Vprašalnik SDS, ki straši pred skupnostjo LGBT+

Pismo zle namere

Stranka SDS je, podobno kot pred zadnjimi volitvami leta 2018 in nazadnje leta 2020, po številnih gospodinjstvih ponovno razposlala nadvse prijazno pismo. Z vprašalnikom, tako imenovanim posvetom z volivci, ki so ga prejeli državljani, v stranki kakopak nimajo resnih namenov merjenja javnega mnenja. Gre zgolj za promocijo domnevno največjih dosežkov vlade v zadnjih dveh letih, hkrati pa v stranki niso zamudili niti priložnosti za obračun s skupnostjo LGBT+.

»Gradivu, ki ga je pošiljala stranka SDS, ne moremo reči vprašalnik, ker ta ne prenese resne metodološke presoje. Hkrati ne moremo trditi, da gre za neznanje, saj gre za dobro premišljeno politično akcijo, katere namen ni resno raziskovanje javnega mnenja, pač pa – prav nasprotno – ustvarjanje tega z odpiranjem nekaterih vprašanj, ki pri bralcu poskuša bodisi ustvariti ali pa zgolj okrepiti občutek ogroženosti,« o pismu pravi sociolog in profesor na Filozofski fakulteti Roman Kuhar.

Vprašanja so namenjena predvsem predstavitvi zakonov in pobud vladne koalicije, zagotovo najbolj sporno pa je zadnje vprašanje. V njem SDS zatrdi, da »LGBT gibanje dojema šolski sistem kot način za promocijo lastnih vrednot in to kljub temu, da Ustava Republike Slovenije v tretjem odstavku 41. člena in Temeljna listina Evropske unije v tretjem odstavku 14. člena določata, da imajo starši pravico vzgajati otroke v skladu s svojimi verskimi in svetovnonazorskimi prepričanji.«

Končno vprašanje se glasi: »Ali menite, da je šola primeren prostor za promocijo vrednot LGBT?«

Kuhar poudarja, da je bilo vprašanje o razmerju med javnim izobraževalnim sistemom in pravico staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojimi verskimi in svetovnonazorskimi prepričanji, v pedagoški stroki že zdavnaj rešeno. O tem razmerju je »večkrat odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je prav tako potrdilo, da starši ne morejo s svojimi partikularnimi vrednotami kar tako posegati v šolski sistem in kot na kakšnem meniju izbirati, katere teme bodo obravnavane in kako ter katere ne«. V vprašanju, kot ga postavlja SDS, je po njegovem »skrita implicitna predpostavka, da so filozofska prepričanja vseh staršev enaka in bi si želeli, da se njihovim otrokom prikriva dejstvo o obstoju pripadnikov skupnosti LGBT. Če bi bilo to tako enostavno – kaj bi potem naredili s starši z drugačnimi svetovnonazorskimi prepričanji? Verjetno vsi nimajo enakih vrednot kot SDS.«

»Na ravni političnega delovanja temu rečemo ’politična homofobija’. To je zavestna uporaba homofobičnih stališč, skupaj z vzpostavitvijo pripadnikov skupnosti LGBT kot grešnih kozlov, za dosego parcialnih političnih ciljev,« je kritičen Kuhar. Postavljeno vprašanje je tako nepotrebno strašenje, hkrati igranje na prave strune pri podpornikih, predvsem pa nakazuje nevaren trend v razpravi, ki poskuša Slovenijo približati iliberalnim politikam sosednje Madžarske, kjer se bodo o podobnem vprašanju odločali celo na referendumu. »Prihajajoči referendum na Madžarskem je del iste strategije. In stranka SDS je, kot vemo, vzorna Orbánova učenka.«