Okupatorjeva hči

Te dni mineva 30 let od izbrisa, največje sistematične kršitve človekovih pravic v Sloveniji, zaradi katere je bila Slovenija tudi obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Poosamosvojitvena oblast je 26. februarja 1992 nezakonito odvzela status stalnega prebivališča 25.671 ljudem, večinoma državljankam in državljanom bivših jugoslovanskih republik. To je zgodba ene od njih.

V Postojni rojena Katarina Stojanović, kasneje poročena Keček, je v osamosvojitvenih časih obiskovala študij novinarstva v Ljubljani. Ko je v Sloveniji potekala desetdnevna osamosvojitvena vojna, je ravno zaključevala prvi letnik študija. Da je bila izbrisana, je izvedela, ko je odšla podaljšat veljavnost osebne izkaznice: »Naslednjih pet, šest let sem bila na cesti. Vsake toliko, ko se peljem po Ljubljani, se grem malo igrico in se poskušam spomniti, kje vse sem v tistih letih živela ali spala. Gre za najmanj 30 lokacij.«

Njen oče je bil v tistem času polkovnik JLA v vojašnici na Ptuju, družina je živela v Mariboru, sama pa je zaradi študija bivala v Ljubljani. Njena družina je sicer z vojaškimi konvoji, avgusta 1991, odšla v Srbijo. Ko se je kmalu po tem, ob koncu študijskega leta, tedaj dvajsetletna Katarina vrnila iz Ljubljane v mariborsko stanovanje, je tam že živela družina enega izmed pripadnikov tedanje tako imenovane teritorialne vojske. »Tam živeči teritorialec in hišnik v bloku sta vpila name, da bosta poklicala policijo, da sem okupatorjeva hči in da naj se poberem.« Prvemu šoku je sledil drugi, ko je odšla na upravni organ podaljšat veljavnost osebne izkaznice, ki je bila njen edini dokument, saj v družinskem stanovanju njenih stvari ni bilo več. »Uradnica mi je prerezala osebno izkaznico in klicala policijo, zato sem zbežala in se vrnila v Ljubljano. Tam sem se nekaj časa potem skrivala.«

Katarina Keček je bila v devetdesetih dvakrat deportirana, a se ji je čez »zeleno mejo« uspelo vrniti v Slovenijo. Po bolj ali manj istih poteh in gozdovih kot dandanes, trideset let kasneje, hodijo begunci.

Pravzaprav se je skrivala naslednjih nekaj let, »spala sem malo v študentskem naselju, malo pri prijateljih, malo v kaki prosti sobi, ko je kdo od študentov odšel domov, včasih v zapuščeni hiši, v kleti študentskega bloka, poleti v avtomobilu …« Zdravnika je obiskovala z izposojenimi zdravstvenimi izkaznicami, delala pa na črno prek drugih študentskih napotnic. »Imela pa sem to srečo, da sem bila redna študentka in so me avtomatično vpisali v drugi letnik, ne da bi morala predložiti kake osebne dokumente,« pojasnjuje in dodaja, da ji je bilo v nekem pogledu lažje kot drugim izbrisanim predvsem zato, ker je bila sama, ni imela družine in v bistvu ni obstajala ter se je lažje skrila med ljudmi.

Kljub temu so je v času, ko ni imela urejenega statusa, dvakrat ujeli brez dokumentov in jo deportirali na Hrvaško in od tam v Bosno. A se ji je obakrat uspelo vrniti po bolj ali manj istih poteh in gozdovih kot dandanes, trideset let kasneje, hodijo begunci. Katarina Keček se je sicer pred časom lotila pisanja avtobiografskega romana z naslovom »Okupatorjeva hči«.