Ni nam vseeno

Kdaj, če ne zdaj, v tem zgodovinskem trenutku, je pravi čas, da nam tudi umetniki in umetnice pomagajo razumeti, kaj se dogaja v naši družbi. Njihov kritični odziv na družbenopolitične razmere, zaznamovane s populizmom in ksenofobijo ter s pojavom novih oblik fašizma in ponovnim vzponom nacionalizma in sovražnega govora, je pomemben prispevek, ki odkriva nov/drugačen zorni kot in terja vnovičen razmislek o družbenih rečeh.

Poglejmo, ali drugačen zorni kot prinaša tudi galerijski dialog med fotografom Janezom Zalaznikom in vizualno umetnico Vesno Bukovec, ki si ga lahko še vse do začetka marca ogledamo v Savinovem likovnem salonu v Žalcu. Nas tudi njune fotografije in risbe, soočene druge z drugimi, lahko spodbudijo, da stvari vidimo drugače, da spremenimo zorni kot in da prepoznamo spreobrnjeno sliko družbenih razmerij in njihovo kompleksnost?

Vesna Bukovec se že nekaj let ukvarja s tematiko nasilja oblasti nad državljani, še posebej nad ženskami. Na svojih občutljivih risbah upodablja kruto stvarnost, nasilje državnih represivnih organov nad državljani. Ena od njih prikazuje, kako so britanski policisti z demonstracij fizično odstranili pobudnico gibanja sufražetk Emmeline Pankhurst, in je v bistvu subtilni preris fotografije iz leta 1914; druga risba prikazuje anonimno dekle na demonstracijah v Čilu, ki stoji iz oči v oči z vojakom, tretja starejšo žensko pred kordonom policistov v Seulu, četrta spopad na Zahodnem bregu, peta demonstracije Black Lives Matter v ameriškem Minneapolisu itd. Vse to se je zgodilo v 20. stoletju in se nadaljuje v 21. – v diktaturah in demokracijah – ter je zabeleženo na dokumentarnih fotografijah.

Risbe s to tematiko je Vesna Bukovec naslovila In vendar me briga in sestavljajo le tretjino del, ki jih razgrinja v Žalcu. Te in podobne podobe smo doslej dojemali kot nasilje, ki se je dogajalo nekje drugje, daleč od nas. A prišla je pandemija in hkrati z njo vlada, ki je začela vladati z dekreti in nad državljani izvajati strahovlado in nasilje. Tako so risbe Vesne Bukovec začele govoriti tudi o nas in naši družbi.

O »domačem« nasilju prav tako pričajo dokumentarne fotografije Janeza Zalaznika, ki so zadnji dve leti nastajale na petkovih protivladnih protestih. Kažejo situacije in dogodke, za katere smo bili prepričani, da se v naših mestih, v naših krajih, v naši državi ne morejo zgoditi in se tudi nikoli ne bi smeli. A so se!

Ob pripravah na razstavo Vztrajnostni moment upora, ko sem pred seboj razgrinjala risbe Vesne Bukovec in fotografije Janeza Zalaznika, so se v misli prikradla predavanja, ki jih je francoski filozof Alain Badiou že leta 2005 objavil v knjigi XX. stoletje. Če povzamemo njegovo tezo, da se je 20. stoletje v bistvu začelo s prvo svetovno vojno in končalo na začetku devetdesetih let, ugotovimo, da je 20. stoletje eno najkrajših, a hkrati najokrutnejših. Tako se ne moremo čuditi, da se okrutnost 20. stoletja nadaljuje v 21. in se manifestira v novih vojnah (Sirija, Irak, Afganistan) ter nasilju nekaterih ali celo večine držav nad svojimi državljani.

Badiou se sprašuje, kateri je tisti izjemni trenutek, ki izbriše 20. stoletje in napove 21. Morda padec Berlinskega zidu ali določitev zaporedja človeškega genoma? Dodamo lahko, da nemara uporaba brezpilotnih vojaških letal ali pa množična raba brezžičnih telefonov. Kdaj je prišel trenutek, ko so ideali zahodne demokracije dokončno poniknili v temni globeli državnega terorja? Badiou zapiše, da je bilo »20. stoletje mesto tako apokaliptičnih, tako grozovitih dogodkov, da je edina kategorija, ki lahko ustrezno izrazi njegovo enotnost, kategorija zločina. Zločini nacističnega režima in zločini stalinističnega režima.«

Odkar je kategorija zločina povezana z državo, govorimo o množičnih pokolih, a tu so tudi vse druge oblike državnega nasilja. Že dobrih 20 (ali po Badiouju 30 let) smo v 21. stoletju, toda zločini se kar nadaljujejo. Vesna Bukovec in Janez Zalaznik v sebi nosita spomin na vsa ta grozodejstva in nanje odgovarjata s svojimi deli.

Razstava v Žalcu tako predstavi dialog dveh vizualnih umetnikov iz dveh generacij ter dveh umetniških metjejev, ki se vsak po svoje ukvarjata z vlogo vizualne umetnosti v sodobni družbi. Njuna dela reflektirajo družbeno stvarnost in so hkrati zgodovinski dokumenti. Sporočilo konceptualnih risb Vesne Bukovec je v skupnem učinku podobe, besedila in naslova, vse skupaj pa izraža trdno politično stališče. Fotografije Janeza Zalaznika pričajo o vztrajnosti ljudstva in njegovega upora ob sočasnem nasilju države. Savinov likovni salon ni prostorno razstavišče, prostora je bilo le za osem velikih Zalaznikovih fotografij, a za njimi stoji na tisoče tistih, ki jih je v zadnjih dveh letih posnel na 90 petkovih protestih proti spornim potezam vlade Janeza Janše na Trgu republike in drugih prizoriščih po Ljubljani. Številne izmed teh fotografij smo iz tedna v teden spremljali tudi v Mladini.

Ja, dela Vesne Bukovec in Janeza Zalaznika so družbenokritična, njune podobe kažejo stanje v družbi, trenutek, ko je sporna politična praksa državljane in državljanke dvignila na noge, da so se odpravili na ulice in trge in tam odločno izrazili nestrinjanje s postopki in ukrepi oblasti. Vendar so kljub ustavni pravici do javnega zbiranja in javnih zborovanj protestniki naleteli na oster odziv državnih represivnih organov. Odločitev umetnikov, »da se potopita v dani historični trenutek« in ga vizualizirata, ju povezuje z marsikatero umetnico in umetnikom širom po svetu, ki reflektira aktualno družbeno vrenje, pa tudi z aktivnimi državljani, ki nas zmorejo spodbuditi k ponovnemu razmisleku o pomembnih družbenih vprašanjih – tudi o tem, ali smo res še pripravljeni trpeti represijo.

* Vesna Teržan je kuratorka razstave Vztrajnostni moment upora. Članek le delno temelji na besedilu, ki spremlja razstavo.

Razstava:
Vesna Bukovec in Janez Zalaznik: Vztrajnostni moment upora
Kje: Savinov likovni salon, Žalec
Kdaj: do 5. marca 2022