranskega produkta šibkosti in neuspeha delavskega razreda«, »procesa družbenega zloma«, »sil, ki jih meščanski sistem ekonomsko-politične vlade ne more zadrževati«, »strahu pred svobodo, ki ga sproži bežen pogled na svobodo« – ne bomo nikoli dokončno premagali. Vedno se bo vračal. In vračal se bo toliko časa, dokler bo obstajal kapitalizem. Fašizem, ki ga je nekoč, med II. svetovno vojno, zlomila sprega zahodne demokracije in komunizma, je njegova hrbtna stran. Njegov strašni, nečloveški varuh. Njegova mutacija. Njegov sovražni govor. Njegova obsmrtna izkušnja. Zato ga bo treba še velikokrat premagati. Znova in znova. Če bomo zatisnili oči ali pa se pokrili s kovtrom, ne bo izginil. Bolj ko se bo kapitalizem bližal točki, onstran katere se ne more več prilagajati in samoobnavljati (in hujše ko bodo krize, ki jih bo ustvarjal), agresivnejši in destruktivnejši bo fašizem, ki bo skočil iz njega.

Če hočemo ustaviti fašizem, mora antifašizem postati novi seks. Karl Loewenstein, nemški filozof in politolog, je pred II. svetovno vojno poudaril, da lahko fašizem ustavi le »militantna demokracija«: predlagal je prepoved uniformiranih skupin, škvadristov, milic, sovražnega govora in strank, ki ne priznavajo ustave in ki grozijo z nasiljem, strog nadzor nad prodajo in posestjo orožja, depolitizacijo policije in vojske ter vpogled v finančno poslovanje strank, s čimer bi preprečili, da bi fašistično stranko financirale tuje fašistične stranke.

Fašizem je problem: dobro vemo, kakšna klavnica je bila potrebna, da so ga med II. svetovno vojno ustavili in zlomili. Film Don’t Look Up, Netflixov novi megahit, v katerem proti Zemlji drvi harmagedonski komet (metafora podnebnih sprememb, metafora konca sveta), opozarja, da je danes ljudem težko ali pa že kar nemogoče prepričljivo dopovedati, da bo jutri konec sveta. Ne znajo si predstavljati, da bi lahko zaradi konca sveta odpadle športne prireditve. In zdi se, da je danes ljudem prav tako težko ali že kar nemogoče dopovedati, da je fašizem problem. Odvrnili vam bodo – pa saj zaradi fašizma ne odpade nobena športna prireditev! Tudi zaradi holokavsta ni odpadla nobena športna prireditev. In to je še vedno naša tragedija.

Novi fašizem se navdihuje pri Hitlerjevem pravniku Carlu Schmittu, ki je trdil, da etnično mešane družbe ne delujejo, da vsako državo definirajo njeni sovražniki in da je suveren le politik, ki ima moč, da suspendira demokracijo in uvede diktaturo.

Rekli boste: že, toda fašistične stranke in neonacistične celice – od tistih na Finskem in Švedskem do onih v Španiji in Nemčiji – so majhne, nepomembne! Točno. Res so majhne, nepomembne – toda: fašistična ideologija cveti. Leti. In piči. Lažje cveti, leti in piči, če obvladuje veliko – ali pa že kar večino – ključnih državnih institucij. In prav to definira fašizem, opozarja Mason: brez te sposobnosti obvladovanja najpomembnejših družbenih institucij ni fašizma. In seveda – ni ga brez napadov na medije, stigmatizacije pravosodja, demonizacije ustave in razširjanja konspirologije (QAnon, zanikanje covida, proticepilstvo, zanikanje podnebnih sprememb, George Soros), ki ljudi – prepričane, da gre za »rdečo tabletko«, ki jim odpira oči, ne pa za živi pesek, ki jim bo izpral možgane – ločuje od dejstev, razuma in realnosti. Če si hoče fašizem ljudi podrediti, jih mora najprej izolirati, če pa jih hoče izolirati, jih mora ločiti od dejstev in realnosti. Ko se ljudje ločijo od dejstev in realnosti, se ločijo tudi od tradicionalnih strank – in tedaj »se pojavi stranka, ki predstavlja nacijo«.

Janša pa gosti neofašistko, všečka Generacijo identitete in evropske poslance razglaša za »lutke Sorosa«, ministrstvo za kulturo nagrajuje občudovalce Adolfa Hitlerja, Mahnič se fotografira z neonacisti, Hojs pa v rumenih jopičih vidi bisere. Pa kaj?! Zaradi tega ni odpadla nobena športna prireditev.