Prava državotvorna proslava

Verjetno je bil kar pokojni Jaša L. Zlobec tisti, ki je kmalu po tem, ko je leta 1991 Demos prevzel oblast, zaznal, da so novi oblastniki malce togotni in razočarani: saj so dobili oblast v svoje roke, kot so si želeli, a kaj, ko so morali privoliti v kompromis, ki se mu je reklo demokracija. Prav frustriralo jih je, da nimajo take moči, kot bi jo imeli v enopartijskem sistemu. Zdelo se jim je, da se jim je zgodila neizmerna krivica. In so se nemudoma začeli jeziti na medije, tudi na kulturo, ki so bili seveda kritični tudi do njih, oblastnikov. Mi vsi ostali pa smo bili kar zadovoljni, da je vsak lahko dihal po svoje in da se je dalo vse tudi primerno kritizirati. A ta bolečina je ostala in nasledniki Demosa jo demonstrirajo vsakič znova: tako je bilo z Bajukovo vlado, tako je z vsako naslednjo Janševo, le da je vsakič slabše. Mladi lahko danes v živo opazujejo, kaj je bil problem jugoslovanskega in slovenskega režima pred demokratizacijo. In morda so res najboljši prikaz te preteklosti državne proslave, ki jih pripravlja današnja oblast. Poveličevanje naroda, izjemnosti modrega vodstva, nobene kritike in veliko patetike. Res veliko patetike.

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič nas je s svojim državniškim nagovorom presenetil že lani, letos je zgolj nadaljeval svojo državniško držo, tako neznačilno za kulturo, pri čemer smo tisti, ki smo pred njegovim udejstvovanjem za Janšo in Simonitija prebrali kakšno njegovo delo, kar nejeverno gledali. O zgodovini umetnosti pač preveč ve, da bi jo lahko tako blanširal. Letos je kulturo »ozaljšal« s konstruktivnostjo, ki naj bi bila njena velika in lepa značilnost. Citirajmo stavek: »Na preizkušnje in krize, na prav takšne in še hujše, kot so ta hip naše kovidne, medosebne, politične in moralne, se umetnost vselej odzove z energijo konstruktivnosti. Po tem jo tudi prepoznamo.« No, France Prešeren ni bil prav nič konstruktiven. Ivan Cankar ni bil prav nič konstruktiven. Oba sta bila trda kritika, radikalna, neizprosna. Še več: kultura je bila v zgodovini edino orožje Slovencev, če bi bila konstruktivna, danes ne bi imela tega položaja v družbi. Ne nazadnje se je skozi kulturo in inteligenco, od Marka Breclja do Matevža Krivica, rušil prejšnji režim. Plakati NSK, punk bendi, Nova revija, Svetlana Makarovič, Pen, Irwin, Dragan Živadinov, Tine Hribar, Drago Jančar niso bili prav nič konstruktivni do kriz in preizkušenj, ampak radikalni in neizprosni. Če kaj lahko rečemo za kulturo v krizah in preizkušnjah, je, da ta postane bolj produktivna, a bolj politična, v takih časih kultura gara in dela za normalnost in svobodo. Nikakor pa ne postane konstruktivna! In slovenska kultura je zadnji dve težki leti v resnici cvetela, nekonstruktivna je bila, trda, pokazala je svojo moč, političnost, radikalnost.

Žalostna proslava je bila to. Stara šara, proslava brez žive kulture, brez kulturnikov, brez osti in kritike, tako značilnih za ta praznik. Zapolnitev časa, kič za politično gardo, priložnost za samopoveličevanje, nekaj, kar z letom 2022 in dejanskim utripom kulture tega časa nima nobene zveze. Na proslavi so pestovali lažno zgodovino in hranili oblastnike s hvalo in prikloni.