PODREDITEV OBLÁSTI

Kako lahko neka oblast v enega najpomembnejših organov RTV Slovenija, v programski svet, imenuje človeka, ki vsebin RTVS ne posluša in ne gleda, ki je ponosen na to, da programa sploh ne spremlja, ki že več kot štiri leta ne želi plačevati RTV-prispevka, saj je prepričan, da bi morali javno RTV ukiniti oziroma njen program zakleniti tako, da bodo vsebine dostopne le tistim, ki so to institucijo pripravljeni podpirati? Govorimo seveda o nekdanjem poslancu prvega sklica parlamenta in nato uslužbencu TEŠ Vanetu Gošniku, ki ga je koalicija pod vodstvom SDS na predlog SNS konec prejšnjega meseca imenovala za programskega svetnika. Na to vprašanje je mogoče dati razmeroma razumen odgovor – a smo ga pustili za konec. Sedaj, na začetku, pa raje nadaljujmo bolj uravnoteženo. Začnimo s tem, kar je o medijih povedal eden najpametnejših mož.

Ko televizije še ni bilo in je javni prostor moderne Evrope zaznamoval tisk, je slavni nemški filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel v enem od svojih spisov opisal eno od značilnosti sodobnih družb. »Branje jutranjega časopisa je jutranja molitev realista,« je zapisal. »Nekdo svoj odnos do sveta usmerja bodisi s pomočjo Boga bodisi na podlagi tega, kaj svet je. Oboje daje človeku enako mero varnosti, na podlagi katere ve, na čem ta stoji,« je dejal. Omenjeni citat iz konca 18. stoletja je zelo oddaljen, ampak po heglovsko tudi še vedno aktualen. Priča o tem, kakšna je resnična vloga medijev v sodobnih družbah. Da, mediji informirajo, ampak to še vseeno ni vse: mediji so infrastruktura javnosti, na neki način držijo družbe in države vsakodnevno skupaj, da ne razpadejo. Ni treba brati ali poslušati, lahko tudi verujete, pravi Hegel, a ne mešajte teh dveh sfer.

Poskus pokoritve Slovenske tiskovne agencije (STA), s katero se je tretja vlada Janeza Janše trudila zadnje leto, je bilo nevarno dejanje. A še nevarnejši je napad te vlade na RTV Slovenija. In sicer prav zato, ker RTV kroji naš vsakodnevni svet, ker je hočeš nočeš institucija, ki nam tudi usmerja misli. Ko oblast napade računsko sodišče, je to grozno, ko pa oblast napade osrednji medij, je to nekaj veliko bolj osebnega za prebivalce. In temu smo sedaj priča na vse bolj grotesken način. Začelo se je z imenovanjem novega generalnega direktorja RTV, neizkušenega in vodljivega Andreja Graha Whatmougha. Nadaljevalo z imenovanjem novega direktorja televizije Valentina Areha in v. d. urednice informativnega programa Jadranke Rebrnik. Zdaj se kljub odporu in trudu velike večine ustvarjalcev in novinarjev na nacionalki RTVS spreminja. Nekatere spremembe so očitne in grobe, druge veliko subtilnejše.

V kategoriji grobih je najaktualnejša seveda preprečitev, da bi bila ta teden na sporedu oddaja Tarča, drugi del oddaje o postopkih zoper bivšega mariborskega župana in zdaj državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve Franca Kanglerja. Ekipa Tarče se je že konec prejšnjega leta dogovorila o snemanju dveh oddaj o sodnih postopkih zoper sedanjega državnega sekretarja na notranjem ministrstvu Franca Kanglerja – podobno, kot so v Tarči pred dvema letoma v podobni oddaji pripravili pregled primerov ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Dogovorjeni sta bili dve oddaji, ena s Kanglerjem, ki je bila na sporedu pretekli teden v četrtek, in druga, v katerem bi tekel pogovor s tožilci in sodniki. A v. d. odgovorne urednice informativnega programa Jadranka Rebernik je na dan snemanja Tarče, ki je bila precej kritična do Kanglerja, ekipi sporočila, da naslednja oddaja odpade in da jo bo nadomestila posebna oddaja o epidemiji. Kmalu za tem je vodstvo RTV sporočilo, da bo v terminu Tarče predvajana oddaja »Premagajmo covid«. Rebernikovo in RTV smo sicer vprašali, kdaj je bila sprejeta odločitev o tem, da bo namesto naslednje Tarče predvajana posebna oddaja o epidemiji, in kdaj je bil o tem obveščen urednik oziroma novinarji, vendar odgovora nismo dobili.

Kljub uporu in trudu velike večine ustvarjalcev in novinarjev na nacionalki se RTVS spreminja. Nekatere spremembe so očitne in grobe, druge veliko subtilnejše.

Tako kot je torej vlada v PKP-zakonih epidemijo izkoristila za raznovrstne podtaknjene ukrepe in reforme, zdaj novo vodstvo RTV epidemijo izkorišča za utišanje kritike. Drug, prav tako grob poseg je bila nedavna odločitev vodstva RTV o odpovedi izplačevanja honorarjev rednim komentatorjem v oddaji Studio City. Podpis pogodb sta, kot lahko izluščimo iz odgovorov, ki smo jih prejeli, ustavila Rebernikova in Areh zaradi, kot je sporočil slednji, varčevalnih in načelnih razlogov. Na RTV Slovenija naj bi namreč odslej veljalo, da zunanjih komentatorjev ne bodo plačevali. Kar pa je precej za lase privlečen argument, saj v Studiu City nastopajo redni komentatorji, torej kolumnisti. »Razlogi za odločitev o neplačevanju avtorskih honorarjev za avtorsko delo sodelavcev pri rubriki Kolumna so nejasni in nerazumljivi … a dejstvo je, da gre nesporno za avtorsko delo, ki je včasih bolj podobno komentarju, spet drugič glosi ali feljtonu (odvisno od avtorja), zato je razglabljanje o sami formi še najbolj podobno prepiru za oslovo senco,« pojasnjuje urednica Alenka Kotnik. Še bolj kot to pa bode v oči cinizem, s katerim so se lotili kritičnih avtorjev. Areh je v odzivu za javnost recimo poudaril, da pri ukinitvi honorarjev avtorjev ne želijo poditi, ampak da »urednici predlaga, da jim komentarje podaljša z dveh na pet minut«.

Tudi obe osrednji informativni oddaji, Dnevnik in Odmevi, postajata ob sicer velikem trudu večine novinarjev, da bi svoje delo vendarle opravili kakovostno in profesionalno, vse bolj prikrojeni političnim interesom vladajoče koalicije. Stranka Aleksandre Pivec, ki igra vse pomembnejšo vlogo satelita vladajoče koalicije, uživa neprimerno večjo pozornost na RTV kot liberalno gibanje Bodi sprememba, ki ga je ustanovil Robert Golob. Pivčeva je dobila sredi decembra ob prestopu poslanke Mateje Udovič v njeno stranko na Odmevih priložnost daljšega nastopa, štirinajst dni kasneje se je novinarka Dnevnika v živo javljala izpred vile Podrožnik, kjer je Pivčeva kosila z Janezom Janšo, Matejem Toninom in Zdravkom Počivalškom, Roberta Goloba pa v istem času ob ustanovitvi gibanja v informativne oddaje (še) niso povabili. Takšnih dvojnih meril pri izboru gostov je še več. V preteklosti je RTV Slovenija tradicionalno gostila v svojih oddajah zmagovalca Delove osebnosti leta, a ker je to letos postal Aleksander Čeferin, seveda ni bil povabljen. Tudi novega direktorja STA – to je sicer sedaj postal bivši generalni direktor RTV Igor Kadunc – v oddaje v skladu z dosedanjo prakso niso povabili.

Druge spremembe so subtilnejše. V zadnjem Sobotnem Dnevnikovem izboru, v eni od sicer poglobljenih oddaj, ki jih pripravljajo specializirani novinarji, se je novinarka lotila nepremičninskega trga. V oddaji, ki je bila sama po sebi narejena zelo kakovostno, je nastopala množica relevantnih sogovornikov, a prispevek, ki je govoril o krizi na nepremičninskem trgu, razlogih za pomanjkanje stanovanj, je novinarka na koncu povsem izven konteksta končala z nepotrebno reklamo za sporno koalicijsko davčno reformo. »Zaostajanje ponudbe za povpraševanjem pa bi lahko zajezila tudi novela zakona o dohodnini, ki bi lahko z nižjo obdavčitvijo najemodajalcev znižala najemnine in zajezila črni trg pri oddajanju,« je dejala.

Tako kot je vlada v PKP-zakonih epidemijo izkoristila za podtaknjene ukrepe, zdaj novo vodstvo RTV epidemijo izkorišča za utišanje kritike.

Ali pa primer s področja vladnega spopadanja z gospodarskimi posledicami epidemije: temeljito in več mesecev trajajočo študijo o slovenskem načinu blažitve ekonomskih učinkov epidemije je opravil ekonomist Velimir Bole z uglednega inštituta EIPF. A Bole, iz čigar analize bi se lahko marsikaj naučili o napakah pri vodenju gospodarskih politik v prihodnje, v oddajah RTV ni nastopal, RTV tudi ni predstavila njegove raziskave. Namesto njegovih sicer kritičnih spoznanj in izračunov so na RTV ta mesec objavili poenostavljeno tabelo Economista, sodeč po kateri je Slovenija na drugem mestu po uspešnosti spopadanja z gospodarskimi posledicami epidemije v EU. Po naših informacijah, videli smo tudi elektronska sporočila, se o uvrstitvi tega prispevka v Dnevnik na uredniškem sestanku novinarji niso dogovorili, ampak je vest o tem predlagala Jadranka Rebernik isti dan dopoldne, potem ko je o Economistovem članku na družbenih omrežjih že tvital predsednik vlade Janez Janša. Seveda mu je ustregla. A Janša ni bil posebej hvaležen, saj je RTVS kritiziral, češ da so vest v Dnevniku uvrstili na »žnj« mesto.

Ena od bivših urednic na RTV Slovenija, ki se v teh razmerah ne želi izpostavljati, pravi, da se novinarji umikajo od določenih tem: »Jih niti ne predlagajo. Pri najbolj osnovnih vesteh po novem prosimo še odziv vlade, kjer pa nas pogosto usmerjajo kar na tviter. Vse to je posledica raznoraznih pritiskov, od zahtev po popravku, do množice pisem varuhinji gledalčevih pravic, ki jih dobivamo.« Teh je bilo v zadnjem letu kar 2317, večinoma povezanih z informativnimi vsebinami. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski se s tem strinja: »Velikokrat so pisma, ki jih dobivam, oblika nekakšnega organiziranega pritiska,« pojasnjuje, »predvsem po letu 2020, po epidemiji in političnih spremembah pa opažam, da vsebina teh sporočil ne izraža osebnih stališč prizadetih, ampak politična stališča, ki nastajajo v krogu vplivnih vladajočih. Sprožilec je lahko tudi kakšna objava na družbenih omrežjih, sama pravim, da odzivi pridejo kot na ukaz. To so recimo sporočila tipa, da je nacionalka preveč kritična do vlade, preblaga do opozicije, da s poročanjem o protestih te proteste podpira in spodbuja, da spregleduje in s tem namerno zmanjšuje vladne uspehe in podobno. Ta teden sem jih denimo dobila 30 na temo Tarče v podporo Kanglerju,« opisuje.

A sklep, da vlada prek politično kontaminiranega programskega sveta, kampanj pritiska in kadrovanja nacionalko spreminja v svoje propagandno orodje, bi bil preveč poenostavljen, meni novinarka Mojca Šetinc Pašek. Paškova zaradi sodnega spora z Janezom Janšo v preteklih letih ni nastopala kot avtorica oddaje Utrip, bila je tako rekoč kolateralna škoda bivše politike uravnoteževanja. A novo, Janši ljubo vodstvo nacionalke, to je Rebernikova, je zdaj Šetinčevo po skoraj treh letih ponovno uvrstila na seznam avtorjev Utripa. »Takoj mi je bilo jasno zakaj – postala bom alibi za uravnoteženje. Ampak nad tem niti malo nisem bila presenečena. Presenečena sem bila bolj nad tem, da so tako predvidljivi in neinventivni pri svojem političnem uravnavanju novinarjev na levo in desno,« razlaga. Pred njo bo namreč Utrip pripravil Jože Možina, po njej pa Igor Pirkovič, oba zelo očitna simpatizerja Janeza Janše. »Določene teme nam uhajajo. Na TV Slovenija ni bilo prejšnji teden denimo ničesar o kazenskih ovadbah sindikata policije zoper vodstvo uniformirane policije in generalnega direktorja Antona Olaja. O diplomi Masleše pa so, kolikor vem, morali novinarji delati na hitro, na vrat na nos,« odgovarja na naše vprašanje Paškova.

Na RTV smo danes priča politizaciji javnega servisa. Tako kot so politične stranke razdeljene v parlamentu, po isti logiki želi oblast sedaj tudi na RTVS zaposlene deliti na leve in desne. A to navidezno uravnoteževanje »resnic« ne pomeni izboljševanja javnega servisa, ampak uničevanje javne RTV kot neodvisne in avtonomne institucije. Še en primer notranje cepitve RTV je tudi ustanavljanje novega informativnega uredništva. Namesto da bi novi generalni direktor nadaljeval projekt prizidka, v katerem bi združili informativno uredništvo, sedaj v tretjem nadstropju urejuje novo uredništvo s 25 delovnimi mesti za večerni informativni blok na drugem programu. Vanj bodo – navkljub varčevanju – zaposlili nove, mlade in očitno bolj vodljive novinarje. »Nam to niti na misel ni prišlo, ker po tem ni bilo potrebe,« nam je komentiral bivši generalni direktor Kadunc.

Ampak zgodovina njihovih medijskih reform in ukrepov ne kaže, da bi si v SDS želeli vplivati ali podrediti recimo RTV Slovenija, ampak predvsem, da je ne želijo več.

Ker javni protesti novinarjev in strokovne javnosti niso učinkoviti, so se novinarji sedaj aktivirali v sindikatu, ki ga vodi Helena Milinković. »Zaposleni so pod ogromnim pritiskom, in mnoge je tudi strah. A imamo izkušnje iz zadnjega sovražnega prevzema v letih 2008 in 2009, zaradi česar se poskušamo drugače organizirati,« pravi. Z novim vodstvom RTV poskušajo začeti pogovore – a so za zdaj še neuspešni. Zaradi odpuščanja zaposlenih, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev ali pa bodo te pogoje izpolnili v naslednjih dveh letih, zaradi zaposlovanja določenih izbrancev z notranjimi razpisi na višje plačne razrede, ker novo vodstvo brez jasnih meril vabi k sodelovanju tiste, ki bi si želeli postati novinarji, zaposlenim pa hkrati nalaga dodatne delovne obremenitve, od generalnega direktorja recimo zahtevajo vsaj kadrovski načrt »kljub dvema dopisoma ga še nismo sprejeli«, pravi Milinkovićeva. Posege v zasnovo oddaj, kot sta Studio City ali Tarča, v sindikatu razumejo kot politični pritisk, poseg v novinarsko in uredniško avtonomijo in poskus šibenja javnega RTV. »Razlika med izkušnjo leta 2008 in danes pa je tudi ta, da tokratno vodstvo televizije z uredništvom obračunava kar prek spletne strani RTV in računov RTV na socialnih omrežjih. Takšna praksa je gotovo unikat in javnosti samo dokazuje, kako si trenutno vodstvo predstavlja dialog z zaposlenimi,« ugotavlja.

Ena od klasičnih razlag, ki jih radi ponavljamo, je, da si vsi politiki vedno znova želijo podrediti medije, vključno z javno RTV. Da je to v naravi vsake politične stranke, da takšna ni le trenutno vladajoča SDS, pravimo. Ampak zgodovina njihovih medijskih reform in ukrepov ne kaže, da bi si v SDS želeli vplivati ali podrediti recimo RTV Slovenija, ampak predvsem, da ji želijo zmanjšati moč, ugled in vpliv. V SDS so seveda s pomočjo denarja iz Madžarske ustanovili svoj, ločeni medijski »imperij«: imajo svojo televizijo, svoj tednik in mrežo več kot desetih regijskih internetnih portalov, s katerimi izvajajo subtilno propagando v lokalnih okoljih, predvsem pa stavijo na družbena omrežja. Za njih je močna RTV moteča: lažje kot vplivati na RTV in njihove uporne novinarje je RTV ošibiti ali jo zrušiti. Zato si lahko Janez Janša privošči žaljivo ali cinično in žaljivo komunikacijo z novinarkami in novinarji; ne skrbi ga, kakšen vtis bo pustil. V to smer pa gredo tudi vse pretekle in aktualne reforme. Lani poleti so v SDS ob predlogu novel zakona o medijih in RTV Slovenija želeli RTV-prispevek porabiti še za financiranje STA, hoteli so omejiti, da bi RTV sodelovala na javnih razpisih, in hoteli so iz RTV izločiti oddajnike in zveze; kar bi vse RTV na leto stalo 13 milijonov evrov, največje koristi pa bi od tega imela njihova Nova24 in madžarski Planet TV.

In le s tem je mogoče razložiti, zakaj je Vane Gošnik, nekdo, ki želi javno RTV Slovenija pravzaprav ukiniti, za trenutno oblast idealni kader.

POVEZANI ČLANKI:

• Koliko nas stane delovanje Nove24 in Demokracije?