Proti nakupom orožja

Levica je spet v nekaj dneh zbrala potrebno število podpisov proti nakupu vojaških oklepnikov. Ji bo uspelo preprečiti podpis pogodbe?

Državni zbor je prejšnji teden potrdil ratifikacijo sporazuma z Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (Occar). Čeprav se sliši kot sila pomembna mednarodna pogodba, gre vsebinsko za predpogodbo s prodajalcem orožja Occar (naj vas njegovo dolgo in zveneče ime ne zavede) o nakupu 45 oklepnikov tipa Boxer. Kolikšna bo dejanska cena oklepnikov, uradno še ni znano – na obrambnem ministrstvu glede tega ostajajo skrivnostni, saj da se o ceni še vedno pogajajo –, vendar je že jasno, da bi bili lahko kmalu priča največjemu orožarskemu poslu v zgodovini države.

V Levici so se ga namenili zaustaviti, zato so v sredo v državni zbor prinesli 6.800 podpisov za vložitev pobude za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Zadostovalo bi sicer že 2.500 podpisov.

Projekt je še iz časa Cerarjeve vlade. Skupna vrednost oklepnikov je bila pred petimi leti ocenjena na 207 milijonov evrov za 56 oklepnikov, danes pa ta znaša dvakrat toliko, 412 milijonov evrov. Na ministrstvu sicer zatrjujejo, da gre za oceno projekta nabave 53 vozil, cena za načrtovanih 45 oklepnikov pa bi morala biti primerno nižja. Za primerjavo: država je za nakup 135 oklepnikov Patria pred leti odštela 278 milijonov evrov.

V Litvi, kjer so oklepnike pri Occarju naročili že leta 2016, so prvi dve vozili dobili šele junija 2019, dobava drugih vozil pa se je nato zamaknila zaradi ugotovljenih okvar pri nadzoru pri kakovosti. Datum izpolnitve naročila se je zdaj preložil na konec leta 2022. A slovenski obrambni minister Matej Tonin zatrjuje, da bi prve oklepnike lahko pričakovali že prihodnje leto.

Predlani je vlada z zakonom o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih od 2021 do 2026 sicer že zagotovila, da bo Slovenija v tem času z naložbami v vojsko porabila 780 milijonov evrov.

Levica je že takrat temu krovnemu zakonu oporekala in začela zbirati podpise za vložitev referendumske pobude. V enem tednu jim je uspelo zbrati 30.000 podpisov, vendar so koalicijski poslanci referendum blokirali, čemur je pritrdilo tudi ustavno sodišče.

V Levici kljub temu niso odnehali. Tako so nasprotovali tudi resoluciji o opremljanju Slovenske vojske do leta 2035, na podlagi katere bi izdatki za opremljanje vojske rasli še hitreje. Glede resolucije so predlagali posvetovalni referendum, vendar je državni zbor njihovo pobudo zavrnil. Resolucijo je sprejel prejšnji teden, ko je potrdil tudi ratifikacijo sporazuma s prodajalcem orožja Occar.

Ministru Toninu se z nakupom oklepnikov zelo mudi, posel z Occarjem želi končati še pred iztekom mandata.

Ministru Toninu se s sklenitvijo pogodbe o nakupu oklepnikov zelo mudi. Večino poslov želi končati še pred iztekom mandata: »Levica se trudi maksimalno nagajati in zavirati postopek modernizacije Slovenske vojske, vendar ga ne bo mogla ustaviti. Slovensko vojsko bomo modernizirali.« Luka Mesec, koordinator Levice, na to odgovarja, da »Slovenska vojska ne stoji in ne pade na teh oklepnikih, taka trditev je ponižujoča«.

Tonin ponavlja večni argument politike, da smo se z vstopom v zvezo Nato zavezali k znatnemu povečanju sredstev za obrambo do leta 2030, s čimer bi dosegli želena dva odstotka BDP. »Dva odstotka pomenita, da bomo vsako leto dali eno milijardo za vojsko. Ena milijarda je približno toliko denarja, kot ga država v celem letu porabi za vse investicije – v ceste, bolnišnice, domove za starejše, neprofitna stanovanja, praktično v vse, v kar država investira,« pa je ob tem kritičen Mesec.

Seveda Tonin tudi tokrat vztraja, da do referenduma sploh ne bi smelo priti, saj da je ta protiustaven. Sklicuje se na 90. člen ustave. Vendar pa člen ustave operacionalizira zakon o referendumu in ljudski iniciativi, ki določa, da je vsak referendum dopusten, razen če se vsaj 46 poslancev odloči nasprotno in na ustavnem sodišču vloži predlog za preprečitev referenduma. Tako se je zgodilo že pred dvema letoma in povsem očitno je, da Tonin računa ravno na to. Pove, da »če bi bili vsi roki maksimalno raztegnjeni, bi s to evidentno zlorabo referendumskega postopka lahko zavlekli ratifikacijo za največ 66 dni. V državnem zboru bomo nekaj dni pridobili, tako da bo pogodba ratificirana še v tem mandatu.«

Ali bo vladi to res uspelo, pa v resnici še ne moremo vedeti. Šlo bo za bitko s časom. Skoraj zagotovo sicer Levica tudi tokrat referenduma ne bo dočakala, morda pa lahko z nadaljnjimi manevri – ne vemo, kaj vse imajo na zalogi – vladi prepreči podpis pogodbe o nakupu oklepnikov. Po eni strani je Levici že zdaj uspelo nekoliko zagreniti še zadnji ministrov poskus za nakup oklepnikov, po drugi pa s tem poskušajo v vprašanje nakupa orožja usmeriti tudi javno debato hitro bližajočih se volitev, ko bo vladajoča koalicija med drugim prisiljena odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj se tik pred koncem mandata na vse pretege trudi izpeljati največji orožarski posel v zgodovini države. Podobno bodo morali odgovoriti na vprašanje, zakaj je bilo ljudem ponovno preprečeno, da bi se o tako pomembni temi lahko izrekli na referendumu.

Že ko je Levica prvič zbirala podpise, je bilo javno mnenje občutno na njihovi strani. V raziskavi Ninamedie je na vprašanje, ali podpirajo tako visoke izdatke za orožje, odklonilno odgovorilo kar 75,6 odstotka vprašanih. Odgovor javnosti na to vprašanje je tudi zdaj predvidljiv.