Bobnar in pedagog, ki išče ravnovesje med notranjim ritmom človeštva in zunanjim ritmom vesolja

»Tam je bil predor sanj kot v filmu Cinema Paradiso,« se obiskov v vaškem kinematografu spominja Zlatko Kaučič (1953), eden naših mednarodno najbolj priznanih jazz glasbenikov – bobnar, tolkalec, improvizator, pedagog, Prešernov nagrajenec, kolesar in ustvarjalna gonilna sila, brez katere bi bili slovenska in primorsko-furlanska glasbena scena povsem drugačni. V ruralnem briškem okolju so mu vesterni in holivudske klasike odprli okno v svet ter v njem vzbudile željo po svobodi in potovanju. Na sprehodih do kina, na katerih je opazoval najmanjše detajle, je izoblikoval posebno senzibilnost do narave. »Veš, koliko umetnikov prihaja s podeželja! To pride v podzavest,« je prepričan.

Kot mulc je v okolici odkrival nove inštrumente, recimo bake, prožne veje za vezanje trt, ki ustvarjajo poseben zvok. Glasbo je raziskoval skozi igranje na mamino posodo med poslušanjem radia in v njem se je hitro zbudila »naredi sam« žilica. Prve bobnarske palčke si je izrezal iz akacije in za bobne je uporabil kartone italijanskih pralnih praškov in Fructalovih konzerv.

Glasbo je po goriških ploščarnah odkrival postopoma, začenši z italijanskim pop rockom in prog rock bendi à la Le Orme. Dobro se spomni, kako je prvič slišal jazz bobnarja Maxa Roacha, ki mu ga je v srednješolskih letih predstavil Tomaž Mastnak. Prvi bobnarski set si je kupil z denarjem za malico. »Takrat sem v Solkanu živel v majhni sobici in sem moral med spanjem imeti noge v bas bobnu.« Kot samouk se je glasbe učil s poslušanjem plošč. Ta »doktrina poslušanja z uhi« je bila ključna za njegovo formacijo. »Danes imaš glasbenike, ki pridejo iz glasbenih šol in ne znajo poslušat. Če v impru nimaš posluha, nimaš kaj delati tam.«

Želja po inovaciji in preseganju samega sebe ga spremlja že vse življenje. Njegova mednarodna pot ga je med letoma 1970 in 1992 vodila po Italiji, Švici, Angliji, Španiji in Nizozemski. To so bili povsem drugi časi; v 70. letih je po Italiji brezskrbno štopal na koncerte in festivale, z italijansko zasedbo Upupa ogreval za Jamesa Browna, živel v hipijevski komuni in se v Švici znašel v skvotu z druščino freejazzerjev, med katerimi je bil tudi legendarni bobnar Allen Blairman. Tam se je povsem potopil v študij jazza, s selitvijo v Španijo, kamor je po padcu Francove diktature prišel v prijateljevem prtljažniku, pa se je začela njegova profesionalna in pedagoška pot. V barcelonskem klubu Celeste je postal hišni bobnar. Igral je v različnih zasedbah, od bebopa do salse in rocka, gostoval po različnih klubih, dobival rezidence in spremljal razne ikone, kot sta Steve Lacy in Paul Bley. »Tam je živel Ornette Coleman, mesto je imelo okoli sedem jazz klubov, igral si praktično vsak dan.« Postajal je bolj ambiciozen, eksperimentiral je s poezijo in iskal svoj glasbeni jezik. »Zmeraj me je gonilo naprej. Še zdaj imam to iskrico, neprestano nove ideje.«

V Amsterdamu, kjer je kot skvoter ostal celo desetletje, je na lastni koži doživel utopijo in se profiliral kot improvizator. »Nizozemska mi je dala največ vitaminov v glasbi.« Zaradi vseh teh izkušenj zavrača jazzovski snobizem, po katerem naj bi bila vsa ostala glasba drek. »Vsaka muzika je lahko kvalitetna, če si odprt.« Še naprej stavi na radovednost. »Če nimaš tega, si mrtev. To te žene naprej, da ostajaš vitalen, da imaš vedno besede za izbirat.« Muzeji, slikarstvo, filmi, vse to je hrana za njegovo imaginacijo. »To sožitje različnih umetnosti – v preteklosti je bilo vse povezano. Danes smo vsak v svojem balončku.«

Te vrednote predaja učencem v svoji glasbeni šoli Kombo, ki se po metodi radikalno razlikuje od klasičnih. Vzgojil je tri generacije glasbenikov, ki danes soustvarjajo slovensko sceno, zdaj vzgaja že četrto. S Kombom D, ki ga sestavljajo učenci med šestim in osmim letom starosti, je lani izdal album Jok, smeh in užitek. V poslanstvu neizmerno uživa, a priznava, da je pedagoški proces mučen. »Bobni so kompleksna zadeva. Uha morajo delati sto na uro. Na začetku se vsi tresejo, počasi pa jih spraviš v ljubezen, se z njimi družiš, jim daš občutek, da si kot familija. To je zelo pomembno.«

Njegova suita Pogum pogumnih v izvedbi enajstčlanske medgeneracijske Kombo zasedbe je na oktobrskem gostovanju italijanskega festivala Jazz & Wine of Peace v Novi Gorici požela stoječe ovacije, novinarji so jo izbrali za enega od vrhuncev festivala. Zasnovana je bila zanj tipično družbenokritično, kot refleksija na dogodke zadnjih dveh let. »Moja generacija želi uničiti vse, kar je možno. Res smo ubrali najhujšo možno pot, ampak Planeta B ni. Hotel sem poudariti ta idiotizem. To, da moraš danes, če želiš citirati kakšnega levičarja, citirati papeža Frančiška.« Mladim svetuje, naj sledijo svojim občutkom in filtrirajo negativne vplive, so pozorni, odprti, vztrajni, nikoli ritolizniki. »Jaz sem imel srečo doživeti to utopično hipijado. Mi je pa žal za vašo generacijo. Ampak kot rečemo pri nas: Ne molirat!«