Poljanska vstaja

Uspešna prestavitev freske akademskega slikarja Iveta Šubica 

Občina Gorenja vas - Poljane je pred rušitvijo opuščene živilske trgovine v Poljanah opravila prestavitev znamenite freske Poljanska vstaja. Zahteven projekt je bil izpeljan pod budnim očesom župana Milana Čadeža, sicer županskega kandidata stranke SDS. Ker je bilo delo zavarovano kot enota kulturne dediščine, so vse dejavnosti morale potekati v skladu z navodili in pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Freska je pročelje stavbe krasila kar 40 let, odkrili so jo leta 1981, ravno ob 40. obletnici vstaje. Zdaj je bila premeščena zgolj streljaj stran, čez cesto, k spomeniku NOB.

Fresko je naslikal akademski slikar Ive Šubic, ki je bil partizan in udeleženec te vstaje. Gre za delo, pri katerem je prvič sodelovala tudi njegova hči, akademska slikarka Maja Šubic. Z uspešno prestavitvijo freske je zadovoljna. Kot je povedala za časopis Gorenjski glas, je prepričana, da je freska zdaj dobila še lepši prostor v središču Poljan.

Delo upodablja zgodovinski dogodek, ki je decembra 1941 združil prebivalce Poljanske doline v boju proti okupatorju in se mesec kasneje končal z bitko v Dražgošah. Kot pove zgodovinar dr. Martin Premk, je bila poljanska vstaja decembra »največji dogodek med drugo svetovno vojno v Poljanski dolini, ljudje so se takrat množično odzvali na poziv Cankarjevega bataljona, naj se mu pridružijo v boju proti Nemcem«. Z območij okoli Poljanske doline se je na partizanski poziv odzvalo 380 ljudi. »Vstaja na Gorenjskem s spopadi v Rovtu, napadom na Poljane, boji na Pasji ravni ... Šlo je za največji vojaški dogodek na območju, ki so ga Nemci šteli za območje ’rajha’.« Poročila o njem naj bi bila pristajala na mizi enega najvplivnejših mož v tretjem rajhu, Heinricha Himmlerja.

Podoba poljanske vstaje se razteza na površini 435 krat 615 centimetrov. V središče je Šubic postavil lik kmečke ženske z slovensko zastavo v rokah. Ob ženski z zastavo je na freski upodobljen moški s puško: simbolno sta upodobljena oče in mati naroda. Kot zapiše Petra Čeh iz Loškega muzeja, je kompozicijo upodobljenega revolucionarnega trenutka morda navdihnila slika Svoboda, ki vodi ljudstvo francoskega slikarja Eugèna Delacroixa. »Ive Šubic je v svojih sicer ideološko programiranih delih vendarle mislil na neke povsem univerzalne človekove pravice in dobro skupnosti, kar jih ne glede na obdobje in okoliščine, v katerih so nastala, naredi širše razumljiva in do neke mere zmeraj aktualna.« Kot pove dr. Premk, je ohranjanje spomina na partizanski boj »ohranjanje spomina na največjo vojno v zgodovini sveta in naši zgodovini, med katero smo se osvobodili izpod nacizma, si izbojevali svojo državo in se izoblikovali kot narod«. Dodaja, da je ohranjanje spomina na to hkrati ohranjanje narodne zavesti, saj je ravno skupna zgodovina poleg jezika in ozemlja tisti dejavnik, ki oblikuje narod. »Ta zgodovinski spomin pa bi nekateri radi izbrisali, ker lastne koristi (politične ali materialne) postavljajo pred lasten narod ali lastno zgodovino.«

Verjetno bolj znana dražgoška bitka je bila zgolj zaključek dogodkov, ki so se pred tem začeli predvsem v Poljanski dolini. In ravno Dražgoše so bile pred kratkim znova kamen spotike za del vladajoče garniture, pri čemer je stvar dosegla vrelišče z nenavadnim televizijskim prispevkom Jožeta Možine. Večni poskusi prilaščanja spomina in brisanja tega so boleči, toliko bolj ob ugašajočem spominu tistih, ki so dogodke res doživeli.

»V zadnjih tridesetih letih je bilo uničenih ali je izginilo več kot 200 partizanskih spomenikov, zato je ohranjanje dediščine druge svetovne vojne vedno pomembnejše,« še dodaja Premk.