Je štiridnevni delovni teden realna možnost?

Sredi januarja so v 30 britanskih podjetjih začeli šestmesečni pilotni projekt, v katerem zaposleni dobijo možnost dela le štiri dni na teden, ne da bi zaslužili manj. Njihov konec tedna tako traja tri dni, to pa jim prinaša številne prednosti: več časa za počitek in duševno regeneracijo pred vrnitvijo na delo, več časa za konjičke, družino in prijatelje, manj stresa ... Štiridnevni delovni teden bi imel pozitiven učinek tudi na okolje: en dan v službi manj bi pomenil manj vožnje, s tem pa bi po podatkih okoljske organizacije Platform London in podjetja 4 Week Global, ki stoji za pilotnim projektom, sčasoma lahko zmanjšali ogljični odtis Velike Britanije za kar 127 milijonov ton.

Pobude za skrajšanje delovnega časa se po Evropi vrstijo že od začetka tisočletja. Francija je že leta 2000 uvedla 35-urni delovni teden, zdaj razmišlja o 32-urnem.

Danska ima 37-urnega, Finska in Belgija 38-urnega. V Göteborgu na Švedskem se je leta 2016 končal 18-mesečni poskus, s katerim so preverjali smiselnost šesturnega delovnika na delovnih mestih. V enem izmed domov za ostarele so skrajšali delovnik na šest ur in zato zaposlili 14 novih delavcev. Poročali so o kar 80-odstotnem povečanju družabnih aktivnosti, ostareli so bili bolj zadovoljni s kakovostjo storitev, zaposleni pa boljše volje.

Tudi na Islandiji so pet let opravljali raziskavo, podobno tej v Veliki Britaniji. Pri zaposlenih se je, pričakovano, izboljšalo ravnovesje med delom in osebnim življenjem, imeli so več časa za družino in konjičke. Podobne občutke so imeli zaposleni v slovenskem podjetju iz severovzhodnega dela države, ki so leta 2020 prav tako preizkušali šesturni delovnik – raziskavo so izvajali na Oddelku za psihologijo dela na Filozofski fakulteti. Dr. Eva Boštjančič, psihologinja in profesorica na tem oddelku, je za Val 202 sicer poudarila tudi nekatere pasti, na primer, da delavcem ob večjih delovnih obremenitvah ni uspelo delati samo šest ur in da je krajši delovnik vedno večja obremenitev za delodajalca, ker mu prinese dodatne stroške. Toda primer doma za ostarele v Göteborgu je pokazal, da se je državi povrnila kar polovica zneska, ki ga je vložila v dodatne zaposlene, saj je dom postal bolj dobičkonosen, zanj je bilo več zanimanja, manj je bilo odsotnosti z dela, država je plačala tudi manj nadomestil za brezposelnost.

Ne zdrži niti utemeljitev, da bi se s krajšim delovnikom zmanjšali splošna produktivnost in konkurenčnost države, s katero je bila že večkrat odpravljena zamisel o krajšem delovniku v Sloveniji. »Produktivnost se ne bi smela ocenjevati na podlagi dela delavcev, ampak predvsem dela menedžerjev, ki so odgovorni za organizacijo. S hitrim prihodom digitalizacije in s hitrim naraščanjem prekarnih oblik dela se okoliščine v Sloveniji korenito spreminjajo. Če tudi pri nas te zamisli ne bodo resno vzete, lahko pričakujemo celo socialne nemire,« je leta 2017 za Mladino povedal Andrej Zorko, izvršni sekretar za trg dela pri Zvezi svobodnih sindikatov.

Zahteva, naj se polni delovni čas skrajša na 30 do 32 ur na teden, pri čemer se ohranijo enaka plačila in vključitev v zavarovanje ter obseg socialnih pravic, je danes tudi del pobude Glas ljudstva, ki združuje zahteve civilnodružbenih organizacij ter posameznic in posameznikov z vseh družbenih področij.