Film tedna: Velika svoboda

Zgodba iz povojne Nemčije, ko so oblasti kljub padcu nacističnega režima še naprej množično zapirale istospolno usmerjene

V Cankarjevem domu v Ljubljani je do 10. februarja na ogled film Velika svoboda v režiji Sebastiana Meiseja. Dobitnik nagrade Posebni pogled v Cannesu in Srca Sarajeva, govori o zamolčani temi zapiranja istospolno usmerjenih v koncentracijska taborišča, ki svobode niso dočakali niti po koncu vojne, saj so jih premestili v navaden zapor, kjer so bili še naprej tarča homofobije.

V filmu spremljamo zgodbo iz povojne Nemčije, ko so oblasti kljub padcu nacističnega režima še naprej množično zapirale istospolno usmerjene. Hansa po drugi svetovni vojni vedno znova pošiljajo v zapor samo zaradi tega, ker je homoseksualec. Komajda pozna življenje v zunanjem svetu in ta ustanova je edini prostor, kjer lahko razvije trajna razmerja.

Prav tukaj Hans končno najde ljubezen, in sicer pri moškem, ki ne bi mogel biti bolj drugačen od njega – pri Viktorju, obsojenem morilcu. Odlok, s katerim so oblasti v Nemčiji zapirale homoseksualce, je bil v veljavi dolgih 123 let. V povojnem obdobju je samo v Zahodni Nemčiji pred sodnika z grožnjo večletne zaporne kazni stopilo več kot sto tisoč moških.

"Homofobija, ki bi morala po II. svetovni vojni izginiti skupaj z nacizmom in antisemitizmom, je preživela – kot nekaj normalnega. Ko so po vojni ponovno normalizirali in legitimirali homofobijo, je bilo tako, kot bi ponovno normalizirali in legitimirali antisemitizem."

"Naš protagonist Hans ponazarja številne usode moških, ki so vedno znova pristali v zaporu, katerih življenje in razmerja so bila uničena ter katerih zgodbe so izginile v birokratskih arhivih. Hansova pripoved temelji na njegovih zapornih kaznih. Zaporniški zidovi in rešetke postanejo ponavljajoča se stalnica, ki preraste v neskončno časovno zanko. Hans je, kar je, ne more opustiti svoje nravi. Vztrajati mora, ker je ljubezen bistvo človeške narave. Njegova bit je upor," je o filmu zapisal režiser.

"Homofobija, ki bi morala po II. svetovni vojni izginiti skupaj z nacizmom in antisemitizmom, je preživela – kot nekaj normalnega. Ko so po vojni ponovno normalizirali in legitimirali homofobijo, je bilo tako, kot bi ponovno normalizirali in legitimirali antisemitizem. Nova ironija: krutost povojnega represivnega sistema je tako brezdušna in brezčutna, da lahko Hans v ljubezni in seksu najbolj varno uživa prav v ječi. Tu je manj ogrožen kot zunaj, na svobodi. In tu doživlja lepše trenutke kot zunaj, med rubini in smaragdi. Le izdelati mora skrivne komunikacijske kanale – in poskrbeti, da se v isti celici znajde z moškim svojih sanj. Le ječo mora preleviti v ljubezenski diskurz," je v Mladini zapisal Marcel Štefančič, jr.

Vqz2_60TqTs