Zadnji žebelj v krsto

Načrtno razgrajevanje področja kulture pod taktirko ministra za kulturo Vaska Simonitija je postavilo nov mejnik: precej ključnih nevladnih organizacij s področja uprizoritvenih, glasbenih in intermedijskih umetnosti je te dni izpadlo iz štiriletnega programskega sofinanciranja, kar bo močno ohromilo njihovo delovanje in pravzaprav tudi ogrozilo njihov obstoj; in to v času, ko je neodvisna kultura zaradi posledic pandemije že tako ohromljena.

Med nevladnimi kulturnimi organizacijami, ki so bile odrezane od državne finančne pomoči, kar mrgoli takšnih, ki so tako zelo referenčne in za naš kulturni prostor pomembne, da bi jih ministrstvo lahko sofinanciralo tudi neposredno, brez zapletenih birokratskih postopkov. Namesto tega so jim z vprašljivimi utemeljitvami na tokratnem štiriletnem programskem razpisu, torej na najpomembnejšem razpisu za njihov obstoj, brezbrižno spodrezali krila. »Država želi s to vlado doseči preprosto popoln nadzor v javnih institucijah, saj je to prostor, kjer lahko nastavlja direktorje in imenuje člane strokovnih svetov, v nevladnem sektorju pa je edino sredstvo finančna (ne) podpora,« pravi Alja Lobnik, direktorica Zavoda Maska, ene od nevladnih organizacij, ki so jih na razpisu zavrnili. »Nevladni sektor ima določeno programsko avtonomijo, programski razpis pa sloni na svobodi vsebin, na katere ministrstvo ne more neposredno vplivati, lahko pa nanje vpliva skozi (ne)financiranje,« dodaja.

Na področju uprizoritvenih umetnosti so brez državnih sredstev poleg Maske, ki je v zadnjih letih skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem zagnala enega najpomembnejših gledaliških projektov tega časa, Novo pošto, kar dokazujejo številne nagrade, tudi najvišje na Borštnikovem srečanju, ostali še denimo zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti Emanat, ki med drugim producira kultno underground tehnoburlesko Tatovi podob, ki ruši meje odrskega nastopanja, in Gledališče Glej, najstarejša gledališka hiša v Ljubljani, ki kljub dolgi tradiciji ostaja mlada, sveža in progresivna. Ministrstvo je sofinanciranje med drugim zavrnilo tudi Centru Delak postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova, Mestu žensk, katerega prispevek k enakopravnosti spolov skozi umetnost je izjemen, in Nomad Dance Academy Slovenija, ki deluje mednarodno in med drugim soorganizira mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival. Na področju glasbenih umetnosti pa so – po neuradnih podatkih – iz sofinanciranja med drugim izpadli legendarni metelkovski klub Gala Hala, svetovno znana glasbeno-gledališka skupina Carmina Slovenica, Ars Ramovš, ki organizira festival Seviqc Brežice, ta je pri nas sinonim za staro glasbo, MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti, ki vsako leto prireja mednarodno priznani glasbeni in intermedijski festival Sonica, in celo naša mednarodno najodmevnejša umetniška in glasbena skupina Laibach. Podobno je bilo tudi na razpisu za štiriletno programsko financiranje intermedijske umetnosti: izpadlo je denimo Društvo Ljudmila, ena od naših najpomembnejših organizacij, ki delujejo na presečišču znanosti in umetnosti. Novico je Gala Hala na svojem Facebooku pospremila s komentarjem: »Ministrstvo za kulturo nam je po vsem katastrofalnem kovidnem sranju v prireditvenem sektorju za češnjico na torti zabilo en mega žebljiček v krstico.«

Neodvisna gledališča raziskujejo, eksperimentirajo in razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov, kar posledično premika meje tudi v javnih zavodih. Brez tega dogajanja bo stagnirala celotna scena.

Kljub temu da ima Slovenija v lanskem in letošnjem letu najvišji proračun za kulturo v zgodovini samostojne države, si ministrstvo z neproporcionalnim razporejanjem sredstev – proračun za nevladne organizacije je prepolovilo – očitno prizadeva ohromiti ravno tisti segment kulture, ki najbolj zagrizeno goji kritično misel. Ob nevladnikih so seveda še samozaposleni kulturni delavci, ki pritiske občutijo z vladnimi ukrepi za omejevanje epidemije, ki so jih največkrat povsem spregledali, in ministrovo samovoljno odločanje o tem, komu bo ministrstvo priznalo pravico do plačila socialnih prispevkov in komu ne. Ali želi vlada s tem na novo ovrednotiti kulturo? Gre za razkazovanje mišic in demonstracijo moči? Je to preprosto posledica škodoželjnosti ali nekompetence vladajočih? Verjetno je v vsakem od naštetih, rahlo retoričnih vprašanj kar nekaj resnice, razpisni fiasko pa lahko zagotovo razumemo tudi kot napad na kritično mišljenje tistih politično angažiranih kulturnikov, ki s svojimi pogledi trenutni vladi pomenijo trn v peti. Ne nazadnje so popolnoma enako ravnali na Madžarskem, potem ko je oblast prevzel vzornik naše vlade Viktor Orbán.

A neodvisne gledališke organizacije, ki so izpadle iz programskega financiranja, so nepogrešljiv del naše gledališke ustvarjalnosti in nacionalne kulture v celoti. Prodekan AGRFT, dramaturg, esejist, teatrolog, kritik in predavatelj Tomaž Toporišič, opozarja, da je nevladni sektor uprizoritvenih umetnosti, ki se večinoma organizira v obliki zavodov in društev – velikokrat tudi v javnem interesu –, »bistvena sestavina slovenske gledališke, plesne in drugih uprizoritvenih krajin, ki sestavljajo kvalitetno kulturno ponudbo, brez katere si ne moremo predstavljati sodobne evropske države, ki je pravkar končala predsedovanje Evropski skupnosti«. Skupine in društva, ki so te dni izpadli iz stalne programske sheme ministrstva za kulturo – »instance, ki mora po definiciji zagotavljati enakomeren razvoj slovenske kulture kot konstitutivnega elementa države« – svojo »izjemno kvaliteto in prebojnost izkazujejo že več kot dve desetletji ali več, kar pomeni, da ne gre za muhe enodnevnice, ampak za subjekte, ki zagotavljajo presežke sodobne države kot servisa državljanov«. Ob tem je treba pripomniti, da so vse te nevladne organizacije »vpete v nekatere izmed vodilnih evropskih kreativnih mrež in kot take predstavljajo slovensko kulturo tudi v evropskem in svetovnem kontekstu. Hkrati pa so tudi bistvene valilnice novih idej, ki omogočajo prepoznavnost tudi mladim generacijam«, opozarja Toporišič. In zaključi: »Zato jim je treba zagotoviti kontinuirano podporo.«

Politika revanšizma

V razpisnih postopkih, s katerimi država sofinancira umetniške programe, so vedno zmagovalci in poraženci. Denarja nikoli ni bilo dovolj za vse. Pa vendar se prostor za nevladnike vse bolj zožuje, to se kuha že nekaj let. »Izpad iz financiranja je posledica vzpostavljanja tistih mehanizmov financiranja, ki regulirajo izjavljanje in ustvarjanje. Štiri izmed organizacij, ki so letos izpadle iz programskega financiranja, so tiste, ki so ob rezultatih prejšnjega programskega razpisa tožile ministrstvo za kulturo,« pojasni Alja Lobnik. Takrat, leta 2018, torej pred Simonitijevim drugim ministrskim mandatom, je bilo po razglasitvi rezultatov sproženih več tožb, a uspele so le tri: Maskina, Emanatova in tista, ki jo je vložil MoTA – Muzej Tranzitornih umetnosti. Samo tem trem organizacijam je bilo po ponovni presoji komisije, ki jo je zahtevalo ustavno sodišče, odobreno programsko sofinanciranje za štiri leta.

Izbor tistih, ki so jim bila odvzeta sredstva, ni bil naključen: izpadlo je več organizacij, ki so leta 2018 tožile ministrstvo. To bi lahko imenovali revanšistična politika.

Ministrstvo za kulturo je zdaj – v duhu prepolovljenega proračuna za nevladne organizacije – že vnaprej razpisalo financiranje zgolj osmih organizacij. Že v sami zasnovi razpisa je bilo torej »avtomatično določeno, da bo marsikatera ključna nevladna organizacija iz programskega financiranja izpadla – ne glede na kakovost, profesionalnost in količino opravljenega dela,« pravi Anja Pirnat, članica ekipe Gledališča Glej. »Kot bi zavrteli ruleto, ki določa, kdo bo dobil sredstva in kdo ne – in to se je dejansko tudi zgodilo.«

A očitno je, da izbor tistih, ki so jim bila odvzeta sredstva, ni bil naključen: izpadlo je več organizacij, ki so leta 2018 vložile upravne tožbe proti takratni odločitvi ministrstva. Alja Lobnik pri tem opaža, da se »kaže določen vzorec, ki bi ga lahko imenovali revanšistična politika«. S tem se strinjajo tudi pri Emanatu, kjer pravijo, da je »iz potez, ki jih ministrstvo za kulturo sprejema v zadnjem času, jasno, da ta sektorja nevladnih organizacij ne jemlje kot resnih partnerjev v oblikovanju kulturne krajine, pač pa svojo nalogo vidi predvsem v zmanjševanju, zaviranju, birokratiziranju, ignoranci in kaznovanju tega sektorja«.

Nevladne organizacije, ki jim je ministrstvo zavrnilo štiriletno programsko sofinanciranje, v tej potezi ne vidijo le revanšizma, temveč tudi brezsramen, agresiven napad na civilno družbo in progresivno uprizoritveno umetnost, ki obravnava družbene in politične probleme. Zavrnjenim nevladnim organizacijam je namreč skupno, »da so pogosto kritične v odnosu do vsakokratne oblasti – Maska na ravni umetniških produkcij, kakor tudi na ravni teoretske proizvodnje, vselej globoko dreza v razmerja moči,« pravi Alja Lobnik. Tako ne preseneča, da želi oblast, sploh avtoritarna, »neinstitucionalno sceno in njeno vsebinsko avtonomijo onemogočiti, saj je slednja pogosto prostor tvorjenja kritične misli. Trenutna oblast namreč kulturo razume izjemno konservativno in še vedno v njej vidi samo eno vlogo – narodotvorno«.

Razmisleku se pridruži Tjaša Pureber, članica ekipe Gledališča Glej, ki pravi, da je »civilna družba, katere ključni del so tudi nevladne organizacije in samozaposleni v kulturi, že tradicionalno nosilec kritične misli oziroma nosilec širjenja prostora, kjer lahko deluješ drugače, kjer lahko iščeš nove estetske pristope, kjer lahko kritično premišljuješ o družbi. Bolj ko se ta prostor krči – kar se seveda dogaja tudi z odtegovanjem sredstev ključnim stebrom tega sektorja –, manj je prostora za kritično umetnost in kritično misel«. Kot dodaja, »ne gre za naše službe, ne gre za posamezne projekte – gre za širša družbena vprašanja«.

Glej, prizorišče velikega zgodovinskega pomena, ki nesporno velja za eno naših najpomembnejših valilnic talentov na gledališkem področju, je od nekdaj družbeno angažirano in v kriznih časih »glasno« gledališče s programom, ki je sodoben in avtorski, saj zavzema kritične drže in spodbuja nove, sodobne umetniške prakse. Je ustanova, ki vselej poudarja pomen »svobode, kritičnosti in odprtosti«, pravi vodja gledališča Inga Remeta. »Stojimo za tem, da je to eden ključnih pomenov in vrednot Gledališča Glej ter pravzaprav umetnosti nasploh: kot tako se jo bomo aktivno trudili ohranjati živo«. Tjaša Pureber jo dopolni: »Poglejmo samo nekaj tem, ki naj bi jih v letošnjem letu odpirale naše predstave: rasizem, postkolonialna teorija, kapitalizem, duševno zdravje, podnebna vprašanja ... resnično verjamemo, da je tovrstne teme ključno obravnavati skozi umetnost«.

Odločitev komisije je politična

Neodvisna scena si je – v veliki meri s pomočjo društva nevladnih organizacij Asociacija – dolgo časa prizadevala za transparentnost pri razdeljevanju sredstev med nevladne organizacije, predvsem pri imenovanju strokovne komisije ministrstva, ki bdi nad njihovim področjem in sprejema ključne odločitve. Pred štirimi leti je bil njihov javni poziv uspešen: različna društva in posamezniki so lahko nominirali potencialne člane komisije, zato je bila njena končna postava priznana kot strokovna in legitimna. Pod Simonitijem pa je ministrstvo posledico tega dolgoletnega boja povozilo kot tank. »Spremenilo je pravilnik o strokovnih komisijah, ki je med drugim omogočil razrešitev vseh dotedanjih strokovnih komisij – čeprav se jim mandat še ni zaključil –, in imenovanje novih,« pojasnjuje Tjaša Pureber.

Med člani strokovne komisije, pristojne za odrsko ustvarjalnost, ki ji je Simonitijevo ministrstvo predčasno skrajšalo mandat, je bil Jure Novak. Umetnik in aktivist, nekdanji umetniški direktor Gledališča Glej, zdaj direktor Prešernovega gledališča Kranj, je jasen: »Ministrstvo se bo zdaj seveda sklicevalo na mnenje komisije. Ampak to isto ministrstvo je to komisijo izbralo in nastavilo. To isto ministrstvo se je odločilo, koliko institucij bo na katerem področju programsko podprlo in s koliko sredstvi. Tako da je taka odločitev v prvi vrsti politična. In odgovornost za ukinitev ali vsaj radikalno šibitev teh organizacij nosi prav politika z ministrom na čelu. Nesmiselno je ugibati o motivacijah za tako odločitev, jasne pa so njene posledice: odločno in učinkovito izrinjanje kritične misli in alternativnih praks iz definicij javnega, skupnega in skupnostnega. Ministrstvo in komisija sta s to potezo osiromašila slovensko kulturo.«

Konservativna politika se kaže tudi v tem, da je zatrla novo generacijo. Gre za jasen znak zaustavitve revitalizacije celotne scene, pravi Alja Lobnik.

Kakšni pa so argumenti, s katerimi je nova komisija v sestavi Matjaža Pograjca, Barbare Drnač, Tanje Lužar, Metke Damjan in Vilme Rupnik utemeljila nedopustne finančne reze naših ključnih neodvisnih uprizoritvenih organizacij? »Eden izmed ciljnih fokusov razpisnega mehanizma je bilo vključevanje mladih,« pravi Tjaša Pureber. »To je nekaj, kar Glej počne že praktično od svoje ustanovitve, ne glede na usmeritve razpisov«. Gledališče Glej pravzaprav slovi po svojem poslanstvu vključevanja mladih ustvarjalcev: imena danes relevantnih umetnikov, pravzaprav ključnih akterjev na področju sodobnega gledališča, ki so svojo pot začeli v Gleju, bi lahko naštevali do pojutrišnjem. Zdaj pa Gledališču Glej v »odločbi očitajo, da sodelujemo z mladimi, ki še nimajo nagrad in referenc, kar je pač oksimoron: seveda še nimajo prepoznavnih referenc, ker so na začetku ustvarjalne poti«.

Nekoliko absurdno, celo paradoksalno je, da naj bi razpisni mehanizem stremel k vključevanju mladih, hkrati pa se, kot pravi Alja Lobnik, »konservativna politika kaže tudi v tem, da je zatrla novo generacijo«. Gre za »jasen znak zaustavitve revitalizacije celotne scene, znak, da ministrstvo ne omogoča in zagotavlja prihodnosti polja. Maska se je namreč v letu 2021 generacijsko prenovila, s tem pa postala ena redkih organizacij, ki je prepustila prostor mlajšim. Odreči podporo novi generaciji je brutalna demonstracija oblasti«.

Tudi odločba, s katero je komisija iz programskega financiranja odrezala Masko, temelji na »nekoliko nelogični in kontradiktorni dikciji«, pravi Alja Lobnik. »Resda nam je dodelila veliko število točk za reference, kar bi bilo, če tega ne bi naredila, zelo enostavno izpodbijati. Istočasno je zelo nizko ocenila prihajajoči program, ki je – kako kontradiktorno – zgrajen na produkcijski kontinuiteti avtorskih imen, s katerimi bi razvijali in razširjali formate in estetike, ter na močni postprodukciji predstav, ki so bile v preteklosti obširno nagrajevane.«

Tudi Gleju kot Emanatu je bilo dodeljenih veliko referenčnih točk, a pri slednjem se je komisija odločila, da ne sodi med osmerico financiranih, saj njegovemu programu »ne pripisuje izvirnosti, ustvarjalnosti in celovitosti«. A Maja Delak, priznana plesalka, koreografinja in umetniška vodja Emanata, poudarja, da gre pri osmih izbrancih za preprosto premajhno število podprtih organizacij – prijavilo se jih je namreč 18: »Pri povečanju sredstev za kulturo se resno sprašujem, ali je 18 organizacij podprtih s strani ministrstva za kulturo res preveč. Prepričana sem, da je to mnogo premalo za nacionalni nivo.«

Sporna odločba komisije je Gledališču Glej nadalje očitala tudi prevelike stroške promocije in oglaševanja, pri čemer gre poudariti dve ključni zadevi: prvič, Gledališče Glej ima med našimi kulturnimi ustanovami eno izmed najbolj prepoznavnih celostnih grafičnih podob in »branding« identitet, za katerega je bil čislani oblikovalski kolektiv Grupa Ee večkrat nagrajen z našo najprestižnejšo oblikovalsko nagrado Brumen, in drugič, Gledališče Glej ima na leto zgolj dve plakatni akciji, v sklopu katerih po Ljubljani razobesi manj kot dvajset plakatov: stroški tega so visoki preprosto zaradi visokih cen oglaševalskega prostora na ulicah prestolnice. »Bizarno je, da v odločbi plačujemo ceno za stvari, na katere nimamo vpliva,« pravi Inga Remeta.

Med bolj vprašljivimi argumenti razpisne odločbe izstopa tudi očitek, da Gledališče Glej nima dovolj mednarodnih gostovanj: del letošnjega programa kreira v koprodukciji z enim največjih evropskih gledaliških festivalov SPRING iz nizozemskega Utrechta in je »del evropskih projektov z najuglednejšimi gledališkimi institucijami od Škotske do Turčije«, prav tako pa je Glej sopobudnik in nosilec platforme Trigger, katere poslanstvo je mednarodni preboj celotne domače gledališke scene. Z agresivnim odvzemom sredstev Gledališču Glej je ministrstvo ogrozilo temelje vpetosti v mednarodno mrežo – in to še zdaleč ne zgolj za Glej, temveč za slovensko gledališče nasploh. »Ogrožena sta razpon in razcvet, na katerem smo gradili več let. V prihodnjih letih bi lahko resnično poleteli, zdaj pa so nam spodrezali krila in nas zabrisali deset let nazaj«, pravi Anja Pirnat. Gledališče Glej ne dela zase, temveč za širšo skupnost, za prihodnost kulture, za celotno sceno: z udarcem ministrstva je torej posledično ogroženo mnogo več kot Gledališče Glej.

»Če Glej ne bo skrbel za mlade in sveže ustvarjalce in razvijal novih produkcijskih modelov – kdo jih bo?« se sprašuje Jure Novak. »Če Maska ne bo podpirala in razvijala najsodobnejših kritičnih in radikalnih praks, kdo potem? Lahko vse to mirno pogrešimo? Glej je nosilec abonmaja Transverzala in platforme Trigger, Maska nosi Neodvisne in Novo pošto. So vse to odvečni programi, projekti? Je vseeno, če žanri in avtorske poetike, ki jih podpira le Emanat, izginejo? Je vseeno, če ministrstvo z odločbo prekine 52-letno tradicijo?«

Nazadovanje celotne gledališke krajine

Ravnanje ministrstva v primeru štiriletnega programskega sofinanciranja nevladnih organizacij je v veliki meri tudi simptom njegovega stremljenja k prerazporejanju sredstev od neodvisnih k institucionalnim gledališčem oziroma javnim zavodom. Kot je v nedavnem intervjuju za Mladino udarno povedal Jure Novak, ideologija trenutno vladajočih »sloni na miselnosti, da potrebujemo zgolj, recimo, filharmonike in opero ter mogoče nekaj malega ’žlahtnih’ amaterjev. Vse, kar pa je sodobnega, urbanega in živega, pa je pravzaprav moteče, odveč in je zgolj parazit na slovenskem življu.«

Je oblast slepa za dejstvo, da sta svetova nevladnih organizacij in javnih zavodov izjemno prepletena? Kot pravi Alja Lobnik, »izginjanje neinstitucionalne scene pomeni davek za celotno kulturnoumetniško produkcijo. Neinstitucionalna scena ima namreč svoje strukturno mesto in obstaja logika v produkciji neodvisne scene – ta pogosto uvaja nove formate in vsebine v polje umetnosti. Brez tega bo tudi celotna kulturna scena doživela zastoj.« Če vladi uspe ohromiti neodvisno sceno, bo to brez dvoma negativno vplivalo tudi na institucionalno umetnost. »Nekaj, kar se je – na temeljih radikalnih gibanj iz osemdesetih – razvijalo skozi devetdeseta leta in pozneje zaživelo svoje življenje v formi profesionalnega nevladnega sektorja, je smiselno nadalje razvijati, ne pa krčiti in uničevati,« pravi Tjaša Pureber.

Težava je tudi v tem, da nacionalni program za kulturo, ki je trenutno v pripravi, stremi k temu, da večino sredstev dodeli javnim zavodom na račun samozaposlenih in nevladnih organizacij v kulturi, češ da bodo oni tisti, ki bodo v svoje projekte vključevali neodvisno sceno. »A ta v tem scenariju izgubi pomen neodvisnosti kot take – neodvisni kulturniki namreč dobijo gospodarja,« opozarja Inga Remeta.

Neodvisna gledališča raziskujejo, eksperimentirajo in razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov, kar posledično premika meje tudi v javnih zavodih. Brez tega dogajanja bo stagnirala celotna scena. Inga Remeta poudarja, da je »za Gledališče Glej in sorodne organizacije, ki so izpadle iz programskega financiranja, značilno, da se lotevajo resnično tveganih projektov, ki raziskujejo neraziskane terene. Javni zavodi si tega načelno ne morejo privoščiti: njihovo poslanstvo je, da izberejo projekt, ki ga bodo lahko zagotovo izpeljali, zato se zelo redko lotevajo stvari, ki še niso preverjene«.

Skratka, kot problem jedrnato povzame Jure Novak, so institucije, na primer Maska, Glej in Emanat, »ključni del slovenskega uprizoritvenega ekosistema in kot vsak ekosistem je tudi uprizoritveni krhka tvorba. Z ukinitvijo ali prekarizacijo organizacij, ki so izpolnjevale različna in bistvena poslanstva znotraj sistema, bodo nastale vrzeli, z njimi pa posledice, ki jih bo gledališki prostor čutil še desetletja.«