Đoker Out

Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policist, ki ga igra Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega.

Mar se ni nekaj takega zgodilo v Avstraliji? Mar ni Novak Đoković, necepljeni prebolevnik, odigral vlogo onega “norca”, ki hoče skočiti s stolpnice? Sredi pandemije se ni cepil, a je kljub temu – “noro”! – hotel nastopiti na velikem turnirju v Avstraliji, pa četudi je dobro vedel, da Avstralija ne sprejema necepljenih tujcev. In mar ni avstralska vlada odigrala onega še bolj “norega” policista, ki ga igra Mel Gibson? Delala je vse, da bi najvišje rangiranemu teniškemu igralcu – enemu izmed najboljših v zgodovini, devetkratnemu zmagovalcu odprtega prvenstva Avstralije – preprečila nastop na turnirju.

Ja, definitivno – “norec” je naletel na še večjega “norca”. In da bi bila mera polna, so Đokovićevi odvetniki avstralski vladi – temu še večjemu norcu – očitali, da se je “vprašanja javnega interesa lotila na nelogičen, iracionalen in nerazumen način”. Ha. A ta “nora” situacija, ki je medije povsem obsedla in okupirala, ni bila le izvrsten filmski citat, temveč tudi brezhiben citat “norih” časov, v katerih živimo. Za začetek: ta “nora” situacija, ki bi bila sicer – v drugačnih zgodovinskih okoliščinah – nekaj povsem trivialnega (pristala bi v rubriki “pa še to”), je v trenutku postala najpomembnejša in najviralnejša stvar na svetu. Novica št. 1! Globalni megahit! Zasenčila in preglasila je vse ostale novice. Televizije so z njo začenjale poročila. Ljudi je polarizirala – in radikalizirala. Drug drugemu so grozili in napovedovali vojne. Nastal je trušč. Drle so emocije. Kopičile so se peticije. Đokovićevi feni so revijam in časopisom (tudi slovenskim!), ki niso bili na Đokovićevi strani, odpovedovali naročnino. Šlo je na nož. Na vidiku so bili neredi. Vsi so nenadoma mutirali v ekstremiste. Vprašanje, ali naj Đokovića, težkega 220 milijonov dolarjev, spustijo na grand slam ali ne, je imelo težo dileme o kometu in koncu sveta. Netflix je že snemal serijo, so sporočili. Nekdo mi je rekel – čudno, da je že ne predvajajo.

Tu smo lahko v laboratorijskih pogojih videli, kako strašno polarizirani so časi, v katerih živimo, kako vnetljiva in eksplozivna je ta polariziranost in kako zlahka si jo je mogoče prisvojiti – kako zlahka jo je mogoče preleviti v orožje in kako zlahka je mogoče z njo manipulirati. Nanjo je stavila avstralska neoliberalno-nacionalistična vlada, ki je očitno skušala ustvariti vtis, da je za nenadno rekordno število okužb kriv anonimni necepljeni tujec, ki se je infiltriral v Avstralijo, ne pa dejstvo, da je sama znova na stežaj odprla ekonomijo (“Časa lockdowna je konec,” je dahnil premier Morrison) in da je reševanje covidske krize mirno – pač v skladu s svojo vero v neoliberalne dogme – prepustila prostemu trgu in privatnemu sektorju, ki je bolj kot na ljudi mislil na dobičke. In nanjo je stavil Đoković, ki je vedel, kaj ga čaka, a je očitno na vsak način hotel rekordni deseti avstralski grand slam in rekordni enaindvajseti moški grand slam. V nasprotju z ameriškim košarkarjem Kyriejem Irvingom, zvezdnikom ekipe Brooklyn Nets, ki se prav tako noče cepiti, a se je sprijaznil s tem, da domačih tekem – v New Yorku – ne more igrati (v New Yorku lahko igrajo le cepljeni), se je skušal na avstralski megaturnir prebiti s pomočjo polariziranosti, ki je vgrajena v avstralsko in globalno javnost (del katere so kakopak tudi teniški feni). Računal je, da bo polariziranost situacijo obrnila v njegovo korist – da se bo torej vnelo, da bo nastal cirkus, da se bo javnost histerizirala, polarizirala in radikalizirala, potem bo pa politika na neki točki salomonsko “bistroumno” sklenila, da je treba to “polariziranost” v interesu športa preseči, narediti izjemo in Đokoviću pogledati skozi prste. Ker je športnik. Ker je nezaustavljiv. Ker je številka 1. Ker ima najboljši backhand v zgodovini človeštva. Ker je kralj Melbourna. Ker ima pravico do obrambe naslova.

Šport je politika

Joj, a ni žalostno, so ponavljali – namesto o športu vsi govorijo o politiki! To je vendar šport! In šport ni politika! Šport je treba ločiti od politike! V resnici je ravno nasprotno: šport je politika. In prav zdaj, pri aferi Đoković, smo lepo videli, koliko politike je v športu. Res ogromno. Šport je prežet in nabit s politiko, ki komaj čaka, da se sprosti – da izbruhne in eksplodira. Le nekaj jo mora sprožiti, pa plane in bušne iz športa. Kot alien iz Kanovega prsnega koša v Osmem potniku. Na odprti sceni smo videli, kako se je politika vmešala v šport, obenem pa smo videli, kako se je šport – via Đoković – prelevil v politika. Ne, šport ni nedolžen ali nevtralen, še manj nadpolitičen, ampak je vedno razpoložen za politiko. Ne brez razloga: pisan ji je na kožo. Videti je kot hrbtna stran politike – zavezan zmagovanju, bojevanju, polariziranju, preigravanju, igram moči, izmikanju nasprotnim igralcem, brutalnemu obračunu s konkurenco, kultu osebnosti. Če naj parafraziram Aristotela: Đoković je “politična žival”. In verjetno je moral biti “politična žival”, da je preživel kot alien v tenisu, tem “zahodnem” športu. V Avstraliji je iz njega skočil politik – populist v večnem boju z zahodnimi elitami, ki ga hočejo ustaviti. Anticepilci so v njem videli borca za svobodo, disidenta in političnega zapornika: »Če to lahko naredijo superzvedniškemu multimilijonarju, kaj lahko naredijo šele vam?!« Srbi so v njem videli tega, ki bo maščeval vsa njihova ponižanja. V Avstralijo so ga itak “zmamili le zato, da bi ga lahko ponižali,” je sporočila srbska vlada. Njegov oče ga je razglasil za “Spartaka novega sveta”. Kar govori predvsem o tem, kako malo je treba, da človek danes velja za novega Spartaka – le cepi se ne. Ne, ni mu treba prispevati k izboljšanju javnega zdravja ali uničenju virusa – dovolj je, da verjame teorijam zarote. In antiznanosti. Od prepričanja, da lahko onesnaženo vodo očistiš s pozitivnim mišljenjem (berite Đokovićevo avtobiografijo, kjer piše, da so “znanstveniki dokazali, da se vodne molekule odzivajo na naša čustva”), je le korak do prepričanja, da lahko s pozitivnim mišljenjem premagaš covid.

In avstralska vlada je to, da šport kar kliče politiko, s pridom izkoristila – in zlorabila. Kako? Naj vas najprej spomnim, kako je Janša začel vojno proti evropskim poslancem, ki so se spotikali ob avtokratsko delo njegove vlade – žalil jih je, se jim posmehoval. “Pa kdo ste vi?” Netil je diplomatske spore. David Sassoli, predsednik Evropskega parlamenta, je Janšo pozval, naj neha, češ da so “napadi na evropske poslance tudi napadi na evropske državljane”. Jasno, tudi njegove antisemitske opazke o “lutkah Sorosa v Evropskem parlamentu” niso spregledali. Vsi so bili zgroženi, tako rekoč zaprepadeni: Janša se ne meni za mednarodno reputacijo Slovenije! Točno, ni se menil za mednarodno reputacijo Slovenije – nagovarjal, rajcal in mobiliziral je svoje volilno telo v Sloveniji. Kaj si misli Evropa, mu je bilo vseeno. Hotel je dobiti volitve v Sloveniji, ne pa na Nizozemskem ali v Bruslju, zato je svojim volivcem priskrbel ljudi (evropske poslance, alias “liberalne elite”), ki so jih lahko z užitkom sovražili.

Mar ni šla avstralska vlada po Janševih stopinjah? Mar ji niso očitali, da pretirava? Da se igra z mednarodnim ugledom Avstralije in velikega teniškega turnirja? Da ji to, kar počne z Đokovićem, ni v čast in slavo? Vsekakor, ni se menila za svoj mednarodni ugled – nagovarjala, rajcala in mobilizirala je svoje volilno telo, utrujeno od pošastne pandemije, neskončnega lockdowna in mučnega bežanja pred covidom. Trpeli ste in se odpovedovali, zdaj pa se hoče tale bogataš – tale ošabni privilegiranec – poscati na vaše trpljenje! Hotela je dobiti volitve v Avstraliji, ne pa v Srbiji. Ali drugače rečeno: volitve je skušala dobiti z Đokovićevo pomočjo: svojim volivcem je priskrbela človeka, ki so ga lahko z užitkom sovražili. Pomeni, da je storila le to, kar ve vsak avtokrat ali populist: da je treba ljudem zagotoviti dober objekt sovraštva. To je vse.

Cirkus, ki ga je ustvarila afera Đoković, je bil posledica silovite polarizacije, ki jo je sprožil covid – histerične, eksplozivne, toksične razdeljenosti na cepljene in necepljene.

Zato ne preseneča, da smo neprestano poslušali grozljivke o tem, kaj vse se bo zgodilo z Đokovićem, alias “Novaxom”, alias “Djokerjem”, alias “Noletom Srbinom” – deportirali ga bodo v ekonomskem razredu, zaprli ga bodo za pet let, tri leta ne bo mogel v Avstralijo, dolga leta bo ostal v hotelu za priseljence (nekateri “neodrešeni” tujci v njem tičijo že devet let!), če bo stopil na igrišče, ga bodo vsi izžvižgali, policija pa ga bo uklenila in zvlekla z igrišča. Zato ne preseneča, da so tisti, ki so bili na Đokovićevi strani, oznanjali, kako dobro je, da Đokovića mučijo in trpinčijo, ker ga bo to razjezilo – bolj ko bo jezen, lažje bo zmagoval. Jeza – sveta jeza – ga bo motivirala, radikalizirala, ekstremizirala. Sodobni avtokrati in populisti bi navdušeno prikimali: zmaga ta, ki zna kapitalizirati jezo volivcev. In seveda: zmaga ta, ki zna usmerjati sovraštvo.

Elite servirajo le sebi

Ja, cirkus, ki ga je ustvarila afera Đoković, je bil posledica silovite polarizacije, ki jo je sprožil covid – histerične, eksplozivne, toksične razdeljenosti na cepljene in necepljene. In ja, odziv na afero Đoković je bil tako buren, vrtoglav in krčevit kot odziv na covid in cepljenje. Toda afera Đoković je obenem potrdila še nekaj srhljivejšega in alarmantnejšega, da namreč ta prepad med cepljenimi in necepljenimi dejansko prikriva pravi prepad, ki se čedalje bolj poglablja – prepad med revnimi in bogatimi. In Đoković je pravi teater tega prikritega prepada. Naj vam pojasnim, zakaj.

V 13. stoletju so cvetele burke (fabliaux), “dvorske burleske”, zabavne, komične, trivialne, toda realistične, pogosto brutalne, obscene in cinične zgodbe v verzih, ki naj bi jih postregli po jedi. Borbeno jedro teh nadvse priljubljenih burk so predstavljale erotične zgodbice o prešuštvu: vselej je šlo za klasični ljubezenski trikotnik – plemeniti bogataš, njegova žena in njen skrivni ljubimec. Tu ni bilo nobenih odvečnih besed, nobenega brbljanja, nobene psihologije, nobene sentimentalnosti, saj so vedno takoj prešli k stvari sami – k fuku. Ta, ki vara in goljufa, pa je bila vedno ženska. Kar je bilo logično: če bi varal in goljufal moški, ki je že itak bogat in slaven, ki torej razpolaga s fizično in socialno močjo, bi bilo to povsem nezanimivo in nedramatično – in nepriljubljeno. Le kdo bi se identificiral z bogatim in slavnim moškim, ki za nameček še laže, slepari in goljufa? Le koga bi takšna burka sploh emocionalno pritegnila? Ne, takšna burka bi bila povsem neužitna. In za lase privlečena. In dolgočasna. In zavržna.

Toda v Avstraliji se je zgodilo natanko to: za Đokovića, bogatega in slavnega (fizično in socialno močnega, mogočnega), se je izkazalo, da je lagal in goljufal. Prvič, ko so v Srbiji odkrili, da je okužen, je kršil karanteno – dva dni po pozitivnem testu je dajal celo intervjuje in se družil z otroki (brez maske). In drugič, ko je vstopal čez avstralsko mejo, kjer je sploh prvič priznal, da ni cepljen, je predložil obrazec, na katerem se je zlagal, da štirinajst dni pred prihodom v Avstralijo ni potoval v druge dežele (a je potoval v Španijo). To, da nekdo, ki je bogat in slaven (in fizično, socialno mogočen), goljufa, je “noro” in neužitno – in nepriljubljeno.

Đoković je izgledal kot odsev finančnih elit, pri katerih se običajno izkaže, da goljufajo pri davkih, da manipulirajo s financami, da kredite dobivajo na lepe oči, da do poslov prihajajo s korupcijo, podkupovanjem ali po zvezah, magari s tem, da na svojih jahtah gostijo nekdanje in prihodnje premierje. Do tega so upravičeni – ker se imajo za izjeme. In ko jih zasačijo, rečejo, da niso naredili nič narobe, ali pa krivdo zvalijo na nekoga drugega (na svoje sodelavce, uradnike ipd.). Natanko to je storil tudi Đoković: avstralskim mejnim oblastem je trdil, da ni naredil nič narobe, potem pa je krivdo zvalil na agenta, ki je na obrazcu obkrožil napačno okence. Elite živijo v mehurčku, zato zanje veljajo drugačna pravila. Tudi Đoković živi v elitnem mehurčku, zato misli, da je kot zmagovalec velike kapitalistične tekme upravičen do drugačnih pravil in da je – kot junaki hladnovojnih romanov o atomski apokalipsi in kot krščanski fundamentalisti iz priljubljene knjižne serije Left Behind – imun na katastrofo. Katastrofa je za množice, odrešitev pa za elite! Množice “ostanejo zadaj”, elite pa vedno avtomatično potegne v nebesa. Tudi v davčna nebesa, če smo natančni.

V času, ko so za avstralske množice veljala stroga pravila, je hotel biti izjema, medicinska izjema, kar sta spočetka potrdili komisiji, ki sta jih aktivirali Teniška zveza Avstralije (Tennis Australia) in država Viktorija, a je zagnal vik in krik ter angažiral obsceno drage odvetnike, ko je minister za priseljevanje odločil, da ni izjema in da tudi zanj veljajo pravila – in da zato ne more v Avstralijo. Ergo: šel je tja, pa četudi je vedel, da ne bi smel – mislil je, da pravila zanj ne veljajo, ker je izjema. Ker igra po svojih pravilih. Ker zmaguje. Ker si upa. Ker ima jajca. Ker družbi ničesar ne dolguje, še najmanj solidarnosti. Ker ni mevža – kot ostali. Mar ni to mentaliteta elit, ki so svet potopile v hudo finančno krizo, ki so povzročile dirko navzdol in ki so strahovito poglobile ekonomsko neenakost? Mar tudi elite ne verjamejo, da družbi ne dolgujejo ničesar in da zmagujejo le zato, ker si upajo, ker imajo jajca, ker niso mevže, ker igrajo po svojih pravilih in ker mislijo nase, ne pa na skupnost in skupno dobro? Njihova “upravičenost” je tako pogubna kot njihova “izjemnost”. Đoković je nastopil kot afirmacija te “upravičenosti” in te “izjemnosti”, te “upravičenosti” do “izjemnosti” in “posebne obravnave” – oh, in te samozaslepljenosti s “svojimi pravili”.

Teniško rečeno: potrdil je, da elite vedno servirajo le sebi.

Obenem pa je nastopil tudi kot afirmacija dobro znane neoliberalne teze, da skuša družba spodnesti zmagovalce – da jih hoče obdavčiti, da jim hoče zapleniti to, kar so si prislužili, da hoče torej njihovo bogastvo prerazporediti. Đokovićevo pričakovanje, da ga bodo obravnavali kot izjemo, je bilo le odsev neoliberalne zahteve, da finančne elite obravnavajo kot izjeme – da jim priznajo upravičenost do nižjih davkov, do davčnih olajšav in odpisov, do nepovratnih sredstev, spodbud in subvencij, do življenja v davčnih oazah. A lepo prosim: le zakaj bi nekomu, ki vozi drag avto, ki ima jahto, ki potuje v prvem razredu in ki igra golf na Mauritiusu, odpisovali davke ter mu dajali nepovratna sredstva in subvencije, ki bi jih lahko pametneje in koristneje potrošili, recimo za šole, vrtce, ceste in zdravstvo?

Politika izjeme

Ne, šport povsem očitno ni ne nadpolitičen ne nepolitičen. Ne predpolitičen ne postpolitičen. Šport je definitivno politika. Še več: nikjer ni toliko politike kot v športu. V športu je celo več politike kot v sami politiki. In ne, športniki niso onstran politike. Daleč od tega. Đoković je na odprti sceni pokazal, da je šport le hrbtna stran politike, saj je nastopil kot teatralizacija natanko tiste politike »izjeme«, ki z neoliberalnimi programi in ukrepi siromaši in prekarizira ljudi.

Še bolj čudno in simptomatično pa je to, da so ljudje – precej, precej revnejši od športnih asov – stopili na Đokovićevo stran in da so to storili na tako fanatičen način. Le zakaj bi se revni – žrtve neoliberalne politike “izjeme” in “upravičenosti” – identificirali z njim? Le zakaj bi se identificirali z bogatim in slavnim moškim, ki laže in goljufa? Le koga bi takšna burka sploh emocionalno pritegnila? Mar ne bi morala biti povsem neužitna, za lase privlečena, dolgočasna, zavržna in nepriljubljena?

Vsekakor. Toda Đokovićeva burka je bila vse prej kot to. Zakaj? Ljudje športu brezmejno zaupajo, saj so očitno prepričani, da so tam, v športu, na varnem – da tam ni nobene politike ali ideologije, da jih torej tam nihče ne muči in posiljuje s politiko. Toda prav šport jim najbolj pere možgane, to pa zato, ker tam politike in ideologije, pranja možganov, ne pričakujejo. Zato so tudi mnogi zahtevali, naj Đokovića pustijo pri miru – ker je športnik, ker je vse dosegel sam, ker je izjema, ker je upravičen do posebne obravnave. To, da ljudje tako prisrčno in zagnano in neutolažljivo in patetično navijajo za bogataša, ki goljufa, za bogataša, ki misli, da je upravičen do goljufije in laži in privilegijev, za slavilca politike “izjeme”, ki jih je ekonomsko in socialno izčrpala, razdejala, ponižala, pokopala in marginalizirala, je noro, še bolj noro pa je, da se jim zdi povsem normalno in naravno, da športniki – tudi slovenski, če smo že ravno pri tem – živijo v davčnih oazah (Monte Carlo, Dubaj ipd.), ki njihovo bogatstvo varuje pred represijo, socializmom in prerazporeditvijo.

Športniki lahko utajujejo davke. To počnejo v imenu športa. Za vse nas. Nekaj vedno pade tudi na naš krožnik. Na naš televizor. Saj nas razveseljujejo. Njihova sreča pronica navzdol – k nam. Zaradi njih smo bogatejši. Vsaj tako verjamejo navijači. V resnici pa je ta vera le hrbtna stran neoliberalne vere, da je treba bogatim omogočiti, da še bolj obogatijo. Če bogati bogatijo, to pomeni blaginjo tudi za vse ostale – za tiste spodaj, saj bogastvo “pronica navzdol”.

Kar je kakopak le blef in iluzija. Študija Vzroki in posledice neenakosti (Causes and Consequences of Inequality), ki so jo pred nekaj leti izdelali ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada, namreč kaže, da “pronicanje navzdol” ne deluje, da torej nima nobenega pravega učinka – na to, da bodo z bogatenjem bogatih pridobili tudi vsi ostali, ni mogoče računati. Še več: če hoče družba blaginjo, potem je treba spodnjim dvajsetim odstotkom prebivalstva dvigniti plače in življenjski standard, ugotavlja ta študija. A to še ni vse: bogatim je treba dvigniti davke, preprečiti izogibanje davkom, delavcem izboljšati delovne pogoje, okrepiti redistributivno, porazdelitveno vlogo fiskalne politike ter sprejeti politike, ki bodo krepile srednji razred.

Jasno, neoliberalna politika, hrbtna stran športne politike “izjeme”, ki jo je promoviral Đoković, deluje ravno nasprotno, saj res patetično navijaško navija za nižanje plač, kleščenje socialnih pravic in transferjev, nižanje minimalne plače, nižanje plač v javnem sektorju, strožja pravila upokojevanja, lažje odpuščanje, skrajšanje dopusta, zmanjšanje nadomestila za brezposelnost, sekanje kolektivnih pogodb, širitev začasnih delovnih razmerij – in za davčno razbremenitev bogatih.

Bi kdo volil stranko s takšnim programom? Nehajte. Ali pač. Ljudstvo nima namreč nič proti, če športni zvezdniki živijo v davčnih oazah, toda ljudstvo zaradi teh davčnih olajšav plačuje višje davke. Običajni davkoplačevalci pokrivajo te nevidne in prikrite luknje, kar pomeni, da nenehno in prikrito dokapitalizirajo življenjski standard finančnih elit in športnih zvezdnikov.

Prav zdaj, pri aferi Đoković, smo lepo videli, koliko politike je v športu. Res ogromno. Šport je prežet in nabit s politiko, ki komaj čaka, da se sprosti – da izbruhne in eksplodira.

Ljudstvo ob tem spregleda, da neoliberalna politika “izjeme” nepravično ne razporeja in prerazporeja le družbenega bogastva (dobičke seli le navzgor, k elitam), temveč tudi politično moč, demokracijo in svobodo, oh, pa tudi kreativnost in konkurenčnost, ki ju razporeja tako, da krepita individualizem in egoizem, ne pa solidarnosti, občutka za skupnostne vrednote, vzajemnosti, svobode in demokracije. Ko ljudstvo navija za športne zvezdnike, ki živijo v davčnih oazah, dela proti svojim lastnim socialnim, ekonomskim in kulturnim interesom.

Zmagovalci dobijo vse

Hecno je, da med športnimi navijači, ki jih je na milijone in milijone in milijone, ni vstajniškega ogorčenja nad športnimi elitami, nad športno plutokracijo, nad ekscesnimi plačami, ki jih prejemajo športni, tudi teniški zvezdniki – nad strašnim ekonomskim prepadom, ki zeva med navijači in zvezdniki. In če kje, potem ekonomska neenakost v oči bije prav pri športu. Toda navijači, mali ljudje, sicer alergični na bogataške elite in privilegije, so sveto prepričani, da si športni zvezdniki zaslužijo te bajne plače. Ni res, tako obsceno visoke plače imajo zato, ker navijačem tako obsceno drago zaračunavajo vstopnice, drese, šale in druge pritikline, ker jih torej brezmejno odirajo. Vstopnice, drese, šale in šalčke bi lahko prodajali tudi bistveno ceneje, magari na pol zastonj, toda športni zvezdniki nujno potrebujejo milijone in milijone. Upravičeni so do bogastva – to zase mislijo tudi finančne elite.

In ja, tudi finančne elite so skušale ustvariti vtis, da je to nekaj naravnega in samoumevnega. A kot vemo, vtis ni držal vode. Drugače je pri športu: tu velja ekonomska neenakost – rekordni ekonomski prepad med elitami in navijaško množico – za nekaj povsem naravnega in samoumevnega. Nespornega. Še huje: navijači izgledajo kot proletarci, ki delajo za športne zvezdnike, le da so še na slabšem – proletarci so za svoje delo slabo plačani, tako da delajo praktično zastonj (plač ni, zamujajo, znojilnice ipd.), navijači pa celo plačujejo, da bi lahko delali za zvezdnike. To pa je ideal neoliberalne politike: delavci, ki ne delajo le brezplačno, temveč celo plačujejo, da bi lahko delali. Šport je izpolnil neoliberalni sen. Navsezadnje, v športu neoliberalizem deluje tako gladko in brezhibno, da se nihče ne čuti izkoriščanega. Prav res – čarobna samoumevnost. Zmagovalec odprtega prvenstva Avstralije bo dobil 4.4 milijona dolarjev. Najdražja sedišča stanejo 15,000 dolarjev.

Globalne elite razmišljajo le še o tem, kako bi neoliberalni model, ki tako “čudovito” deluje v športu, prenesle tudi na druga področja življenja, delovanja in poslovanja. Kar pomeni, da je šport to, kar je bil nekoč Čile – laboratorij neoliberalnih politik, ki ustvarjajo “čarobni” prostor, v katerem zmagovalci dobijo vse.

Kdo je bil hujši – avstralska vlada ali Đoković? Katera stran je bila hujša? Kot bi rekel Stalin – obe strani sta bili hujši.