Zakaj POP TV uspeva delati zanimive zgodbe iz družbenih tem, nacionalka pa tolikokrat pogrne?

Že več kot pred desetletjem so se na POP TV odločili za na prvi pogled nenavadno potezo: v informativno oddajo 24ur so ob koncu tedna umestili različne daljše poglobljene prispevke, oddaje znotraj oddaje, ki pa so bile neprimerno bolj kompleksne in resne od same oddaje 24ur – kar se je zdela res nenavadna odločitev za komercialno televizijo. Zakaj so to storili? Ker so ugotovili, da sta Utrip in Zrcalo tedna, prav takšni posebni »vikend ediciji« na nacionalki, dobro gledana in da si to gledalci želijo. In kaj hitro se je izkazalo, da je bila odločitev zelo dobra. Nacionalka je seveda potrebovala pet let, da je ugotovila, da jih je konkurenčna hiša povozila prav tam, kjer so sami mislili, da so nepremagljivi. In kaj so naredili? Še leto, dve so samo gledali. Nato pa so končno uvedli Politično s Tanjo Gobec in Sobotni dnevnikov izbor. A oddaji se seveda nekako ne primeta, nekako nista tisto, kar naj bi bili. Seveda, kriva je Tanja Gobec. Ali pa vsakokratni avtor Sobotnega dnevnikovega izbora. A kaj je glavna razlika? Da je POP TV v vsako oddajo znotraj oddaje resno investirala: dala denar za scenarije, za sceno, za novinarje, za potne stroške v tujino, za urednike. In zato jim je na POP TV uspelo, na nacionalki pa ne.

To soboto je Špela Kožar, sicer prodorna novinarka, pripravila Sobotni dnevnikov izbor z naslovom Kako graditi javno?. Gre za kompleksno temo. Zlasti na kulturnem področju namreč nekatere investicije kar stojijo, na primer novi NUK, ki je že 39 let zgolj projekt, nekatere pa se ustavijo preprosto zato, ker na primer ministru Simonitiju niso všeč, ali pa nastanejo zato, ker so ministru Simonitiju všeč. Simoniti je tako brez pravih argumentov ustavil financiranje obnove in dograditve Drame v tem mandatu, v svojem prvem pa je vso energijo vložil v gradnjo nove operne hiše, ki je danes arhitekturni spaček sredi prestolnice s slabo vsebino. Na drugo stran je Špela Kožar postavila kar Mestno občino Ljubljana in pokazala, da se vse to da, pa čeprav gre za javne investicije: karkoli si že mislimo o Zoranu Jankoviću, njegova uprava na področju kulture leta visoko, od Kina Šiška do Cukrarne. In dejansko je preprosto: o tem, kaj bo mesto zgradilo, ne odloča župan s svojimi preferencami, ampak to prepušča poklicanim. Svetla točka oddaje je bil pogovor z Meto Gabron, ki vodi mestno službo za razvojne projekte in investicije. Kot bi bila iz neke druge države.

Škoda, da Špela Kožar ni mogla obiskati na primer Dunaja ali Bruslja ali kakšnega drugega evropskega mesta in pokazati, kako se tam izvajajo javne investicije – in kako malo je pri tem pomembno, iz katere stranke prihaja vsakokratni minister in ali je ta godrnjava zamerljiva sitnoba, kot je minister Simoniti. Prav to namreč naredijo na POP TV, dejansko nam pokažejo tisto, česar nam ne opisujejo njihovi slovenski sogovorniki. In s tem se vračamo na začetek: v te oddaje je pač treba investirati. In potem so dobre.