Kako sem spoznal Marka Breclja

Nekaj impresij na prijatelja in minule čase 

Enkrat sva šla z Borčem Beletom po cesti, a tega je že mnogo let. Prej je deževalo, vendar je ujma ponehala, toda še zmerom je kapljalo od streh in luže so se lesketale po pločnikih, midva pa sva bila globoko pogreznjena v neka brezsmiselna modrijanjenja, kar se pač v Ljubljani pogosto dogaja umetniško navdahnjenim študentom s podeželja. Nakar sva zagledala neko neurejeno dolgolaso osebo, ki se, sam bog ve zaradi česa, morda zgolj iz kljubovanja samega, sploh ni izogibala lužam, ampak načelno in premočrtno zacmokala v vsako mlako. Mlahav ponošen plašč ga je delal brezobličnega, dolge in redke, v vso svobodo rasti spuščene kocine po bradi so pričale o nekomformističnem osebku, Borč pa je zavpil, ooo, poglej ga, no, to je pa moj prijatelj Marko Brecelj.

Ime sem poznal, saj je ravno malo pred tem zablestelo zaradi LP plošče Coctail kot up in nada slovenske zabavne glasbe, tiste namreč, ki je malo bolj "globoka". Ja, sem rekel, medtem ko sva se rokovala, mi je v posebno čast in izjemno zadovoljstvo, da sva se celo osebno spoznala, vendar pa v strahu, da ne bi izzvenel kot ritoliznik in da bi vendarle ohranil svojo čast, nanj nisem več polagal kakšne posebne pozornosti, temveč sem se vrnil nazaj k prejšnjim globokoumnim razglabljanjem. Marko pa se nama je pridružil, stopal kakšen korak za nama, ter me s špico stare črne marele, ki jo je stiskal pod pazduho, neprestano bezal pod rebra. Ob vsakem piku pa oznanjal, Ogorevc, ali slišiš, jaz sem Marko Brecelj, jaz sem Marko Brecelj. Ja, sem ljubeznivo odgovarjal, to sem že pred časom razumel, sam pri sebi pa mislil, o, pizda, kakšen sam sebe poln tip.

Marko pa se nama je pridružil, stopal kakšen korak za nama, ter me s špico stare črne marele, ki jo je stiskal pod pazduho, neprestano bezal pod rebra. Ob vsakem piku pa oznanjal, Ogorevc, ali slišiš, jaz sem Marko Brecelj, jaz sem Marko Brecelj. Ja, sem ljubeznivo odgovarjal, to sem že pred časom razumel, sam pri sebi pa mislil, o, pizda, kakšen sam sebe poln tip.

Tako sem se pač pred kakšnimi dvajsetimi leti spoznal s tem Markom. In postala sva celo izvrstna prijatelja. Tudi stepla sva se kdaj pa kdaj v predverju ali veži kakšnih deklet (verjetno zgolj iz prestižnosti). Vendar se z Markom ni prijetno pretepati, kajti nikdar ne popusti. Celo kadar ga imaš v šraufštoku in mu niti dihati ne daš, bo izrabil vsak trenutek tvoje humanistične popustljivosti in v neskončnost žilavo nadaljeval dvoboj. Menda bi, tako sem večkrat razmišljal, v dvoboju z njim, pa naj bo fizičen ali intelektualen, zadostovali le živalski tajsonski udarci, tisti hitri in okrutni, po katerih ti pade vsaj za dvajset minut zgolj tema na oči.

Ampak takrat, ko sva se spoznala, ko me je špikal s tisto staro marelo, je bil Marko ravno na svoji prvi ustvarjalni prelomnici. Ljubeznivo spevni, skoraj ponarodeli kantavtor Coctaila, plošče, za katero se je sam mojster Adamič počutil počaščenega, da je pri njej lahko sodeloval kot avtor aranžmaja, se je spečal z Borčijem (brezdelnim študentom psihologije in bivšim članom takrat ˜e razpadle rokovske skupine Sinovi), pa sta fanta ustanovila Duo Buldožer. Slutim, da sta najprej skušala prodreti po oficialnih poteh, ampak že takoj, v samem začetku je na znamenitem starojugoslovanskem Opatijskem festivalu Marko zakuhal. Čeprav so kritiki in člani žirije kar nekam prerokovali, da bo tisti komad o bradah, ki rastejo do tal, čisto tam ob nagradah, si Brecelj ni mogel kaj, da ne bi tam zgoraj na stejdžu nekaj povsem izven protokola gofljal, pa so ju odstavili na hladno. Morda je bila prav to tista drobtinica, ki je hip zatem povzročila nastanek prvega dotakratni jugoslovanski obliki pop kulture tako drugačnega, brezobzirno ostrega benda Buldožer.

Celo Igorja Vidmarja je odplahutalo začetno navdušenje, čeprav so se sicer z njim kasneje skregali. Mi, prijatelji, pa smo se, če je kdo le zinil zlo besedo čez njih, počutili podobno, kot da bi kdo namigoval, da je tvoja sestra kurba ali oče propadel pijanec. Midva z Markom pa sva skupaj z druščino občasno malo pila in se pogovarjala take resne stvari, denimo o čudni usodi njegovega očeta, profesorja fizike, ki je takrat predaval nekje spodaj v Afriki, v bivšem belgijskem Kongu.

Celo Igorja Vidmarja je odplahutalo začetno navdušenje, čeprav so se sicer z njim kasneje skregali. Mi, prijatelji, pa smo se, če je kdo le zinil zlo besedo čez njih, počutili podobno, kot da bi kdo namigoval, da je tvoja sestra kurba ali oče propadel pijanec. Midva z Markom pa sva skupaj z druščino občasno malo pila in se pogovarjala take resne stvari, denimo o čudni usodi njegovega očeta, profesorja fizike, ki je takrat predaval nekje spodaj v Afriki, v bivšem belgijskem Kongu. Pa so se nekega dne črni bratje zamislili in naredili revolucijo, pridrli iz džungel v Kolwezi in pričeli po stanovanjih belcev brskati za saboterji. Menda so jih najbolj pozorno iskali po hladilnikih. Belgijci pa so v imenu zaščite belopoltežev na hitrico stresli z zraka dvesto padalcev, tistih najbolj hudih. Sicer so imeli v par urah mesto pod nadzorom, vendar so kontrolirali le najpomemnejše točke v mestu, letališče, mostove, pomembnejša križišča in TV postajo, zato so opozorili vse tujce, naj se vkrcajo na prvi rešilni avion in se skidajo iz te dežele. V Kolweziju so bili takrat tudi štirje Jugoslovani, trije Srbi in stari Brecelj. Pa so pridrveli ponj z avtom in bežali proti letališču. Na nekem mostu so beli legionarji, ne vedoč, kdo se jim bliža, spustili opozorilni rafal prek strehe vozila, šofer je v grozi zaustavil, tisti njegov sopotnik na prvem sedežu pa je očitno gledal preveč filmov o Jamesu Bondu in se skušal profesionalno zvaliti čez sunkovito odprta vrata v obcestni jarek. Pa se ni dolgo valjal, ker ga je že pičel centimeter proč od pločevine razrezal ravno tja namerjen rafal. Ostali so onemeli in se v grozi potuhnili. Ko so fantje iz tujske legije pristopili k avtu, so v iskrenem obžalovanju dvignili roke in se vljudno opravičili, češ da jim je strašno žal, da pač niso videli, da so v avtu belci, ob tem pa malce pikro dodali, da je ta finta z valjenjem iz avta precej cenena, saj jo vidiš v vsakem pogrošnem filmu. Potem so pa rekli, da se lahko peljejo naprej. Še dobro, da tvoj oče ne hodi prepogosto v kino, sem po daljšem razmisleku dodal k tej zgodbi. Ja, je zavzdihnil Marko, moj oče je bil zmeraj bolj samotarski. (Menda tudi zdaj, potem ko je neke mrzle zimske noči, medtem ko je prek neba polzela debela rumena luna, umrla Markova mama, živi sam z dvema psičkoma v hišici nekje na Krasu.) No, seveda pa sva kramljala tudi druge stvari.

Vmes pa nam je s svojo čudno plemenito patetiko tudi kakšno zakuhal. Potem ko se je že "razšel" z Buldožerji in se že ločil od "Štajerke", se je zagledal v neko plavolaso lepotičko iz Osijeka. Sprva mu je ljubezen vračala, potem pa se ga je morda naveličala ali sam bog vedi kaj, skratka ni bila več najbolj srečna, če se je motal okrog nje. Neke noči, ko je spet motovilil po hrvaških ravnicah, pa so ga ustavili policaji in v celofanu, potegnjenem s cigaretne škatljice odkrili nekaj takega kot neko travo, bržčas pa je bila le kakšna šota z ljubljanskega barja ali nekaj sličnega. Ha, so zvito pomislili, kajti kaznovati ga zaradi tistega drekca niso mogli, morda bomo pa prek njega zasledili kakšno drogeraško tolpo. In so mu zaukazali, naj poimenuje svoje najboljše prijatelje. Marko pa nas je brez pomisleka z največjim ponosom navedel. Da bi bila pa skleda zvrhana, nam je to, da se nas ni sramoval niti na policiji, celo sam, takoj, ko je prišel v Ljubljano, veličastno oznanil. Madona, smo mu rekli, pa se nisi mogel izviti s tem, da se kot glasbenik največ družiš s svojimi stanovskimi kolegi, denimo z Marjano Deržaj, Rafkom Irgoličem in Ivanko Kraševec. Ne, je rekel, vi ste moji prijatelji in prav nikjer se vas ne bom sramoval. Mi smo pa butasto gledali v zrak.

MARKO BRECELJ je bil rojen 30. 4. 1951 očetu Primorcu in mami, pravoslavni Bosanki, v Sarajevu, od 1952 do 1967 živel v Mariboru, kasneje v Kopru in Ljubljani. Maturiral na gimnaziji Zorana Predina v Mariboru (Tabor), pričel študirati geologijo, končno pa se nekako privlekel do tretjega letnika FNT, tehnična fizika. Že od leta 1973 je faliran študent, sicer pa poseduje status samostojnega kulturnega delavca. Izdal je LP Coctail, za katero je prejel tudi nagrado zvenečega imena Sedem sekretarjev Skoja. Z ansamblom Buldožer izdal LP plošče Pljuni istini u oči, Zabranjeno plakatiranje in mini LP Živi bili pa vidjeli, za katero so prejeli tudi Zlato areno za glasbo na puljskem filmskem festivalu. Precej komadov pa je njegovih tudi na plošči Izlog jeftinih slatkiša, pa tudi precej glasbenih delov so mu Buldožerji pokradli zanjo, čeprav kot izvajalec ni več nastopal. Potem se je dve leti klatil po Jugoslaviji z Ivanom Volaričem Feom v Duu zlatni zubi. Potem izdal še singlco Parada. Končno pa spet LP Svinjam Dijamante, šopal v bandu Marjanov čudni zajec, ob neuspelem gledališkem projektu, ki sta ga pripravljala skupaj z Andrejem Rozmanom- Rozo, pa sta ju zaradi zamujanja rokov vrgla na cesto Duško Jovanovič in Ivo Svetina. Izdal je kaseto Rt dobre nade, zdaj pa pesmi ne piše več in tudi komponira ne, le še malo šopa v ansamblu Javna vaja, javna dvaja, javna traja.

Imel pa je tudi rahlo specifičen smisel za humor. Takrat sva z Ivanom Volaričem Feotom delala na študentskem časopisu Tribuna. Pa smo imeli s strani UK ZSMS nastavljenega glavnega urednika, ki je po politični liniji bedel nad nami, da se nismo preveč novolevičarsko razuzdali. Neki Cene je takrat opravljal to delo, mehko debel osebek, ki je strašno rad jedel. Pred počitnicami, ko smo za nekaj mesecev prekinili delo, pa smo vsako leto priredili zabavo, malo kruha smo kupili, ljubljanske salame in pijače, potem smo se pa veselili. In s tem šefom Cenetom sem moral tisto leto iti nakupovat omenjene artikle. A me je kaj kmalu spravil v zadrego, saj je predme zlagal cele kupe velikih dvokilskih hlebcev. Madonca, sem se zgražal, pa, Cene, a si nor, kdo bo pojedel toliko kruha? On pa je samo zadovoljno razstopljen momljal, da kruha ni nikoli preveč in da je kruhek dober. Potem sva ga zgoraj na redakciji s Feotom opazovala, kako je, pogreznjen v skrit kotiček z zadovoljnim nasmeškom skoraj neopazno drobil hlebce in jih z nekakšno industrijsko lahkotnostjo ter preciznostjo vsrkaval vase. Pil pa ni, le na debelo prigovarjanje je zvrnil kakšen šnopc, a ga takoj poplaknil z dvema decilitroma vode. Ha, sva rekla, potem ko je zmazal drugi hlebec, zdajle ga pa imava. Pa sva skrivaj nalila dva deci šnopca v kozarec, ga skrivaj podtaknila predenj, potem pa ga začela trepljati po ramenih, češ, Cene, celo leto smo se kregali, zdaj, na koncu, pa vse pozabimo in spijmo šilce na zdravje in prijateljstvo. No, pa dajmo, fanta, vama se pa res ne morem upreti, se je nasmejal, trčili smo, nagnili ˜ganjarčke, Cene pa je takoj posegel tudi po velikem kozarcu in v enem šusu spil še dva deci šnopca, nato postal rdeč v obraz, potem je nekaj hlipal, končno pa mu je med hropenjem butnilo iz vampa. Kasneje sem opazoval izbruhe znamenitih vulkanov, vendar še danes ne vem, če me morda ni bolj impresioniral ta izliv. Pa tudi večjega kupa pastozno tresljavega bruhanja, okrašenega s koščki ljubljanske salame, nikdar več nisem videl. Pa sva mu dala, kurbi komunistični, sva se smejala s Feotom, potem pa se seveda važila s to ukano v bližnji in daljni okolici. Brecelj pa seveda ni hotel biti slabši in priliko, da naju prekosi v obešenjaštvu, je dobil že čez kakšen dan, kajti tudi na radiu Študent so za sodelavce organizirali podobno zabavo. Tam pa so točili zgolj belo vino, neki urednik ga je privlekel s svoje Štajerske. Pa je Brecelj opazoval Tomaža Domiclja in zlobne misli kalil po glavi. Domicelj je kot običajno krilil z rokami in kot za stavo stresal šale, Brecelj pa se je potuhnil v kot in se neopazno uscal v enega izmed jogurtovih kozarčkov, iz katerih smo pili, ter ga previdno postavil pred Tomaža ter podlo prežal na razplet. Domicelj pa je imel toliko povedati, da vina še zapazil ni. Je pa mimo prikolovratil neki tehnik, strašno ljubezniv in skromen možiček, ki se ga je takrat le izjemoma malce nasekal, o, je vzkliknil, tule je pa še malo vinca, in v prešernem zamahu izpraznil plastični kozarček. Ampak tistega kar je sledilo, ni bilo prijetno gledati. Siromak v trebuhu ni imel praktično ničesar, tako da je skozi usta lahko kazal le notranjo stran vampov in tistih par kapljic sline, ki so vendarle pripolzele na dan, so bile kot nekakšna kletev proti Cenetovemu skoraj svilenemu veletoku s slino razmehčanega kruha. Ampak vseeno smo rekli Markotu, oh, ti ga pa res znaš pihniti.

Tudi pila sva, pa vendar nekaj malega, le toliko, da sva bila malo mehka. Par dni prej pa se je zgodila strahotna tragedija, ki je pretresla vse stalne goste za tisto dilo ob oknu. Pravzaprav zgodba iz najbolj klasične slovenske narodne poezije.

Enkrat sem ga pa imel priliko opazovati, kako dela nov komad. Gor k meni v Škofjo Loko sva šla, tja za vogal pod nunsko cerkvijo, v restavracijo Loški hram. Tudi pila sva, pa vendar nekaj malega, le toliko, da sva bila malo mehka. Par dni prej pa se je zgodila strahotna tragedija, ki je pretresla vse stalne goste za tisto dilo ob oknu. Pravzaprav zgodba iz najbolj klasične slovenske narodne poezije. Neki fant, skoraj nedolžen, pravzaprav niti ne lep in morda tudi ne pretirano intelegenten, a skoraj bolestno čuteč, se je zatreskal v punco, bolj take prefrigane sorte, z nezakonskim otročkom. Oba je sprejel in mislil, da je srečen. A še vedno je rad hodil v gozd, tja, kjer je preživel najlepše trenutke svoje samotarske mladosti. Ja, je okorno pripovedoval moji mami, tam znotraj, ko se pogrezneš pod veje, tam je lepo kot v cerkvi. Nekega večera, ko se je vrnil s sprehoda, pa je zasačil svojo lepotičko v objemu drugega. Zgrabil je svojo lovsko puško, si vtaknil cev v usta, sprožil, možgani so pobrizgali strop in čeljust je odletela na krušno peč, potem pa so ga pokopali in lovska bratovščina je, medtem ko so ga spuščali v jamo, po bližnjih gričih za slovo trobila v lovske rogove. Pravzaprav prozaična in ne tako neobičajna zgodba, a Breclja je sama bližina in avtentičnost zgodbe tako butnila, da je bil kar brez besed. A s tega čustvenega naboja, ki ga je oplazil, in prizadetosti, ki ga je poplavila, je povsem organsko, tako kot zraste list solate, zrasla baladna pesem Radojka devojka. Sprva tiha in spokojna, kot je tih in miren sprehod po gozdu, potem naraščajoča in z le Breclju danim dramatičnim stopnjevanjem prenešena v žalost tarnanja lovskih rogov. In ob taki pesmi se ti kakšni Čuki, ki se na vse kriplje trudijo, da bi iz nič, iz gole želje po novi uspešnici, na silo izkonstruirali kakšen kot mlačna voda prazen Zanzibar, zazde do obupa sterilni in bebavi kot vakuum. (Obenem pa še najbolj prostaško in z oholo aroganco poneumljajo učečo se mladino, saj že v prvem verzu "Ko v Zanzibarju še sonce zahaja, pri nas je še noč" upilijo fatalno geografsko bedarijo in bi, če jim je že zven besede Zanzibar tako všeč, lahko pogledali vsaj na zemljevidu, kje ta otok sploh je. Časovna razlika s srednjeevropskim časom je le ena ura, in sicer v Zanzibarju celo pred nami. Tisti moralni čistuni na radijski in televizijski cenzuri pa nič in tisti loji na Zavodu za šolstvo prav tako ne.)

https://www.mladina.si/inc/flow/mladina/2022/doc/brecelj/index.html#page=1

**Članek iz Mladininega arhiva je bil prvič objavljen 26. januarja leta 1994**