Zakaj Američani tako množično zapuščajo službe?

Christian Bale je leta 2004 vse šokiral, ko je za potrebe trilerja Strojnik (The Machinist) shujšal za dobrih 30 kilogramov – tehtal je le 60 kilogramov. Bila sta ga le kost in koža. Skozenj se je skoraj videlo. Kar pa je bilo logično, no, nujno za zgodbo – igral je človeka, ki izginja. Delavca, ki izginja – strojnika Trevorja Reznika. Nenehno dela, zdi se, da noč in dan. Vidimo ga v tovarni, a ne vemo, kakšni. Vidimo, da nekaj proizvaja, a ne vemo, kaj. Vseeno. Sadovi dela, ki ga opravlja, so mu itak povsem odtujeni. Tako kot mu je povsem odtujeno samo delo, ki ga opravlja. To delo je videti tako strašljivo, tako toksično in tako morbidno kot on. Z vsakim delovnim dnem, z vsako delovno nočjo, z vsakim šihtom ga je manj.

Toda Trevor – marginalni, nepomembni, skoraj nevidni delavec – ima še hujši problem: ne more več zaspati. Ves čas je buden. Neprestano. Noč in dan. Trevor je idealni delavec, perfektni produkt neoliberalnega stroja – delavec, ki ne spi več. Delavec, ki ne more več spati. Delavec, ki ves čas dela. Non-stop. Delavec, ki je ves čas odprt – kot kapitalizem. Delavec, ki se boji zaspati. Delavec, ki mu kapitalizem ne pusti več zaspati. Strojnik, ki je postal stroj. Trevor, njegovo trpeče, izmučeno, agonično telo, je groteskni produkt neoliberalnega koncepta dela – dokaz, kako groteskno je postalo delo v času neoliberalnih politik. In kako represivno in boleče je postalo življenje pod kapitalizmom.

Boj proti delu

Toda s tem je konec. Trevor ima dovolj. Dal je odpoved. Ali kot poslušamo že dobro leto: Američani množično zapuščajo službe! Delavci dajejo odpoved. Lani novembra jih je odpoved dalo 4,5 milijona, septembra 4,4 milijona, avgusta 4,3 milijona. V celotnem letu je dalo odpoved okrog 47 milijonov delavcev, potemtakem tretjina delovne sile (če odštejemo kmetijski sektor).

Temu fenomenu pravijo Great Resignation ali Great Reshuffling – Velika odpoved služb. Velika ostavka. Velika demisija. Veliko slovo. Zveni resno. Zdi se, kot da ni nihče več zadovoljen z delom, ki ga opravlja. Toda to, da se Američani tako množično odpovedujejo službam, ne pomeni nujno, da se odpovedujejo delu, pravijo analitiki, češ da brez dela ni mogoče živeti.

Ljudje preprosto nočejo več delati v sovražnem delovnem okolju. In nočejo več ogrožati svojega življenja. Tega neznosnega, nepotrebnega, presežnega dela, ki jih spravlja na rob živčnega zloma in preživetja, je bilo preprosto preveč.

Pa vendar je »velika odpoved služb« dejstvo. Nekateri so resda le zamenjali službo, ki jih ne zadovolji več – šli so na boljše. Drugi so šli resda na svoje – dovolj imajo vsega tega, začeti hočejo znova, raje delajo zase kot za druge. Toda tretji so šli v dejanski boj – v boj proti delu. Vstali so. Dovolj imajo dela, ki jih ponižuje, prikrajšuje, pohablja in ubija. Pridružili so se gibanju, ki nasprotuje delu. In ni jih malo. Čedalje več jih je. Rastejo. Anti-work movement je nova velika stvar. #AntiWork, #GreatResignation in #BigQuit so njeni odmevni, centrifugalni, nalezljivi ključniki.

Žarišče boja proti delu je platforma Reddit, ali natančneje – njen subreddit (r/ antiwork), forum, ki ima že 1,7 milijona članov. Še pred dvema letoma je bil to povsem marginalen, nepomemben forum z izredno majhnim številom članov, popolna eksotika – zdaj je gigant, družbena sila (vsak teden se včlani od 20 tisoč do 60 tisoč ljudi), viralni kristal radikalno spremenjenega odnosa do dela. Objav in komentarjev mrgoli. Ironični slogan tega subreddita – namenjenega »tistim, ki hočejo končati delo, ki jih zanima, kako to storiti, ki hočejo uživati v življenju brez dela, ki hočejo več informacij o boju proti delu in osebno pomoč pri svojih bitkah, povezanih z delom in službo« – ostaja isti: »Brezposelnost za vse – ne le za bogate!«

Doreen Ford, zdaj sprehajalka psov, prej prodajalka, sicer nekdanja moderatorka, ki je ta forum tudi napihnila (prevzela ga je leta 2013, ko je imel 300 članov), pravi, da »hočejo privrženci tega gibanja še vedno delati, toda opravljati hočejo delo, za katero so nagrajeni, pri katerem se dobro počutijo in pri katerem se čutijo spoštovane«.

In to je natanko to, kar združuje ljudi, ki nasprotujejo delu: pri delu se čutijo izkoriščane, zlorabljene, ponižane in razžaljene, delo doživljajo kot nekaj »ponižujočega« in »nesmiselnega«, zahteve, da so produktivni 24 ur na dan in sedem dni na teden, so neznosne, pravi Doreen Ford. Tisti, ki nasprotujejo delu (sami sebe imenujejo »brezdelneži«, alias »Idlers«, kot bi skušali karikirati »brezdelne roke«, ki so se jih tako bali puritanci, »prvi Američani«), nasprotujejo temu, v kar se je sprevrglo in izrodilo delo: motijo jih vse nižje, vse bednejše plače, vse slabše delovne razmere, vse hujše izkoriščanje, vse strašljivejše, vse represivnejše tehnike zlorabljanja, izsiljevanja in zasužnjevanja, vse večja nemoč sindikatov (vanje je včlanjenih le 12 odstotkov ameriških delavcev), ki delodajalcem dajejo nove in nove koncesije ( jasno, v imenu »ohranjanja« delovnih mest). Delo doživljajo kot prisilo. Takšnega dela nočejo več. Tudi takšnih delodajalcev nočejo več. Čutijo se prikrajšane, izigrane, posiljene in nepomembne. Zdi se jim, da so zapravili življenje. Delali so in delali in delali, a namesto nagrad dobili le še več dela. Je kaj absurdnejšega? Stebri kapitalizma – njegovi visoki svečeniki, njegove institucije, njegovi think tanki, njegove politične stranke – to prikazujejo kot nekaj naravnega. Pa ni.

Zato na tem »šokantnem« subredditu, kjer nihče ne skriva, da je delo postalo zloraba, vsi iščejo alternative. Nekateri bi uvedli univerzalni temeljni dohodek. Drugi bi okrepili solidarnost, sindikalno organiziranje in štrajke – in ja, tudi generalne štrajke. Tretji hočejo le dostojne plače in spoštovanje. Četrti hočejo dati odpoved – pa potrebujejo podporo. Tu jo vedno dobijo. Peti hočejo korporacije prisiliti, da bi dobičke delile z delavci. Spet drugi bi odpravili kapitalizem. Kar takoj. Brez izgovorov. In brez pogajanj. Ne verjamejo, da bi bilo lahko delo v okviru takšnega kapitalizma, kot je, kaj drugačno. Delo, kot ga terja in oblikuje kapitalizem, se jim zdi sporno. Še zdaleč ni benevolentno, kakor tudi sam kapitalizem še zdaleč ni benevolenten. Vse več je pač tistih, ki ne verjamejo, da je vse to blazno, napol samomorilsko ugonabljanje s čedalje bolj odtujenim delom in v čedalje bolj nečloveškem ekonomskem sistemu sploh še smiselno. Tega prisiljenega, prisilnega sobivanja s kapitalizmom ne prenesejo več. »Ljudje ne sovražijo ponedeljkov, temveč ves teden,« pravi Jasmin Spreer (Trending Topics). Stvari so šle predaleč. Pošteno plačilo ni več dovolj. In ja, tudi delitev dobička z zaposlenimi ni več dovolj. Skrajšati je treba delovni čas. Prevzeti je treba nadzor nad delom. Zavedanje, da si človek le, če prinašaš dobiček, je preveč stresno.

Kot pravi neki član subreddita: »To delo me je stalo hobije in odnose. Pri enainštiridesetih sem samski z ostarelimi starši in sestro na drugi celini. Živim v usranem enosobnem stanovanju.

Zaradi stresa so mi izpadli lasje. Prosim, ne ponovite moje napake. Ne žrtvujte vsega za delodajalca, ki mu ni mar. Ne odpovejte se stvarem, ki jih ljubite, ker mislite, da bo mejl, na katerega odgovorite ob desetih zvečer, oddaljene in ravnodušne korporativne šefe prepričal, da ste nekaj posebnega.« To niso besede nekoga, ki hoče biti brezposeln.

To so besede nekoga, ki noče več delati za vsako ceno. Ki noče več delati utrujen, zdelan in zbit. Ki noče več delati napol mrtev. Ki noče več delati bolan. Ki noče več izgorevati. Ki noče biti več izkoriščan in zlorabljen. Ki sodobno kapitalistično delo doživlja kot smrt s tisoč rezi. Ne, to niso besede človeka, ki si domišlja, da ga bodo delodajalci bolj cenili, če bo delal noč in dan, brez prestanka in brez dopusta, neprespan in bolan. To so besede človeka, ki hoče boljše delo. Ki hoče drugačno delo. Ki se hoče izmotati iz zanke kapitalističnega dela. Ki ne verjame protestantskemu dictumu, da te lahko Bogu približa le trdo, garaško, ubijalsko delo. In ki hoče življenje, v katerem ne prevladuje delo. To so besede človeka, ki nima nobenih iluzij: četudi s tabo lepo ravnajo, to še ne pomeni, da ti ne kradejo sadov dela.

Vse več je nasvetov, kako sabotirati to odtujeno, zadušljivo, toksično delo, ta »kult smrti« (in kako »sranje« v delovnem času preleviti v protest proti delovnemu času). Tudi manifestov, ki jih pišejo borci proti delu, je vse več. In vse glasnejši so. Še glasnejše – in viralnejše – pa so javne odpovedi delovnega razmerja. Toda te odpovedi so inverzija običajnih odpovedi: tokrat namreč javne odpovedi dajejo delavci, ne pa njihovi šefi, delodajalci – delavci so začeli spletno objavljati svoje odpovedi. Ali bolje rečeno: delodajalce so odjebali na odprti sceni – v neposrednem prenosu. »Tu so vsi utrujeni in podplačani,« je v viralni spletni odpovedi »jebene službe« napisala neka delavka. »Upam, da se s svojimi domačimi ne pogovarjate tako kot z nami.« S tem je lepo dopolnila neko drugo viralno delavko, prodajalko v Walmartu, ki je na TikToku objavila video, v katerem v Walmartov intercom krikne: »Upam, da s svojimi hčerkami ne govorite tako kot z mano. Ko jebe menedžerje, ko jebe to podjetje!«

Ti viralni spletni odpovedi službe sta povzročili pravi cunami spletnih odpovedi služb. Kapitalizem se je znašel v preddverju direktne akcije, če ne že kar revolucije.

Alternativa obstaja

Ljudje se zavedajo, da jih najbolj definira prav delo, ki ga opravljajo, da brez dela – brez zaposlitve – izgubijo identiteto in smisel, samozavest in samospoštovanje, da torej delo osmišlja njihovo življenje. A tu je problem: ni jim več vseeno, kakšno je to delo, ki jim osmišlja življenje. Ne, ni jim več vseeno, kakšno je delo, ki jih definira. Obenem pa tudi nočejo biti več zreducirani na delo, temveč hočejo ravnotežje med delom in življenjem. Delo, ki jih fizično in mentalno uničuje in ki koristi le izkoriščevalski eliti, so začeli zavračati. »Nočemo več, da nas definirajo naše službe,« pravi Doreen Ford. »Naše življenje definira to, kar počnemo v prostem času.« Ljudje si hočejo odpočiti od tega neskončnega dela – in od vseh pasti tega dolgega kapitalizma, tega velikega zarotnika, ki nikoli ne spi in ki skuša iz delavcev iztisniti čim več dela in presežne vrednosti. Hočejo več prostega časa. Več prostega časa, ki ji bo osmišljal. Več prostega časa, ki jim bo dajal identiteto. Več prostega časa, ki jim bo vlival samozavest in samospoštovanje.

Nič, delo je doživelo reimaginacijo.

Pošteno plačilo ni več dovolj. In ja, tudi delitev dobička z zaposlenimi ni več dovolj. Skrajšati je treba delovni čas. Prevzeti je treba nadzor nad delom. Zavedanje, da si človek le, če prinašaš dobiček, je preveč stresno.

Nobena skrivnost ni, da je vse korenito spremenila prav pandemija. Pogled na delo še zdaleč ni več tak kot pred pandemijo. Delavci so zaradi lockdownov ostajali doma, delali so od doma, nenadoma so imeli več časa za družino in prijatelje, a tudi zase – lahko so se prepuščali tudi drugim rečem, hobijem, malim užitkom. To je bila situacija brez primere. Covid je prekinil delo. Delavci so šli lahko vase. Končno so imeli čas za premislek – za temeljni premislek o svoji usodi, svoji prihodnosti. Nenadoma so ugotovili, da poleg dela obstaja tudi življenje, da torej delo ni vse, sploh pa ne takšno – odtujeno, brutalno, izsiljevalsko, nečloveško – delo. Kar pa naj vas nikar ne zavede: prav v času pandemije so številni delavci okusili to nečloveško razsežnost dela – delodajalci so jih kljub strašnemu virusu, ki je ogrožal zdravje in življenje, naganjali na delo. Brez milosti. Brez spoštovanja. Rešiti so hoteli ekonomijo, no, kapitalizem, ki ne sme obstati. Vsaj tako so govorili. S tem pa so le pokazali, kako malo jim je do zdravja in življenja delavcev. Kapitalu in dobičkom so dali preočitno prednost pred ljudmi. Neki član subreddita je zato povsem logično sklenil in zapisal: »Sinoči sem dal odpoved. Lepo je bilo biti doma in otrokom pripraviti zajtrk in jih odpeljati v šolo!«

Ljudje so začeli misliti nase. Pred pandemijo so delodajalci iskali fleksibilno delovno silo, zdaj pa delavci iščejo fleksibilne delodajalce. Delodajalci, ki ne bodo dovolj fleksibilni (ki delavcem ne bodo omogočali dela od doma, ki delu od doma ne bodo dali primerne dignitete in veljave, ki bodo delavcem še naprej nalagali preveč dela in preveč tesnobe, ki bodo aktivno brisali mejo med delom in življenjem, ki delovnega tedna ne bodo skrajšali na štiri dni, ki delavcem ne bodo dajali dovolj prostega časa, ki bodo blokirali delo sindikatov ali pa njihovo ustanovitev ipd.), bodo brez delavcev.

Pandemija je bila res stresni test. Delavci so si namreč rekli: Če je svet udarila huda, napol apokaliptična katastrofa in če smo – kot pravijo – »vsi na isti barki«, zakaj potem nekateri v teh nečloveških razmerah tezgarijo in trpijo, drugi pa blazno profitirajo? Prav res, če smo »vsi na isti barki«, zakaj se je potem med pandemijo ekonomska neenakost še povečala? Če smo »vsi na isti barki«, zakaj je potem med pandemijo prišlo do največje in najhitrejše koncentracije bogastva v zgodovini? Če smo »vsi na isti barki«, zakaj je bila potem pandemija za nekatere tako velika poslovna priložnost? Zakaj ta ekonomski sistem deluje le za nekatere, ne pa za vse?

Covid je razgalil vse neenakosti, ki so vgrajene v to obliko dela. Plača se je nenadoma zdela absolutno prenizka. Delovne razmere so se nenadoma zdele absolutno preslabe. Tveganje na delu se je nenadoma zdelo absolutno pretirano. Nadzorovanje delavca se je nenadoma zdelo absolutno prehudo. Kleščenje delavskih pravic se je nenadoma zdelo absolutno pošastno. Izgorelost in stresi so se nenadoma zdeli absolutno nesmiselni. Ločenost od družine, prijateljev, prostega časa in življenja se je nenadoma zdela absolutno preveč brutalna in nečloveška. Delo je nenadoma zazevalo v vsej svoji neoliberalni prekarni grozljivosti. Kako so delavce prelevili v stroje za proizvajanje dobička, vemo – tako, da so jim oklestili pravice. Več pravic ko so oklestili, večji so bili dobički. Večji ko so bili dobički, več so imeli denarja, s katerim so lahko v kongresu in drugod lobirali za kleščenje delavskih pravic. Toda pričakovanja delavcev so se občutno spremenila. Njihova stopnja tolerance se je znižala. Njihov odnos do dela ni več tak, kot je bil pred pandemijo. Delo jim ne daje več takšne varnosti, kot jim jo je dajalo nekoč. Niti zdaleč. V zameno za delo, ki ga opravljajo, ne pričakujejo več podcenjevanja, poniževanja in zaničevanja. S tem bi moralo biti konec. To – ta boj proti delu, sprememba odnosa do dela, revolucioniranje samega dela – je nova normalnost.

Problem ni v tem, da bi kdo mislil, da bo delo kar čez noč izginilo in da je pred nami svet brez služb (borci proti delu v resnici niso brezdelneži, večina jih še vedno dela), ali pa da ljudje na lepem ne bi več hoteli delati – ne, še hočejo delati, toda ne več toliko. In ne več v takšnih razmerah – v tem sovražnem delovnem okolju. In nočejo več ogrožati svojega življenja. Tega neznosnega, nepotrebnega, presežnega dela, ki jih spravlja na rob živčnega zloma in preživetja, je bilo preprosto preveč. Navsezadnje, s tem presežnim delom profitira le kapital, sami pa ne. Delajo ure in ure, mnogi imajo po dve, tri službe – da bi preživeli. Noro! Morilsko! Tako ne gre več. Njihov odnos do dela in njihove prioritete so se radikalno spremenili, s tem pa se je spremenil tudi njihov odnos do kapitalizma – ekonomskega sistema, ki ga pri življenju ohranjajo ravno odtujene, morbidne, nečloveške oblike dela. V dirki proti dnu nočejo več sodelovati. Itak imajo občutek, da so že davno trčili ob dno. Konec je vljudnosti.

Ukinitev dela

Delavce je pandemija prelevila v Bobe Blacke. Bob Black, ameriški anarhist, je leta 1985 objavil esej Ukinitev dela, v katerem je poudaril, da so se številni delavci naveličali dela, da ga imajo torej dovolj. Ne brez razloga: samo delo je vir največje mizerije, človeka ubija, obenem pa ga sili v podrejanje, discipliniranje in poniževanje, zato je v »posmeh svobodi«. Ne moreš imeti obojega – dela in svobode. Podrejanje delavca poneumlja, še huje: zbuja mu strah pred svobodo in ga privaja na rigidno, prazno, nesmiselno življenje (»Delavec je delni suženj«). Veliko dela je povsem nepotrebnega (to so le »usrane službe«, bi rekel pokojni David Graeber), saj služi le družbenemu nadzoru in ekonomskemu izkoriščanju, je opozoril Black, ki ni verjel, da bi lahko nove tehnologije delavca osvobodile – delal bo le še več. In le še bolj bo ponižan, nepomemben in pogrešljiv. Vsekakor. Spomnite se le slovitega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, ki je nekoč – v tridesetih letih prejšnjega stoletja – napovedal, da bodo njegovi vnuki delali le še 15 ur na teden. Pa še kaj! Nastaja gibanje, ki bo zavestno zavrnilo delo, je napovedoval Black – ljudje bi opravljali le še nujno delo (pa še tega igrivo), tako da bi jim preostalo več prostega časa, ki bi ga lahko posvetili družini, prijateljem in osebnim strastem.

Pričakovanja delavcev so se občutno spremenila. Njihova stopnja tolerance se je znižala. Njihov odnos do dela ni več tak, kot je bil pred pandemijo. Delo jim ne daje več takšne varnosti, kot jim jo je dajalo nekoč.

Vse se je torej spremenilo. Ljudje hočejo zamenjati službe – in to množično. Zdi se celo, kot da jih hoče službo zamenjati velika večina. Skoraj vsi. Še nikoli toliko. Poudarek pa je na dlani: za zdaj hočejo le zamenjati službo. Če se to ne bo obneslo (in če od kapitala ne bodo dobili priznanja, ki ga pričakujejo), se bodo odpovedali delu. In to je grožnja. Nekaj je gotovo: tega protislovja ni mogoče rešiti po mirni poti. Nekdo bo moral oditi. Ali kapitalizem – ali delavci.

Zato niti ne preseneča, da celo revija Forbes, zaljubljena v kapitalizem, v »veliki odpovedi služb« vidi »neke vrste delavsko revolucijo in vstajo proti slabim šefom in gluhim podjetjem, ki jih nočejo dobro plačevati in ki jih izkoriščajo«. Tako množično zamenjavanje služb – in tako množično najemanje nove delovne sile – je kar hud šok za sistem. Še toliko bolj, ker po tako množičnem odhodu delavcev še hujše breme pade na ramena tistih, ki ostanejo, zaradi česar začnejo tudi sami razmišljati o odpovedi službe – namesto nagrade, spoštovanja in boljših delovnih razmer so dobili še več dela. Pomeni, da morajo dlje delati. In poslati še več mejlov. In da imajo še manj prostega časa. In da so še bolj zdelani, zadihani in razdejani. In da še bolj trpijo in sovražijo delo, do katerega itak niso nikoli ničesar čutili. In da začnejo tudi sami razmišljati o odpovedi. In da končno ugledajo alternative.

Borci proti delu so postali sila. Ko so delavci korporacije Kellogg lani decembra štrajkali ( ja, hoteli so višje plače, boljše delovne razmere ipd.) in ko je korporacija Kellogg napovedala, da bo namesto štrajkajočih delavcev najela delavce, ki niso včlanjeni v sindikat, so borci proti delu organizirali veliko sabotažo – Kelloggov spletni portal so zasuli z lažnimi prijavami za delo, s čimer so rekruterje dobesedno paralizirali. Akcija je uspela – Kelloggovo vodstvo je s štrajkajočimi še pred novim letom sklenilo dogovor.

Zato sploh ne preseneča, da je slovita investicijska banka Goldman Sachs ob koncu leta 2021 oznanila, da anti-work movement pomeni dolgoročno tveganje za ameriški trg dela. A dolgoročno tveganje pomeni tudi prosti čas – več ko je prostega časa, več je časa za želje, strasti, sanje in revolt. Ljudje dajo odpoved, ker hočejo živeti – ker imajo želje, strasti in sanje. In ker hočejo živeti in ker imajo želje, strasti in sanje, so mnogi prav vsled pandemije, ki jim je odprla oči in jih prisilila v razmislek o svojih prioritetah (in »smislu življenja«, kot bi rekel Kevin Dolenz, eden izmed protagonistov Schumacherjevega Elijevega ognja), sklenili, da po odpovedi službe ne bodo šli v drugo službo, ampak bodo vsaj nekaj časa – ja, za nedoločen čas – živeli brez službe in se raje prepuščali osebnim strastem, željam in sanjam. Zakaj bi okrog sveta odpotovali po upokojitvi, če pa to lahko storijo zdajle? Zakaj bi brali po upokojitvi, če pa to lahko počnejo zdajle? Nekateri le berejo – in nič drugega. Ljudje si tako prisvojijo čas, s katerim bi sicer prosto razpolagal kapital, ki obenem izgubi delavca na vrhuncu fizičnih in mentalnih moči – delavca, ki na užitek ne bo čakal do starosti, do popolne izčrpanosti, onemoglosti in neuporabnosti. V igro torej vskočijo nepričakovane »počitnice« – in spremenijo naracijo, ki jo vsiljuje kapitalizem. Kar seveda pomeni, da imajo te disruptivne »počitnice« transformativni, celo revolucionarni potencial. Ljudje končno spet vidijo alternative. Ali pa o njih vsaj razmišljajo. Nekateri to počnejo pod vplivom Marxovega Kapitala, drugi pod vplivom priročnikov, ki svetujejo, kako si vzeti odmor in pri tem ne izgubiti glave. Velika odpoved je veliko opolnomočenje.

A tudi strast zlahka postane le kapitalistična past, pravi Erin A. Cech, avtorica knjige Težave s strastjo (The Trouble With Passion). Podjetja namreč izkoriščajo strast delavcev – iščejo predvsem delavce, ki jih delo izpolnjuje, prav strastni delavci pa so pripravljeni delati več in dlje, in to brezplačno, za lastni užitek, ja, iz strasti. Zato skušajo delodajalci službe, ki jih ponujajo, prikazati kot nekaj atraktivnega, vznemirljivega – nekaj za strastne. »Če razumemo pasti strasti, lažje uvidimo alternative tem pastem.« In kapitalizmu, slavilcu nečloveškega dela.

Izvirni greh

Strojnik je puzzle, ki nas ves čas rajcaško sprašuje: No, a uganete, zakaj je Trevor tako shujšan in zakaj ne more spati? Jasno, na koncu izvemo, zakaj je tako shujšan in zakaj ne more spati – do smrti je povozil otroka in potem zbežal s kraja nesreče. Trevor je torej delavec, ki je sam kriv, da je tako shujšan in da ne more spati. Sporočilo je na dlani: v kapitalizmu je vsa krivda individualizirana. Ali kot učijo neoliberalci: brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Revni so sami krivi, da so revni. Nespečni so sami krivi, da so nespečni. Nespečnost je produkt individualne patologije, ne pa patologije samega kapitalizma in neoliberalnih politik.

A sporočilo Strojnika lahko razumemo tudi drugače: Trevor je kriv, ker ne vstane. Ker se ne upre temu strašljivemu, odtujenemu, grotesknemu delu. To je njegova izvirna krivda. 5