Izbrisani nekoč in (še) danes

Trideset let od največje sistematične kršitve človekovih pravic v Sloveniji

Slovenija v zadnjih letih praznuje okrogle obletnice, točneje 30-letnice različnih dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo. Šestindvajsetega februarja bo na vrsti še ena od njih. A tokrat ne bo ponosa, vznesenosti, proslav, velikih besed in lepih spominov. Na ta dan leta 1992 je poosamosvojitvena oblast iz registra stalnih prebivalcev nezakonito izbrisala 25.671 ljudi. S tem se je zanje in pogosto za njihove družinske člane dolgoletna, za številne celo večdesetletna mora šele začela.

S takšnim ravnanjem vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle, in ministrstva za notranje zadeve, ki ga je vodil Igor Bavčar (član vlade pa je bil, na položaju obrambnega ministra, tudi sedanji predsednik vlade Janez Janša), je več kot 25 tisoč ljudi čez noč postalo tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji. Izgubili so pravni naslov za bivanje v državi, svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Tudi tako osnovne pravice, kot je recimo pravica do dela ali zdravstvenega zavarovanja. Večinoma je šlo za državljane nekdanjih jugoslovanskih republik, med izbrisanimi pa so bili tudi slovenski državljani.

Formalno so sicer tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji imeli možnost, da v šestih mesecih oddajo vlogo za državljanstvo, a številni tega niso storili, ker niso bili obveščeni, da morajo pridobiti novo državljanstvo, in vloge niso oddali ali pa je bila njihova vloga zavrnjena ali zavržena ali pa je bil postopek ustavljen. Krivica, za katero je odgovorna država, se jim je kasneje, na zelo podoben način, zgodila še enkrat, v desetletjih različnih oblik poprave krivic.

Do poprave krivic seveda ni prišlo samo po sebi, zaradi dobre volje katere od poosamosvojitvenih vlad, ki so sledile. Temelje za to sta postavila šele ustavno sodišče, ki je leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit in protiustaven, in Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je leta 2012 izbris označilo za kršitev človekovih pravic in Slovenijo obsodilo. Poprava krivic je pod različnimi vladami sicer formalno vsebovala vse elemente, potrebne v takih primerih – od povrnitve nezakonito odvzetega statusa stalnega prebivališča do pavšalnih odškodnin ter celo možnosti, da izbrisani na sodiščih iztožijo višje odškodnine od vnaprej določenih. A ponovno, kot že v času izbrisa, je šlo za pravice le na papirju, v praksi je država pogoje za popravo krivic postavila tako visoko in neugodno, da je povrnitev statusa in/ali izplačilo odškodnine uspelo manj kot polovici izbrisanih.

V prihodnjih številkah Mladine bomo predstavili nekaj kratkih osebnih zgodb izbrisanih, ki so jih z namenom zaznamovanja obletnice za spremljajočo razstavo zbrali v Amnesty International Slovenije. Gre za zgodbo izbrisanega, ki tudi po 30 letih še vedno nima urejenega pravnega statusa za prebivanje v Sloveniji, za zgodbo izbrisane, ki so jo izbris in kasnejši postopki poprave krivic na čelu s sodnim postopkom pripeljali na sam rob obstoja, za zgodbo enega izmed otrok izbrisanih ter za zgodbo izbrisane, ki je bila dolga leta v prvih vrstah borcev za popravo krivic. Začenjamo s slednjo.

Mirjana Učakar

Mirjana Učakar danes šteje 69 let. Izbris jo je povsem presenetil, saj se je rodila v Sloveniji, slovenski materi, in v Sloveniji, na Ptuju, tudi živela vse življenje, se udeleževala volitev in skratka uživala vse pravice, ki jih uživajo državljani. Pri 39 letih je bila nato izbrisana in bila naslednjih 11 let brez državljanstva, mož in sinova pa so ta »privilegij« lahko še naprej uživali.

Da je bila izbrisana, je izvedela julija 1992, ko je odšla na matični urad po rojstni list za sina, ki ga je rodila mesec pred tem. Povedali so ji, da je Hrvatica. In sicer zato, ker naj bi bila v skladu z nekdaj veljavno zakonodajo vpisana kot hrvaška državljanka, ker je njen oče, po rodu sicer Srb, imel hrvaško republiško državljanstvo. Tedaj se ji je porušil svet, pravi, a hkrati dodaja: »Jokala pa ne bom več.«

»Izbris mi je v veliki meri uničil življenje, nimam polne delovne dobe, otroci niso imeli takšnih možnosti, kot bi jih imeli sicer, če bi normalno živeli. Izgubila sem stanovanje, v bistvu sem izgubila vse, dostojanstvo, mir; življenje v tem malem Ptuju je po izbrisu postalo precej nevzdržno. Res dosti, dosti stvari je bilo okrnjenih,« danes pojasnjuje Mirjana Učakar in dodaja: »Najhujše je bilo, da ni bilo pravice do dela, vsi smo ostali doma, brez socialnih transferjev, brez pravice do zdravstvenega zavarovanja, odkupa stanovanja, nikjer nas ni bilo, nikjer ni bilo pravic.«

Meni, da se danes »nobena krivica več ne da popraviti. Kar je bilo storjeno, je bilo, minilo je 30 let. Normalnega življenja nam nihče ne more povrniti. Dobili nismo nobenega zadoščenja, razen tiste mizerne odškodnine, ki je bila bolj ponižujoča kot kaj drugega.« Dodaja, da tudi opravičila odgovornih za izbris, »Bavčarja, Peterleta in Janše, ne potrebujemo, ker tudi če bi se kdaj opravičili, to opravičilo ne bi bilo vredno nič, ker ne bi bilo iskreno«. Bi si pa vendarle želela, da se opraviči predsednik republike Borut Pahor, »ker je zamudil z ustavno pritožbo za referendum leta 2004. Politična levica je ves čas molčala in ni naredila čisto nič, da bi se krivice popravile, dandanes pa samo desnico krivijo, da smo bili izbrisani in da se krivice niso popravile. V bistvu so oboji delali enako.«

Mirjana Učakar ima sicer danes v resnici le še eno veliko željo: »Rada bi samo to, da se o tem piše v učbenikih, da pride to v zgodovinske knjige, da se izbris ne zamolči.«