»Aktualna prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših lokacijah se mi zdi napaka«

Mojmir Mrak (1954) je doktor ekonomije ter raziskovalec in redni profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava na podiplomskem študiju financ na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in na Burgundy School of Business v francoskem Dijonu. V zadnjih dveh desetletjih je bil član številnih vladnih strokovnih skupin, med drugim je v letih 2000–2002 sodeloval pri pogajanjih ob pridruževanju EU in je soavtor slovenske pristopne strategije. Večkrat so ga prepričevali, naj prevzame funkcijo finančnega ministra, a ga niso nikoli prepričali.

Govorila sva predvsem o tem, kar prihaja.

V ponedeljek je Statistični urad objavil, da so bile januarja letos drobnoprodajne cene za 5,8 odstotka višje kot januarja lani in za 0,4 odstotka višje kot decembra. Ob energentih se draži zlasti hrana. Zagotovil, da gre za začasno povišanje cen, je vse manj. Po zadnji seji sveta ECB prejšnji teden je celo slovenski guverner izjavil, da utegne rast cen vztrajati na povišanih ravneh »dlje od pričakovanj« in da »ostajajo okrepljeni tudi širši inflacijski pritiski«. 

Spomnim se obdobja lani poleti, ko je na globalni ravni še močno prevladovalo mnenje, da gre za začasno zviševanje cen, ki je predvsem posledica hitrega izhajanja svetovnega gospodarstva iz šoka, ki smo ga doživeli s covid krizo. Bolj ko smo šli v jesen in zlasti v zimo, bolj se je krepilo mnenje, da inflacija le ne bo tako prehodne narave, temveč bomo z njo živeli dlje. Naj opozorim na cene energentov. Te so se res začele hitro zviševati v kontekstu postpandemijskega okrevanja in tudi zaradi sezonskih dejavnikov, a njihovega vračanja na raven pred letom dni danes nihče več ne pričakuje. Za to obstaja vrsta predvsem strukturnih razlogov, povezanih z nujnostjo preusmeritve s fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Ker pa je energija pomemben input številnih gospodarskih sektorjev, je realno pričakovati, da se bo to odražalo tudi v dvigovanju njihovih cen.

Da, realno je pričakovati, da bomo v prihodnjih letih živeli z višjo stopnjo inflacije, kot je bila ta v preteklem desetletju. To seveda ne pomeni, da lahko pričakujemo stopnje, ki smo jih poznali v času bivše Jugoslavije, in tudi ne stopnje, ki jih danes beležijo v nekaterih »emerging economies«, na primer v Turčiji (januarja 48,7-odstotna letna inflacija, op. a.). Opozoriti gre še, da inflacijo običajno relativno bolj občutijo sloji prebivalstva, ki imajo nižje dohodke, saj bolj negativno vpliva na njihov razpoložljivi dohodek.

No, nekatere evrske države se že srečujejo z več kot 10-odstotno inflacijo. Januarja je bila letna inflacija v Litvi 12,2- in v Estoniji 11,7-odstotna, v Slovaški in Belgiji 8,5-odstotna, najnižja pa je bila v Franciji pri 3,3 odstotka, kažejo podatki Eurostata. 

Res je, stopnje inflacije, ki jih trenutno beležijo države članice evroobmočja se precej razlikujejo in to je še dodatni problem, s katerim se srečuje ECB kot centralna banka 19 držav EU, ki imajo skupno valuto. ECB, podobno kot druge velike centralne banke, že vrsto let vodi izrazito ohlapno monetarno politiko, katere ključna instrumenta sta ničelna stopnja obrestne mere in izvajanje netradicionalnih ukrepov v obliki odkupovanja vrednostnih papirjev. V normalnejših ekonomskih razmerah je ključen izziv vsake monetarne unije in torej tudi evroobmočja, kako se spoprijeti s tako imenovanimi asimetričnimi šoki.

Naj navedem primer. Imamo monetarno unijo s tremi državami, od katerih je ena v krizi oziroma je soočena z asimetričnim šokom. Če bi centralna banka svojo obrestno mero postavila na nizko raven oziroma jo prilagodila tej državi v krizi, bi ta nizka obrestna mera delovala proinflacijsko v drugih dveh državah. Ključna je torej sposobnost monetarne unije za učinkovito soočanje z asimetričnimi šoki. Že v 60. letih prejšnjega stoletja je bila razvita teorija optimalnega valutnega območja, ki v grobem opredeljuje pogoje za uspešno delovanje monetarne unije. Nujna sta vsaj prost pretok delovne sile in skupna fiskalna kapaciteta v obliki skupnega proračuna, glede katerih pa EU ni ravno učbeniški primer.

Če ECB zdaj vendarle začenja priznavati dolgoročno naravo inflacije, je vprašanje, kdaj bo začela posegati v obrestne mere. 

Številne centralne banke, tudi tiste v nekaterih drugih velikih ekonomijah, kot sta ameriški Fed in Bank of England, so že začele agresivno zmanjševati obseg odkupov vrednostnih papirjev na trgih, nekatere pa tudi zviševati obrestne mere. Napovedi za ZDA so, da naj bi centralna banka letos trikrat ali štirikrat dvignila obrestno mero.

ECB je na tem področju izjema. Šele na zadnji seji Sveta ECB prve dni februarja je prišlo do mehčanja dosedanjega trdega stališča, da je inflacija prehodne narave. Šele po tej seji se je zmanjšalo vztrajanje, da bo leto 2022 še bolj ali manj »business as usual«, torej leto, ko bo ECB sicer zmanjšala odkupe državnih vrednostnih papirjev, a brez posegov v obrestne mere.

Mnenja guvernerjev, kako hitro bi se morala monetarna politika vrniti na klasične instrumente, so sicer različna. Krog držav oziroma guvernerjev, ki zagovarjajo stališče, da gre za bolj dolgoročno obliko inflacije, ki zahteva hitrejše zmanjševanje odkupov in tudi ne izključuje višanja obrestne mere že letos, se veča, tukaj niso le Nemčija, Nizozemska in Avstrija. Nizozemski guverner je te dni v Financial Timesu celo javno pozval ECB, naj v zadnjem četrtletju letos zviša obrestne mere. Nenavadno je sicer, da guvernerji dajejo tovrstne izjave v medijih, je pa to jasen izraz dejstva, da v najvišjem organu ECB obstajajo resne razlike o tem, kako naprej. Tudi finančni trgi pričakujejo, da bo do manjših sprememb obrestne mere ECB navzgor prišlo že letos jeseni, tako menim tudi sam. Ni sicer pričakovati velikega zvišanja, bi pa imela ta sprememba pomemben psihološki učinek.

»To, da se zadolžujemo po nizki obrestni meri, s čimer se je rad pohvalil finančni minister, je sicer res, a temu je vendarle treba dodati, da so se po približno enaki obrestni meri zadolževali vsi drugi v evropski monetarni uniji, tudi Grčija.«

Kdo bo najbolj občutil zvišanje obrestnih mer? 

Rast obrestnih mer bo povečala probleme, povezane s servisiranjem teh dolgov. Pri nekaterih državah bo problem predvsem visoka zadolženost gospodinjstev, kar je značilnost nekaterih držav na severu Evrope.

Za številne »emerging economies« bo problem zadolženost držav samih. Že danes imamo kar nekaj držav, ki so ali v bankrotu ali na robu bankrota, kot na primer Zambija, Libanon, Šrilanka, v zelo resnih težavah pa so tudi nekatere velike države članice skupine G-20, kot na primer Argentina in Turčija. Prihaja torej obdobje velikih in obsežnih prestrukturiranj dolgov z vsaj eno veliko neznanko: kako se bo v tem procesu obnašala Kitajska kot največji kreditor številnih držav v Afriki, Aziji in še kod. Višje obrestne mere bodo negativno vplivale na delniške trge, več sredstev pa se bo začelo zlivati v dolžniške instrumente.

V Sloveniji se je zadolženost države v zadnjih dveh letih povečala za četrtino, z 32 na 40 milijard evrov. Vlada se hvali z nizkimi obrestnimi merami za dolg, ki jih pripisuje dobremu menedžiranju epidemije in dobri gospodarski kondiciji Slovenije, čeprav so se v tem času z negativnimi obrestnimi merami zadolževale tako rekoč vse države, celo Grčija. 

To, da se je Slovenija zadolževala v zadnjih letih po tako ugodnih pogojih, ni posledica nekih naših specifičnih kvalitet, temveč dejstva, da smo del evroobmočja. Vse države članice evropske monetarne unije smo se zadolževale izredno ugodno zato, ker je ECB tako obsežno posredovala na sekundarnem trgu in kupovala dolžniške papirje držav članic.

Obrestne mere članic so bile tudi bistveno bližje ena drugi kot pred krizo. ECB je preprosto posredovala na tak način, da ni dopustila večjih razlik v ceni zadolževanja. Torej je to, da se zadolžujemo po nizki obrestni meri, s čimer se je rad pohvalil finančni minister, sicer res, a temu je vendarle treba dodati, da so se po približno enaki obrestni meri zadolževali vsi drugi v evropski monetarni uniji, tudi Grčija.

Zgovoren je podatek Financial Timesa iz septembra lani, ko je bilo na globalnem trgu še 14.800 milijard dolarjev dolga z negativno obrestno mero, od tega so bile polovica, 52- odstotkov, obveznice evrskih držav. Članek poudarja, da imajo državne obveznice z negativno obrestno mero ob Grčiji recimo Poljska, Bolgarija in Romunija. 

To samo potrjuje, da je naše poceni zadolževanje v zadnjih dveh letih predvsem posledica dejstva, da je EU in v tem okviru tudi Evropska monetarna unija v tej krizi ukrepala bistveno drugače kot po globalni finančni krizi pred približno desetimi leti. Takrat smo, spomnimo, evrske države reševale Grčijo z bilateralnimi posojili, ker drugih instrumentov ni bilo ali pa jih nismo bili pripravljeni uporabiti.

Poleti 2020 je bil dosežen tudi dogovor, da se 800 milijard evrov nameni za popandemično okrevanje EU. Tukaj so ključni načrti za okrevanje in odpornost. 

Gre za približno 800 milijard evrov vreden naložbeni načrt za okrevanje in obnovo po epidemiji, ki se financira z zadolževanjem EU na mednarodnih finančnih trgih. Med članicami so bila glede tega trenja. Do preboja je prišlo, ko je Nemčija sprejela solidarnostni koncept. Zanimivo je vprašanje, zakaj je Nemčija prešla iz skupine držav, ki so zagovarjale reševanje krize izključno z dodatnim zadolževanjem, v skupino držav zagovornic formiranja solidarnostnega instrumenta EU. Po mojem mnenju je bila ključna ocena Nemčije, da brez solidarnostnega reševanja pandemije, ki je prizadela vse države EU, zelo lahko nastanejo težave v delovanju skupnega evropskega trga, od tu pa ni več daleč celo do razpada EU.

Dolg slovenskega proračuna je bil konec leta 2021 za 7,2 milijarde evrov višji kot v začetku marca 2020. Za epidemijo je bilo v tem času porabljenih 4,8 milijarde evrov, znotraj tega pa so bili najvišji posamični izdatki dodatki v javnem sektorju. Zanje je šla milijarda evrov. Koliko je vlada »izrabila« zaradi epidemije sproščena pravila in javne finance za neke svoje cilje, proučuje računsko sodišče. 

O tem je bilo v zadnjih mesecih že veliko povedanega, za celovitejšo analizo in oceno porabe sredstev pa je verjetno še nekoliko prezgodaj. To, kar je vsekakor mogoče reči že v tem trenutku, je, da je gospodarstvo Slovenije, podobno kot gospodarstva večine drugih držav EU, zabeležilo velik gospodarski odboj glede na krizno leto 2020 in se je že vrnilo na raven izpred krize. Se pa postavlja vprašanje, kako so države dosegle te solidne gospodarske rezultate, izražene v gospodarski rasti in ravni brezposelnosti. Ene, tiste bolj učinkovite, so to dosegle ob razmeroma majhnem dodatnem zadolževanju, druge, manj učinkovite, pa so podobne učinke na gospodarskem področju dosegle z več dodatnega zadolževanja. Žal je po mojem mnenju med slednjimi tudi Slovenija.

Na takšno oceno napeljuje več fragmentarnih podatkov, na primer velika povečanja tistih izdatkov v proračunu za leto 2021, ki nimajo povezave s covid krizo. Gledano makroekonomsko se to odraža v povečanem strukturnem primanjkljaju javnih financ, ki naj bi bil v letih 2022 in 2023 po oceni evropske komisije celo največji med vsemi državami članicami evroobmočja. To seveda zbuja skrb. Kratkoročno solidne gospodarske rezultate, ki jih omogoča radodarna fiskalna politika – ta je lepo zaobjeta v izjavi enega od ministrov, da ne delijo bonbončkov temveč bonboniere –, dosegamo z velikim dolžniškim vložkom, zaradi katerega nas bo v prihodnje še močno bolela glava. Še toliko bolj, ker tudi sredstev iz Nacionalnega programa za okrevanje in odpornost nismo alocirali tako, da bi z njimi lahko odločilno povečali dolgoročne razvojne potenciale države in s tem sposobnosti za servisiranje znatno povečanega obsega javnega dolga, čeprav so bile za to dane konkretne pobude, in to pravočasno.

»O reševanju ukrajinske krize se z Rusijo pogovarjajo predvsem ZDA, mi v EU pa smo bolj ali manj opazovalci, čeprav bomo v primeru eskalacije visoko ceno v obliki prekinitve dobave energentov in migracijskih pritiskov plačali prav mi.«

Če bodo prihodnje leto spet začela veljati fiskalna pravila, kot jih poznamo – torej stroga pravila za zniževanje dolga in primanjkljaja, to pomeni, da gremo v režim »zategovanja pasu«, ki pa se je že po zadnji krizi izkazal kot katastrofa na vrsti segmentov. 

Fiskalna pravila, ki so bila konceptualno postavljena v Maastrichtu leta 1992, so se sčasoma sicer spreminjala, a njihova temeljna arhitektura je ostala nespremenjena vse do danes: temeljijo na univerzalnih, referenčnih ravneh za javni dolg in javnofinančni primanjkljaj. Javni dolg držav članic EU ne sme presegati 60 odstotkov BDP, primanjkljaj pa treh odstotkov BDP. In res je, če bi se vrnili na fiskalna pravila, kakršna so veljala pred zamrznitvijo ob izbruhu covid krize, bi to verjetno pomenilo vračanje »varčevalnega« scenarija, ki ga poznamo iz obdobja po letu 2010 z vsemi njegovimi negativnimi posledicami. To pa je strokovno, še bolj pa politično nesprejemljivo.

Konec tretjega četrtletja lani je zgolj pravilo glede dolga kršilo kar 14 od 27 članic EU, tudi Slovenija.

Izbruh covid krize je bila izjemna situacija, zaradi katere so bila fiskalna pravila zamrznjena, javnofinančni položaj vseh držav EU pa je danes bistveno drugačen kot pred krizo. Vse imajo znatno več javnega dolga, kot so ga imele pred dvema letoma. To pa seveda kaže na nujen razmislek o tem, kako naprej s fiskalnimi pravili. Moja ocena je, da vračanje k »starim« pravilom z letom 2023 ni sprejemljivo iz dveh razlogov. Prvič, zaradi že omenjene strokovne in politične nesprejemljivosti morebitne ponovitve »varčevalnega« scenarija iz obdobja po globalni finančni krizi pred desetletjem. In drugič, zaradi bistveno spremenjenega makroekonomskega okvira. V pogojih ničelnih obrestnih mer in zmanjšane učinkovitosti monetarne politike postaja fiskalna politika glavno makroekonomsko orodje. To pa seveda pomeni, da referenčni zneski glede javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga nimajo več takšne teže, kot so jo imeli v takratnih razmerah. Sedanji obsegi bistveno povečanega javnega dolga namreč ne dajejo realnih podlag, da bi se države vrnile na raven 60 odstotkov BDP v skladu s sedanjimi fiskalnimi pravili.

Kakšne spremembe fiskalnih pravil pa so verjetne?

Nove ideje glede fiskalnih pravil je mogoče grupirati v štiri skupine predlogov. V prvi skupini so predlogi, po katerih se fiskalna pravila ne bi spremenila, bi pa postala fleksibilnejša njihova interpretacija. V drugi skupini so predlogi, da se v obstoječih fiskalnih pravilih spremenijo referenčni zneski, denimo za javni dolg s 60 na 90 odstotkov BDP. Tretja skupina predlogov predvideva uvedbo povsem novih pravil, pri čemer naj bi šle spremembe v naslednji dve smeri, v smer poenostavitve in večje transparentnosti pravil ter v smer zagotavljanja posebnega statusa investicijam, usmerjenim v zeleni preboj in digitalno transformacijo. In še četrta skupina predlogov, ta se zavzema za to, da bi se fiskalna pravila nadomestila s fiskalnimi standardi. Moje mnenje je, da so fiskalna pravila potrebna, a da jih je treba tudi spremeniti. Če EU misli resno z uresničevanjem svoje razvojne paradigme, usmerjene v brezogljično družbo, bo morala v formuliranju svojih fiskalnih pravil najti kompromis med fiskalno konsolidacijo in financiranjem ambicioznih razvojnih ciljev.

»Realno je pričakovati, da bomo v prihodnjih letih živeli z višjo stopnjo inflacije, kot je bila ta v preteklem desetletju. Opozoriti gre še, da inflacijo običajno relativno bolj občutijo sloji prebivalstva, ki imajo nižje dohodke, saj bolj negativno vpliva na njihov razpoložljivi dohodek.«

Če pogledamo današnjo politično realnost, lahko vidimo, da se države članice EU nekako razvrščajo v dve večji skupini. Ena skupina, v kateri so predvsem severne države, se zavzema za čim manjše spremembe fiskalnih pravil, druga skupina pretežno držav z juga Evrope pa zagovarja takšne spremembe, ki bi vsaj določene skupine investicij izvzela iz novih pravil. To je tudi osnovna logika skupnega predloga Macrona in Draghija kot voditeljev držav, ki imajo skupaj s Španijo daleč največji obseg sredstev v svojih načrtih za okrevanje in odpornost. Zanimivo je morda še to, da je v medijih mogoče zaslediti tudi dokaj različna mnenja o smeri sprememb fiskalnih pravil celo med posameznimi komisarji evropske komisije.

Razvojna strategija EU temelji na izvedbi omenjenih nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, kjer so sicer zahtevani pretežno projekti zelenega prehoda in digitalizacije. A analitiki opozarjajo na fragmentiranost investicij, neenotnost vizij, kaj se bo podrlo, kar naj bi bila v naslednjih letih pomembna konkurenčna šibkost v primerjavi z ZDA in Kitajsko. 

EU seveda niso Združene države Evrope. Države EU so se dogovorile o enotnih okvirih za doseganje ciljev prenovljene razvojne paradigme, usmerjene v zeleni preboj in digitalizacijo. V usmeritvah za pripravo nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost je tako zahtevano, da države vsaj 37 odstotkov denarja namenijo za doseganje zelenih ciljev in 20 odstotkov za doseganje digitalnih ciljev. V tem kontekstu se je seveda takoj odprla debata o tem, kaj je zeleno, in pravkar sprejeta taksonomija jasno kaže na kompromise, ki so bili potrebni za takšen dogovor. EU ima tako seveda zaradi svojih institucionalnih značilnosti, saj jo sestavlja 27 suverenih držav, pomembne specifičnosti v svojem gospodarskem upravljanju. Iskanje soglasja je velikokrat težavno in dolgotrajno, in v tem smislu ima EU nekatere konkurenčne pomanjkljivosti v primerjavi z drugimi ekonomskimi velesilami – zlasti tistimi avtokratske narave.

Srečuje pa se še z vrsto problemov. 

EU se srečuje z vrsto drugih strateških problemov. Eden je velika odvisnost od uvoza energentov. Kar 40 odstotkov plina, ki ga porabimo v EU, prihaja iz Rusije, zaradi česar smo v sedanji ukrajinski krizi izrazito ranljivi. To potrjuje tudi dejstvo, da sedaj na ad-hoc način iščemo alternativne vire utekočinjenega plina praktično po vsem svetu. In še nekaj. Če bi prišlo do eskalacije ukrajinske krize, je zelo realno pričakovati, da bodo nastali hudi problemi tudi med državami članicami EU glede odnosa do Rusije vključno z morebitnimi sankcijami. O reševanju ukrajinske krize se z Rusijo pogovarjajo predvsem ZDA, mi v EU pa smo bolj ali manj opazovalci, čeprav bomo v primeru eskalacije visoko ceno v obliki prekinitve dobave energentov in migracijskih pritiskov plačali prav mi. Kar nekaj vzporednic bi se našlo z dogajanji v času arabske pomladi, ki so imela za posledico povečanje pritiska migrantov na Evropo.

Zaostrujejo se tudi odnosi s Kitajsko, ne le na gospodarskem področju in v povezavi z vse večjo prisotnostjo kitajskih investitorjev v strateških sektorjih evropske ekonomije, temveč tudi na nekaterih novih področjih. Znana so zaostrovanja med Kitajsko in Litvo zaradi odprtja litovskega predstavništva na Tajvanu, z nečim podobnim pa se srečuje tudi naša država. Odvisnost EU od Kitajske je vezana na različne polproizvode in komponente, zlasti velika je v avtomobilski industriji. Zato je razumljivo in nujno, da EU poskuša čim hitreje povečati svojo samozadostnost glede nekaterih strateških proizvodov. V ta kontekst velja postaviti odločitev izpred nekaj dni, v skladu s katero naj bi EU, podobno kot ZDA, začela pospešeno vlagati v proizvodnjo polprevodnikov in s tem zmanjšati svojo odvisnost od dobaviteljev iz Kitajske in nekaterih drugih azijskih držav. A v tem procesu seveda ne bo šlo brez trenj med državami članicami.

Omenjate trenja znotraj EU. Razmerja se spreminjajo?

Na političnem področju se dogajajo velike spremembe. Opozoril bi na odhod Velike Britanije iz EU. Delovanje EU na političnem področju brez Velike Britanije je drugačno, kot je bilo z njo. Izstop Velike Britanije je po mojem mnenju za EU bolj negativen na varnostnopolitičnem kot na ekonomskem področju. Velika Britanija je namreč ena od petih stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov, ima veliko vojaško moč in je pomembna članica Nata. V kontekstu gospodarskega modela razvoja EU so Britanci skupaj z Nizozemci pomenili liberalno krilo, ki je pariralo nemško-francoskemu konceptu gospodarskega razvoja, ki temelji na močni vlogi države v gospodarstvu. Odhod Velike Britanije je to ravnotežje porušil v smeri prevlade nemško-francoskega gospodarskega modela.

Druga pomembna notranjepolitična sprememba v EU se dogaja med tremi velikimi ustanovnimi članicami EU – Nemčijo, Francijo in Italijo. Desetletja je EU dejansko vodil nemško-francoski vlak, v zadnjem času, zlasti po vstopu Maria Draghija v italijansko nacionalno politiko, pa pomen pridobiva trikotnik Berlin–Pariz–Rim. Ker je bila zaradi odhoda Angele Merkel in oblikovanja nove koalicije Nemčija vsaj začasno nekoliko manj aktivna na področju evropskih zadev, je to mesto zapolnila krepitev na relaciji Rim– Pariz. Tretji pomemben trend znotraj EU, ki bo lahko pomembno vplival na njen razvoj v naslednjih letih, je stopnjevanje napetosti med zahodnimi in nekaterimi vzhodnimi članicami v kontekstu vladavine prava, migracij, financ ter s tem v zvezi testiranje primarnosti evropskega prava. Govorim o primerih, povezanih s Poljsko, Madžarsko, pa tudi Nemčijo.

Mislite na nemško ustavno sodišče, ki je glede programa odkupov obveznic ECB leta 2015 odločilo v nasprotju s sodiščem EU v Luksemburgu?

Da, glede Nemčije gre za primer, ki ga omenjate. Bi pa rekel generalno, da če bi prišlo do tega, da bi primarnost prava EU postala vprašljiva, potem bi to pomenilo konec EU, vsaj takšne kot smo jo poznali doslej.

»Upam, da bo država, oziroma njene pristojne državne institucije, uveljavila predkupno pravico za Savo in preprečila izvedbo te razvojno škodljive prodaje. Preveč tovrstnih napak smo že naredili in upam, da smo se iz njih kaj naučili.«

Kaj bi poudarili kot ključne izzive te nove realnosti? 

Rekel bi, da bodo geopolitična tveganja v naslednjem obdobju bistveno večja od tistih, s katerimi smo živeli v preteklih 30 letih. Ta tveganja so številna in zelo različna, od varnostnopolitičnih prek ekonomskih in tehnoloških do družbenosocialnih in okoljskih. Vsako od teh tveganj ima svojo časovno razsežnost in nima enakega pomena za vse deležnike. Na kratek rok je ključno geostrateško tveganje še vedno povezano z nadaljevanjem covid krize in njenih izrazito negativnih posledic na gospodarstva oziroma družbe kot celote. Poleg tega prehajamo v bolj nestabilen okvir svetovnega gospodarskega upravljanja, saj se mednarodni ekonomski sistem, ki je temeljil na jasnih pravilih igre in bil pod okriljem mednarodnih organizacij, vse bolj spreminja v sistem, temelječ na odnosih moči. To pa seveda ni okolje, ki bi bilo prijazno do majhnih držav. Pomemben izziv v naslednjem srednjeročnem obdobju bo tudi vzpostavitev nove kombinacije makroekonomskih politik, na daljši rok pa politika in ekonomija podnebnih sprememb, migracije in demografski trendi. Realno je pričakovati tudi zaostrenje v rivalstvu med velesilami, še zlasti med ZDA in Kitajsko, ki ga spremljajo tako imenovano globalno strateško razdruževanje in grožnje kibernetskih napadov. In ne nazadnje, opazna je krepitev avtokratskega načina vladanja ter družbenih nemirov in protestov.

Obeta se prodaja pomembnega dela vitalnih turističnih zmogljivosti madžarski družbi  Znova se odpirajo 30-letne razprave o nacionalnem interesu in kako ga (ni)smo zavarovali. Kako vi gledate na dogajanje?

Če gledamo slovensko gospodarstvo v zadnjih 30 letih, bi rekel, da je bila prva polovica, torej obdobje nekje do vstopa v EU in evroobmočje, v gospodarskem pogledu uspešnejša kot druga. Res je, da je bilo to drugo obdobje bistveno bolj turbulentno in zaznamovano s številnimi krizami, od finančne prek migrantske do zdravstvene, je pa razumljivo, da je bilo v tem obdobju več izzivov in tudi slabših epizod v vodenju ekonomske politike. Čeprav je prvo obdobje mogoče v gospodarskem smislu mogoče oceniti kot uspešno, pa nikakor ni bilo brez problemov. Poleg modela privatizacije, ki se je izkazal za ne ravno uspešnega, smo s svojim gradualističnim pristopom k tranziciji izvajali vrsto strukturnih reform prepočasi. V ta kontekst je treba uvrstiti tudi naš dokaj negativni odnos do tujih investicij, ki smo ga skrivali za krilatico nacionalnega interesa. Čeprav je nacionalni interes za državo, ki želi imeti uspešno gospodarstvo, še kako potreben, pa smo ga pri nas izigrali ali pa ga nismo pravilno razumeli. Pri nas je bil državni interes uporabljen za to, da smo državno lastnino prodajali domačim lastnikom. Izkušnje s tem, kako so ti lastniki upravljali svoje premoženje, so sicer različne, a veliko tega premoženja je v drugem koraku končalo pri tujih investitorjih. In seveda, pri teh prodajah nacionalnega interesa preprosto ni več bilo, ostal pa je zaslužek prodajalcem.

»Postavlja se vprašanje, kako so države dosegle te solidne gospodarske rezultate, izražene v gospodarski rasti in ravni brezposelnosti. Bolj učinkovite so to dosegle ob razmeroma majhnem dodatnem zadolževanju, druge pa z več dodatnega zadolževanja. Žal je po mojem mnenju med slednjimi tudi Slovenija.«

In prodaja Savinih turističnih zmogljivosti?

Prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših slovenskih lokacijah se mi zdi napaka, ki jo lahko primerjamo s prodajo letališča Brnik, delno pa tudi prodajo Adrie. Oba sta resnično pomenila premoženje strateškega pomena za državo in z obojim smo ravnali v nasprotju z nacionalnim strateškim interesom. Ne poznam primerov, da bi države prodajale letališča. Oddajanje v dolgoročno koncesijo je seveda logično, ne pa prodaja. Posledice prodaje nacionalnega letalskega prevoznika finančnemu skladu pa jasno čutimo vsi v Sloveniji. To, da je naša država danes povezana s tujino bistveno slabše kot kadarkoli doslej, je dejstvo, ki že ima negativne posledice ne le na gospodarstvo, temveč na družbo kot celoto. S turističnimi zmogljivostmi na najboljših lokacijah v državi bi po mojem mnenju veljalo ravnati kot z izrazito pomembno gospodarsko infrastrukturo. In še nekaj. S prodajami infrastrukture finančnim skladom in ne strateškim investitorjem bi bilo treba biti še posebej previden. Znan je poslovni model, ki ga imajo finančni skladi pri upravljanju kupljenega premoženja. Upam, da bo država, oziroma njene pristojne državne institucije, uveljavila predkupno pravico in preprečila izvedbo te razvojno škodljive prodaje. Preveč tovrstnih napak smo že naredili in upam, da smo se iz njih kaj naučili.