Kazen za kritiko oblasti

Brookside v ameriški zvezni državi Alabami šteje le 1253 prebivalcev, a je bil v preteklih dneh na naslovnicah številnih svetovnih medijev. In sicer zato, ker je lokalna policija po mestecu lovila posameznike, ki so bili na družbenem omrežju Facebook kritični do policije ali njenega načelnika, in od njih zahtevala, da zapise izbrišejo, jim grozila z aretacijami ter jih kaznovala za različne prekrške. Zakaj omenjamo to bizarno in v širšem smislu nepomembno zgodbo? Zato, ker je policija na enak način zlorabljena za partikularne interese posameznikov, ki jo vodijo, tudi v Sloveniji. »Res je! Po mestu krožijo organizirane tolpe državljanov, ki na nič hudega sluteče ljudi mečejo solzivec in jih polivajo z vodo!«, je konec lanskega leta na družabnem omrežju Twitter trpko zapisal 72-letni nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar. Šlo je za odziv na zapise nekaterih Ljubljančanov, da je zaradi protestnikov njihovo življenje v mestu okrnjeno. In šlo je za odziv na protest 5. oktobra, ko je policija pretiravala z uporabo prisilnih sredstev kot še nikoli dotlej. In, seveda, šlo je za ironičen, sarkastičen zapis, ki se je nanašal na ravnanje policije. Gantar je od policije zaradi te izjave zdaj prejel odločbo o prekršku z globo 250 evrov.

Kazen je prejel, ker naj bi s svojim zapisom prizadel generalnega direktorja policije Antona Olaja, ki je sicer tudi vložil kazensko ovadbo. Jasno je, da je šlo za sarkastično izjavo. A tudi če ne bi šlo, ne gre za izjavo, ki bi kogarkoli, sploh pa prvega moža policije kot absolutno javno osebo lahko tako zelo prizadela, da bi bili izpolnjeni pogoji za prekršek in izrečeno globo. V nasprotnem primeru bi moral biti sočasno in še strožje kaznovan dobršen del tvitosfere, ki se odziva na družbeno in politično aktualna dogajanja, sploh pa verjetno kar celotna mreža podpornikov, članov in tudi funkcionarjev SDS na čelu z njenim predsednikom, ki so v svojih zapisih pogosto dejansko zelo žaljivi do te ali one osebe ali družbene skupine.

V odločbi piše, da je Gantar kršil 6. člen zakona o varstvu javnega reda in miru. Predavateljica kazenskega prava in prava o prekrških na ljubljanski pravni fakulteti dr. Katja Filipčič opozarja na pravna vprašanja, ki jih odpira ta primer glede zakonskih znakov prekrška. Temeljna značilnost prekrška po prvem odstavku 6. člena zakona o javnem redu in miru je, »da mora biti ravnanje uperjeno zoper določeno osebo z namenom tej osebi povzročiti čustveno nelagodje torej občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Prekršek ni podan, če se nekdo počuti prizadetega zaradi žaljive izjave, ki pa ne zadeva njega neposredno. Sodišče bo zato moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bil čivk Pavla Gantarja naperjen proti generalnemu direktorju policije, in to z namenom njemu povzročiti določeno posledico.«

Signali se bodo morali s sodišč vrniti na policijske uprave in postaje, da bodo dobili povratno informacijo, da se to, kar so storili v primeru Pavla Gantarja, ne sme početi.

Če bi sodišče na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, pojasnjuje Katja Filipčič, pa se odpirajo še druga vprašanja. Prvič, ali je bila izjava objektivno žaljiva in v čem je njena žaljiva narava. Drugič, ali se je Pavel Gantar zavedal žaljivosti svoje izjave, in ne nazadnje, ali je presegel oziroma zlorabil pravico do svobode izražanja: »Odgovor na slednje vprašanje bo terjal posebno pozornost, saj gre za eno najpomembnejših človekovih pravic, ki jo je dopustno omejiti le izjemoma. Pri obravnavi konkretnega primera bo moralo sodišče upoštevati stališča evropskega sodišča za človekove pravice in našega ustavnega sodišča glede meje svobode izražanja; stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, je večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v izvršilno vejo oblasti.«

Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Samo Bardutzky pa pojasnjuje, da bo treba počakati, da bodo sodišča na koncu to in podobne zadeve razveljavila: »Absolutno tudi policija, ko izvaja prekrškovne postopke, ne sme kršiti ustave in mednarodnega prava človekovih pravic. Ampak upravni organi to nekoliko težje razumejo kot sodišča. Signali se bodo morali s sodišč vrniti na policijske uprave in postaje, da bodo dobili povratno informacijo, da se to ne sme početi.« Ko se bo to zgodilo, pa bi bilo po mnenju Bardutzkega smiselno, da se »znotraj policije opravi razprava, izobraževanje na podlagi sodb evropskega sodišča za človekove pravice in našega ustavnega sodišča, ki pravijo, da je potrebno tehtati med svobodo izražanja in osebnostnimi pravicami na drugi strani in da se je treba zavedati, da kadar so javni kritiki izpostavljani ljudje, ki opravljajo vidno javno funkcijo in nosijo odgovornost zanjo, morajo tudi iz občutka prizadetosti pretrpeti več kot običajni državljan. Absolutno je vsem v interesu, da policija ravna na način, da ji po tem sodišča ne razveljavljajo odločb. V interesu vsem je, da že policija sama prav uporablja pravo. A slabo argumentirana odločba, ki prekomerno posega v svobodo izražanja posameznika, je zdaj tu.«

Na pomislek, da doslej ta razprava v policiji očitno ni bila potrebna ali pa je bila v preteklosti že primerno izvedena, saj policija doslej v takšnih primerih ni posegala v svobodo izražanja, pa Bardutzky odgovarja, da »to drži in da je to širše vprašanje, in sicer vprašanje, ali so upravni organi, v tem primeru policija, tudi sami sposobni uveljavljati svojo neodvisnost do te mere, da lahko delajo strokovno in kakovostno. Tu pa se pojavi vprašanje, ali je policija danes na točki, da se upre signalom iz politike in reče, ’pa saj tega nikoli nismo delali, nismo pisali kazni ljudem, ki se na Twitterju delajo norca iz politikov’. Signal, ki ga bodo z razveljavitvijo odločbe dobili s strani sodišča, bo namenjen tudi temu, da se policija ne sme ukloniti sugestijam politike, ker to pomeni napačno uporabo prava. Sodstvo je organ, ki podpira hrbtenico državni upravi, da se lahko upre neprimernim signalom, ki prihajajo iz politike. To omogoča odpornost teh sistemov proti spremembam politične klime, recimo v obliki politike, ki drugače razume delovanje policije, kot bi bilo treba«.

133. člen nekdanjega kazenskega zakonika oziroma »verbalni delikt« je socialistična oblast uporabljala za kaznovanje ljudi, ki so bili javno kritični do oblasti ali oblastnikov.

Posebnost policijskega postopka zoper Pavla Gantarja je v tem, da gre za člana predsedstva in kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je bil ustanovljen v bran aretiranega Janeza Janše v letih pred osamosvojitvijo, in za člana mirovniškega gibanja ter enega izmed borcev proti 133. členu tedanjega kazenskega zakonika, ki se ga je prijelo ime »verbalni delikt« oziroma »delikt mišljenja«. Ta člen zakonika je socialistična oblast uporabljala za kaznovanje, tudi zapiranje ljudi zaradi zapisanih ali izrečenih besed, kritičnih do oblasti, oblastnikov in političnega sistema. Gantar se je leta 1985 v Mladini odločno izrekel proti obstoju verbalnega delikta in proti kaznovanju in zastraševanju ljudi, ki so kritični do oblasti. Zase pravi, da je v odnosu do oblasti »vedno bil pesimistični skeptik in da tudi v demokratični ureditvi nikdar ni mogoče izključiti, da se oblast povampiri«. Na odločbo o prekršku, ponovno poudarja, se bo pritožil in iskal pravno varstvo na sodišču.

Ni pa Gantar edini posameznik, ki ga je ovadil generalni direktor policije. Olaj je, ker se je čutil prizadetega, vložil kazensko ovadbo tudi zoper poslanca SD in predsednika parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Matjaža Nemca. Očita mu kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ki naj bi ga Nemec storil s tviti in izjavami v medijih, v katerih da je Olaja povezoval z neonacisti.

Poleg tega je, kot kaže, generalni direktor policije vložil tudi vrsto drugih ovadb zoper uporabnike Twitterja, ki so kritični do ravnanja policije pod njegovim vodstvom. Eden od teh je anonimni uporabnik @ASubalpine, čigar ime javnosti ni poznano, policiji očitno pač, saj je na dom prejel vabilo na zaslišanje zaradi razžalitve prvega moža policije. Takole med drugim piše v odločbi, ki jo je objavil na svojem profilu: »Iz predloga za kazenski pregon, ki ga je podal generalni direktor policije kot uradna oseba, in ugotovljenih dejstev izhaja, da ste kot uporabnik Twitter računa s prikazanim imenom Amarok Subalpine, med 15. 12. 2021 in 19. 12. 2021, objavili komentarje z žaljivo vsebino, pri tem pa posegli v dobro ime in dostojanstvo generalnega direktorja policije.«