»Podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne gorivo za jedrsko elektrarno. To pomeni, da ni razloga, da cene elektrike ne bi diktirali doma.«

Dr. Peter Novak (1937) je po študiju v Ljubljani leta 1975 v Beogradu doktoriral iz strojništva in je eden največjih strokovnjakov za energetiko, priznan tudi mednarodno. Kot redni profesor in dekan ljubljanske strojne fakultete je bil mentor 20 doktorandom in več kot 300 inženirjem strojništva. Danes predava na Fakulteti za strojništvo v Novem mestu, katere ustanovitelj je.

Spekter zanimanj in dosežkov dr. Novaka je izjemno širok. Že v Jugoslaviji je pripravil osnovne gradbeniške standarde za toplotno zaščito zgradb. Bil je med organizatorji vseslovenske konference o energiji, ekologiji in varčevanju leta 1987, leta 1990 pa je uveljavil zbornik Strategija varstva okolja v Sloveniji. Oral je ledino pri uporabi obnovljivih virov energije, je zlasti promotor sončne energije – pridelal si je vzdevek Sončni Peter. Sodeloval je pri načrtovanju razvoja energetike – za TEŠ 6, katerega gradnjo je na koncu podprl, danes pravi, da je »bil v dilemi«, da je »pretehtalo to, da je velenjski lignit domače gorivo« in da je ohranil »precej delovnih mest«. Je goreč podpornik inovativnosti in inovacij. Faktografski, luciden in v prihodnost zazrt sogovornik, ki zagovarja temeljno idejo, da mora ostati energija dostopn(ejš)a vsem.

Dr. Novak, vse zanima energetika zaradi podražitev. Najbolj se je podražila toplotna energija. Povprečno gospodinjstvo v bloku je že novembra lani plačalo 38 odstotkov več za ogrevanje in toplo vodo kot za enako porabo leto prej. To je izračun Agencije za energijo iz podatkov devetih občin. 

Plin je poskočil prvi. Dogajanje je šlo takole. Po lanskemu zagonu gospodarstva po epidemiji so se potrebe po energiji naenkrat zvišale. Po Evropi so se zaganjale vse elektrarne – tudi premogovne in plinske. A zaradi epidemije se je gospodarstvo po svetu ustavilo in ob zagonu ni bilo dovolj zalog premoga. Ni se izkopaval. Tudi skladiščne zmogljivosti plina so bile sredi lanskega leta v Evropi na najnižjih ravneh v več kot desetletju. Dodatno težavo je povzročilo pomanjkanje vetra in manj elektrike iz obnovljivih virov.

V Rusiji, od katere smo odvisni pri plinu, so rekli: dobavili bomo količino po dogovoru. Ponujali so zagon novega plinovoda Severni tok 2, ki poteka iz Rusije do Nemčije – brez uporabe ukrajinskih plinovodov, vendar niso dobili zelene luči regulatorjev v Evropi. Začela se je globalna bitka za energente, kdo da več, in cene so seveda rasle. Amerika je konec leta Evropi priskočila na pomoč. A potem, ko je utekočinjeni plin pripotoval na ladjah v Evropo, je cena plina padla z okoli 170 na 88 evrov za megavatno uro. To je sicer še vedno štirikratnik cene pred krizo. Nekatere države so si cenejši plin zagotovile z dogovorom z Rusijo. Slovenije ni med njimi.

Katere države denimo? 

Moji podatki kažejo, da je Srbija dobila za dve leti staro ceno plina, torej okoli 26 evrov za megavatno uro, da je Bolgarija dobila za dve leti plin po od 46 do 49 evrov za megavatno uro. Isti cenovni aranžma kot Bolgarija si je, sklepam, izpogajala Madžarska. Slovenija pa je ostala praznih rok, verjetno na tržni ceni.

Je ta vlada torej preveč hodila v ZDA in tam sklepala energetske kupčije, denimo za drugi blok jedrske elektrarne? 

Mislim, da je to posledica lanske odločitve, da Slovenija kandidira za nestalno članico Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN) za obdobje 2024– 2025. Slovenija za to mesto v vzhodnoevropski skupini namreč tekmuje z Belorusijo, prijateljico Putina, ki je bila dolgo časa edina kandidatka. To članstvo, oprostite, ne pomeni nič, saj v varnostnem svetu odločajo stalne članice, gospodarske posledice te politične odločitve pa bomo čutili oziroma jih nemara že. Zunanje ministrstvo bo seveda tako povezavo zanikalo. Ljudje iz plinske branže so tiho. A pri plinu smo povsem odvisni.

Tudi položnice za elektriko so in bodo višje. Z januarjem je Agencija za energijo podražila omrežnino, hkrati vse več ponudnikov viša samo ceno elektrike. Položnica enega od večjih ponudnikov bo s tem mesecem za povprečnega odjemalca skupno višja za okoli 10 evrov. So te podražitve upravičene, glede na to, da visok delež elektrike proizvajamo sami, v Sloveniji? 

Niso. Če upoštevamo vso domačo proizvodnjo elektrike, nam zmanjka okoli 15 odstotkov, kar moramo uvoziti. To pomeni, da ni razloga, da cene ne bi diktirali doma. Že nekajkrat je bilo javno povedano: podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne gorivo za jedrsko elektrarno. Smo pa res del trga, kjer se z elektriko trguje.

»Nekatere države so si cenejši plin zagotovile z dogovorom z Rusijo. Slovenije ni med njimi. Srbija je dobila za dve leti staro ceno plina, torej okoli 26 evrov za megavatno uro, Bolgarija je dobila za dve leti plin po od 46 do 49 evrov za megavatno uro. Isti cenovni aranžma kot Bolgarija si je, sklepam, izpogajala Madžarska.«

No, precej so se podražili emisijski kuponi, ki jih mora kupovati Termoelektarna Šoštanj, ta s kurjenjem premoga proizvede približno tretjino vse elektrike. Jasno je že, da je TEŠ tudi leto 2021 izkazal izgubo, ki je stalnica vse od leta 2013. 

Lahko da niso krivi le kuponi. Vprašanje je, po kakšnih cenah imaš dogovorjen odkup. In če si v obdobju, ko cene dosegajo 200 evrov za megavatno uro, prisiljen za pogodbenega partnerja proizvajati elektriko po okoli 35 evrov za megavat, se seveda ne izide najbolje. V času, ko si sklepal pogodbo, se je zdela pogodbeno dogovorjena cena za proizvajalca dobra. To je trg.

Torej kakšen vpliv sploh ima visoka lastna proizvodnja elektrike na ceno, ki jo plačujemo gospodinjstva? Več proizvodnje zagotavlja energetiki več surovine za trgovanje, tudi za špekuliranje.

Tržno gospodarstvo na področju elektrike je zelo specifično, dobave tečejo v milisekundah. Evropa je v 70. letih prejšnjega stoletja želela razbiti monopol velikih proizvajalcev elektrike. V 80. letih so se razvile metode, v 90. letih pa je zaživel trg z elektriko. Trg pomeni, da so ločili proizvajalce od omrežja, v omrežju pa so ločili oskrbovalce, torej tiste, ki imajo žice, od trgovcev, torej tistih, ki kupujejo in prodajajo elektriko. Slednji so se pojavili kot vmesni člen, vsak vmesni člen pa vedno pomeni maržo in na koncu višjo ceno. Takih dogajanj, ki smo jim priča zadnji leti, ni pričakoval nihče.

Ampak energetiki gre super! Decembra izdani dokument Slovenskega državnega holdinga napoveduje državni energetiki za leto 2021 »nadpovprečne«, »odlične rezultate«, z omenjeno izjemo TEŠ 6. Državna energetika kuje rekordne dobičke, hkrati pa država razmišlja o finančni pomoči gospodinjstvom, da bi zmogla plačati višje položnice državne energetike. 

Ja, tako gre. Vlada bi morala imeti podatek o povprečni ceni, po kateri se elektrika proizvaja v državnih podjetjih. Po mojih izračunih je ta cena pri Dravskih elektrarnah nekje 25 evrov na megavatno uro, pri jedrski elektrarno 32 do 35 evrov, v Šoštanju pride cena, če upoštevamo še strošek kuponov, okrog 80 evrov. V povprečju pridemo trenutno do 50 ali 60 evrov na megavatno uro. Nikakor pa ni to cena 200 evrov na megavatno uro, ki se dosega na trgu!

Moja ocena torej je, da ta cena ne bi smela biti v nekem srednjeročnem obdobju bistveno višja od 50 ali 60 evrov za nikogar, ker to je domača elektrika. Država bi morala poznati povprečno ceno in z njo uravnavati trg. Tisto, kar uvozimo, ne sme odločilno vplivati na ceno. Ni prepovedi, da se država sama oskrbuje z elektriko – to je in mora biti primarna skrb države. Tudi ni predpisa, da država mora kupovati in prodajati elektriko. Večletne pogodbe z zajamčeno ceno lahko zelo udarijo, kot sem omenil.

Slovenska energetika je pred velikimi izzivi. Prejšnji teden je vlada sprejela »strategijo za izstop iz premoga«, s katero se Slovenija zgolj zavezuje, da bomo elektriko iz premoga prenehali proizvajati najkasneje leta 2033. Kaj to pomeni? 

Sklep vlade bi moral biti povezan z jasnim načrtom, kako bomo izvedli to izhodno strategijo. S čim bomo v teh nekaj letih – gre za vsega 11 let – zamenjali termoelektrarno Šoštanj 6, ki predstavlja praktično eno tretjino slovenske proizvodnje. Tukaj ni sprejetega nobenega scenarija, jasne alternative za nadomestitev. To je skrajno neprimerno – oziroma nestrokovno je boljša označba.

Kako je sploh možen takšen odnos vladajočih? 

Pri nas se ne odgovarja za nič, zato se dela, kot se. Slovenija denimo ni dosegla zaveze, po kateri bi morala do konca leta 2020 proizvesti 25-odstotkov končne energije iz obnovljivih virov energije. Zato smo manjkajoči delež, ki je okrog 455 GWh, morali »odkupiti« od Češke. Odkup na papirju – ne gre za neki realen prenos elektrike – nas je stal okrog pet milijonov evrov. Vendar je ta strošek povsem nepotreben. Pet milijonov evrov je šlo v nič, čeprav so vsi na ministrstvu za infrastrukturo več let vedeli, kakšen je cilj in kaj je treba storiti. Šlo je za nacionalni cilj. Pa niso naredili nič! Kdo odgovarja? Nihče.

No, sedanja vlada je, nasprotno, zelo aktivna pri promociji drugega bloka krške elektrarne. 

Zdi se, da je interes vladajoče politike postaviti Slovenijo v brezizhoden položaj, ko moramo nekaj zapreti, in nato je za rešitev »nujna« jedrska elektrarna. To je glavni cilj. Zakaj pa jim je jedrska energija zanimiva? Zanimiva jim je zaradi oblasti. Namreč, če imate centralni sistem oskrbe z elektriko, ki ga zagotavlja jedrska elektrarna, imate določeno oblast. To je ključno. Alternative, ki so danes v oskrbi povsem realne in bi morale biti v ospredju vseh načrtov – še zlasti v tej majhni Sloveniji, pa ta centralni sistem in popolni nadzor rušijo. Šlo bi za veliko število obratov, ki so samooskrbni. To sicer povzroča tudi nekaj tehničnih težav, ki jih premoščajo vse države brez jedrske energije.

Govorite o sončni energiji? 

Seveda. Tako imenovana izstopna strategija iz premoga je narejena pod pritiskom gradnje novega bloka jedrske elektrarne. Vse je podrejeno temu cilju. Vendar se je treba zavedati nekaterih zavez. Do leta 2030 moramo zmanjšati emisije CO2 za vsaj 55 odstotkov glede na raven iz leta 1990. Ta cilj bomo torej morali doseči tri leta prej, preden bomo zaprli termoelektrarno. Enako bomo morali do leta 2030 proizvesti več kot 40 odstotkov elektrike iz obnovljivih virov energije.

Ta izstopna strategija bi torej morala obsegati intenzivna vlaganja v obnovljive vire energije, zlasti v sončno. Na Fakulteti za strojništvo v Novem mestu se v zadnjih dveh letih s študenti ukvarjamo s preračuni, vezanimi na izrabo sonca. Če bi sončne celice dali denimo le na 11 odstotkov površin jezer, stoječih voda, lahko naredimo za več kot 4500 megavatov sončnih elektrarn, ki plavajo. Naredili smo tudi analizo parkirišč, ki jih imamo v Sloveniji. Gre za okoli dva milijona kvadratnih metrov površin, na katere lahko spet postavimo za novih 400 megavatov sončnih elektrarn. Hkrati sončni paneli rešujejo še drug problem: omogočajo zajem in shranjevanje deževnice, dež ne pade na olja in prodira v tla. Potem so tukaj še strehe.

V Nemčiji postaja gradnja sončnih panelov na novogradnjah nuja.

Tako je. Vse več nemških dežel že zahteva, da se na nekatere novogradnje, tudi nove hiše, vgrajujejo sončne elektrarne. Tako je denimo v deželah Baden - Württemberg, Severnem Porenju - Vestfaliji, to se pripravlja v Berlinu in po drugih deželah. Sočasno se subvencionira vgradnja baterij. S tem postaja bistvena samooskrba in se sočasno močno zmanjšuje pritisk na distribucijska omrežja. Predvidena milijardna vlaganja v omrežja bodo s tem bistveno manjša. S tako samooskrbo se rešuje tudi problem napajanja avtomobilov, ker bo velika večina prebivalcev lahko napajala svoje električne avtomobile doma.

»Interes vladajoče politike je postaviti Slovenijo v brezizhoden položaj, ko moramo nekaj zapreti, in nato je za rešitev »nujna« jedrska elektrarna. To je glavni cilj. Zakaj pa jim je jedrska energija zanimiva? Zanimiva jim je zaradi oblasti.«

Nemško združenje za sončno energijo je ravno pred dnevi sporočilo, da so v Nemčiji leta 2021 postavili okrog 240 tisoč novih sistemov za sončno energijo s skupno močjo 5,3 gigavata. To je bilo okoli deset odstotkov več kot leta 2020. 

To je koncept, ki ga je sprejela in ga intenzivno izvaja Nemčija. Podobno dela Švica. Švica bo zdaj sprejela ukrep, da morajo biti vsa parkirišča, večja od 2000 kvadratnih metrov, pokrita s sončnimi celicami. To bo nuja. Ampak v to se gre. Tu ni dileme. Tam nihče ne govori o jedrski energiji, pač pa o pametni izrabi prostora, ki ga imajo. Strehe, parkirišča, ceste, površine v lasti države, občin, ki jih imamo ogromno tudi mi.

Pri nas se obe državni energetski skupini, Gen in HSE, tudi ukvarjata s soncem. Nastaja največja sončna elektrarna Prapretno, ki bo proizvedla 3362 MWh električne energije na leto in pokrila letne potrebe približno 800 povprečnih slovenskih gospodinjstev ali za približno 30 šol, so izračunali. Vendar pa javni diskurz diktira politika in ga zelo odkrito omejuje na promocijo drugega bloka jedrske elektrarne. 

Vse sončne elektrarne so danes rentabilne in proizvajajo elektriko po nižji ceni, kot bi jo imela v novi jedrski elektrarni ali kot se proizvaja v Šoštanju. Imamo tudi površine. Lahko bi, če bi želeli. Ampak te želje pri tistih, ki odločajo, ni, ker je interes – in bom ponovil še enkrat – postaviti Slovenijo v brezizhoden položaj, ko moramo nekaj zapreti in potrebujemo jedrsko elektrarno. Ta zagotavlja ohranjanje nadzora, kar je oblastnikom ključno. Če pa imate recimo 500 tisoč lokalnih proizvajalcev elektrike, ki lahko sami proizvajajo, kupujejo, prodajajo, potem nimate več nadzora. Država mora v tem primeru poskrbeti le za neko rezervo, denimo za 10 do 20 odstotkov, nikakor pa ne več za 100 odstotkov.

Ovir torej ni?

Ovira je le umska – bojazen pred izgubo moči in nadzora. Nujno se je zavedati, da je danes tehnologija tako napredovala, da mi lahko z majhnimi, lokalnimi elektrarnami obvladujemo tudi veliko omrežje. Imamo posebne kondenzatorje za stabilizacijo frekvenc, skratka tehnološke rešitve so.

Zadeve bi se spremenile tudi za elektrodistribucijo; namesto z nekaj proizvajalci bi bila soočena s tisoč novih kupcev in proizvajalcev. Zato vzbuja začudenje, da v ospredju projekta digitalizacije, o katerem se toliko govori, ni elektrogospodarstvo. To bi morala biti ob pogodbenih ciljih prednostna naloga. Na srečo za sisteme dobro skrbijo odgovorni v državnih v podjetjih, denimo v Elesu, ki je poskrbel za varen, zanesljiv in neprekinjen prenos električne energije, zelo zanesljive povezave v Evropo. Smo dobro vpeti v evropski sistem.

»Tisto, kar uvozimo, ne sme odločilno vplivati na ceno. Ni prepovedi, da se država sama oskrbuje z elektriko – to je in mora biti primarna skrb države. Tudi ni predpisa, da država mora kupovati in prodajati elektriko.«

Namesto višje spodbude masovni proizvodnji elektrike iz sončnih elektrarn, tudi na zasebnih hišah, naša vlada očitno računa, da se bo jedrska energija prekvalificirala v zeleno. Prav za novo leto se je na ravni EU odprla razprava o takem predlogu. Že pošiljanje gradiv vladam iz Bruslja tik pred prazniki so številni razumeli kot dokaz »spornosti« predloga, države EU so razklane.

Osebno sem poslal pismo v Bruselj, da to ni zelena energija. To je energija, ki sicer nima emisij CO2, ima pa številne druge negativne posledice, zaradi česar te energije ne moremo imeti za zeleno. Jedrska energija v prehod ne more biti vključena. V Sloveniji nimamo rešenega odlaganja visokoradioaktivnih odpadkov niti za sedanjo elektrarno, kaj šele za bodočo. To vprašanje ni rešeno v Evropi, nihče tega ne bo prevzel. Če misli Slovenija, da bo Hrvaška prevzela polovico visokoradioaktivnih odpadkov, ko še nizkoradioaktivnega skladišča ne želi zgraditi z nami, se moti! Ta žgoči problem puščamo zanamcem, kar je sramota – enako kot že ideja, da jim zgradimo še en objekt, ki bo proizvajal iste odpadke! Mi bomo porabili elektriko, njim pa pustili odpadke?!

Omenjeni novoletni predlog je sicer posledica pisma, ki so ga predsednici evropske komisije jeseni lani poslali največji zagovorniki jedrske energije Francozi z nekaterimi državami, zlasti državami vzhodnega bloka in Slovenijo, naj odobri jedrsko energijo kot zeleno.

To pismo so ob Franciji podpisale še Bolgarija, Romunija, Hrvaška, Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška in Finska in Slovenija. Kakšen epilog pa napovedujete? 

Avstrija je jasno napovedala tožbo, če bo jedrska energija označena kot zelena. Ostro, z jasnim proti, se je že odzvala večina držav. Če Nemčija, Italija, Švica in pa tudi severne države – Danska, Nizozemska, Belgija – ukinjajo jedrsko tehnologijo in bodo preživele z obnovljivimi viri, kako je mogoče, da ta uboga Slovenija vztraja pri gradnji drugega bloka? Tudi govorjenje ministra za infrastrukturo Vrtovca, kako je jedrska energija domača, je izmišljeno. To ni domači vir. Uvožena sta vsa tehnologija in gorivo. Nekatere mednarodne konvencije jedrsko gorivo res klasificirajo kot domače, ampak to je iz starih časov, ko so še računali, da bodo iztrošeno jedrsko gorivo v jedrskih termoelektrarnah predelali in ga uporabili v naslednjem ciklusu. Vendar se v Sloveniji uran ne predeluje, tudi druge države ga ne, niti Francija ga ne predeluje več.

V razpravo o jedrski energiji, ki teče v EU, so v ozadju močno vpete ZDA. Sporazum iz leta 2020 denimo Poljsko zavezuje, da od ZDA kupi za 18 milijard dolarjev jedrske tehnologije, je poročal Reuters. Da podnebna kriza pomeni »tržno priložnost za tehnologije za zmanjševanje ogljika«, kot je jedrska energija, je lani v Varšavi govorila ameriška ministrica za energetiko Jennifer Granholm in napovedala sklepanje partnerstev ZDA v regiji. 

ZDA nameravajo dati 20 milijard dolarjev kreditov za financiranje posodobitev projektov jedrske energije v vzhodno- in južnoevropskih državah, z izvozom na Poljsko, Češko. To je ameriška ministrica za energijo jasno povedala; njihov cilj je obvladovati energetiko te regije. S tem bi tudi obnovili svojo tehnologijo.

V to je všteta tudi Slovenija. Paradni ameriški proizvajalec jedrske opreme Westinghouse, ki je gradil tudi prvi blok krške elektrarne, je šel leta 2017 v nadzorovan bankrot, saj je imel devet milijard dolarjev izgub iz dveh odprtih, nikoli dokončanih projektov jedrskih elektrarn v ZDA. Zdaj je v lasti kanadske finančne družbe. Po obisku ministra Vrtovca v ZDA smo recimo dobili slovensko spletno stran Westinghousa. 

Westinghouse ni bil zmožen dokončati niti dveh elektrarn v ZDA. Povozil ga je čas, njegove inženirje, ekipo, proizvodnjo. Dejstvo je, da danes tekoče proizvajajo komponente za jedrske elektrarne le Rusi, Korejci in Kitajci. Mi pa smo izdali specifično energijsko dovoljenje, ki je zelo jasno povezljivo s tehnologijo Westinghausa. Ki pa je tako rekoč ni več. Tega se moramo zavedati. Ali bo Westinghouse elektrarno naročil na Kitajskem?

Finančne konstrukcije za drugi blok še ni.

Drži. Vendar bi novi objekt stal okoli šest, sedem in pol milijarde evrov, če upoštevamo, da je lokacija v Krškem delno že pripravljena. To je nedvomno. Jasno je tudi že, da bi bila cena elektrike iz tega objekta visoko nad sedanjo in visoko nad ceno obnovljivih virov, vključno z baterijami in akumulacijo. Finančna investicija v jedrsko elektrarno bo brez dvoma negativno vplivala tudi na razvoj obnovljivih virov energije, ki pa jih vsi v svetu že usvajajo z velikimi koraki.

Za drugi blok bo sicer izpeljan posvetovalni referendum. K temu vlado zavezuje odlok o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države, ki ga je državni zbor sprejel julija 2015. Kakšen izid napovedujete? 

Sem za referendum, takoj. Tako, kot je na referendumu zelo odločno padel zakon o vodah, bo tudi predlog o drugem bloku JEK. To je moja napoved in tudi skromna želja. Lahko ga izvedemo že skupaj z volitvami – vsaka pametna vlada bi to izvedla čim prej, nato drugi blok umaknila iz agende in se osredotočila na razvoj obnovljivih virov.

In tukaj so možnosti enormne, tudi pri financiranju. Država bi lahko naredila sklad in prebivalce, ki imajo zdaj v bankah za tako rekoč nič donosa vezanih 24 milijard evrov, pozvala, naj finančno participirajo pri projektih obnovljivih virov energije. Zagotovila bi jim neki donos. Letni potrebni strošek za investicije v obnovljive vire energije ocenjujem na poldrugo milijardo evrov.

Ampak kalkulacija vlade, vsaj te zdajšnje, je drugačna. Z iskanjem alternative Šoštanju zunaj jedrske opcije se ne ukvarja zares in jo želi odmakniti čim dlje.

Dr. Novak, ste tudi sicer močan zagovornik inovacij. Kakšen je odnos države do rešitev, ki nastajajo? 

Ena od takih rešitev, ki jo je razvila skupina domačih podjetnikov, je proizvodnja dizla iz biomase. Gre za tehnologijo, ki pretvarja žagovino, lesne odpadke, v dizel. Inovatorji že tri leta prosijo za milijon in pol evrov kapitala, bil sem z njimi v zavarovalnicah, v državni SID banki, a nič. Sočasno pa imamo v podnebnem skladu 120 milijonov evrov denarja, a minister Vizjak je za take prošnje gluh. »Jaz privatnikov ne bom podpiral,« mi je rekel. Lani smo iz sklada dali 60 milijonov za rekonstrukcijo železnic, konkretno za zamenjavo tirnic in »šodra« pod njimi, s čimer se emisija CO2 ni nič zmanjšala. Denar je, če že, za študije, za tehnologije, ki bi lahko prinesle preboj, pa ne.

Zakaj ne? 

Ker nočejo alternativ obstoječi centralni oskrbi z energijo, nočejo spremembe pravil igre. Vendar bi to morali spodbujati. Ko so zadevo videli Kanadčani, sem bil zraven. Ko so to napravo preizkusili, so rekli: »V kontejner, gremo.« Ta naprava v Kanadi deluje več kot 3000 ur nepretrgoma in proizvaja dizel, ki je kvalificiran za uporabo v avtomobilu.

Podobna zgodba je mikrokogeneracija na odpadno lesno biomaso, razvita na Gorenjskem. Vključuje napravo za proizvodnjo 50 kilovatov električne energije na uro in 80 kilovatov tople vode. S takimi napravami lahko oskrbimo vse občine na obrobju, kjer je les na voljo. In verjemite mi, da bi ljudje na primer z veseljem zagotavljali surovino za lokalno šolo. Tukaj ni bilo posluha, zdaj čakamo, ali bodo to podprli Čehi, kamor je bila izvožena ena naprava, ena pa je v Kanadi.

»Ta Golobov »malo levo, malo desno« me je presenetil. Ga pa podpiram. ker je mlad in je dokazal, da zna trgovati, spozna se na celo Evropo in stvari obvladuje. Je dober trgovec, torej bi moral biti tudi dober diplomat. Diplomacija je pač trgovina.«

Odpor bi v energetiki zagotovo nastal tudi ob ideji, o kateri je pred dnevi pisal nekdanji okoljski minister Janez Kopač. Združil bi energetski skupini Gen in HSE, saj po njegovem razbitost na dve skupini ni potrebna, hkrati pa razbija »kapitalski in človeški potencial države«. 

Seveda bi bil odpor. Sam se s takim predlogom povsem strinjam. Takrat, ko se je to delalo, sem bil zraven, tudi Robert Golob, takrat državni sekretar, je bil zraven, spomnim se debat. V igri je bila celo delitev na tri dele: na hidro, na termo in na jedrsko. Jedrska je bila ločena zaradi specifike s Hrvaško, ki je polovična lastnica, hidro del bi kupili Avstrijci, termo bi ostal pri nas – pri čemer TEŠ 6 takrat še ni bilo. Spomnim se kar bučne razprave o tem, da ne bomo prodajali, na koncu sta nastali dve skupini.

Kako pa vidite Roberta Goloba, ki se odpravlja v politiko? 

Ta »malo levo, malo desno« me je presenetil. Ga pa podpiram. Ker je mlad in je dokazal, da zna trgovati, spozna se na celo Evropo in stvari obvladuje. Je dober trgovec, torej bi moral biti tudi dober diplomat. Diplomacija je pač trgovina.

Sem pa mu predlagal ime: Stranka za sonaravni razvoj Slovenije. To je tisto, kar v resnici potrebujemo, kar zares moramo narediti, da bomo preživeli in normalno živeli dlje časa. Predvsem ti za nami.