Zloraba ustavnega sodišča za predvolilne namene

»Na neki način sem vesel, da je v državni zbor prišla Levica oziroma opcija, ki bo delu in delavcem vrnila tisto dostojanstvo, ki so ga nekoč imeli,« je konec leta 2018 v državnem zboru med razpravo o razmerjih med delodajalci in delojemalci v okviru razprave o letnem tožilskem poročilu rekel vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Danes, dobra tri leta kasneje, ustavno sodišče odloča, ali bi bilo treba to politično stranko (in tudi stranko SD) prepovedati, ukiniti, izbrisati iz registra političnih strank.

Pobudo za prepoved teh dveh političnih strank oziroma pobudo za presojo protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank je vložil Vili Kovačič, ki je za potrebe politične desnice na ustavnem sodišču v preteklosti že kdaj opravil takšno družbenopolitično delo. Že na prvi pogled je jasno, da ne gre za stranki, ki delujeta protiustavno in niti nimata v programu zapisanih protiustavnih ciljev. Če bi to držalo, jima država zagotovo ne bi dala dovoljenja za registracijo, kot se je to recimo zgodilo v nedavnem primeru Komunistične partije v Romuniji. Torej prav v primeru, ki je desnico spodbudil, da na ustavno sodišče vloži pobudo za prepoved Levice in SD.

Poleg tega morajo biti v skladu z domačimi in mednarodnimi pravnimi normami, tudi normami Evropskega sodišča za človekove pravice, za prepoved politične stranke kumulativno izpolnjeni številni pogoji. Nekoč je bilo seveda drugače, recimo v času nacističnega režima v Nemčiji, ko je Adolf Hitler kmalu po prihodu na oblast najprej velel prepovedati tedanje nemške socialne demokrate in zaseči njihovo premoženje.

Danes za prepoved politične stranke ni več dovolj zgolj njen domnevni protiustavni program, temveč se mora stranka dejavno boriti proti demokratični ureditvi, hkrati pa mora imeti dejanske možnosti za uresničitev svojega programa, torej podporo med ljudmi, ki bi ji omogočala vladanje z absolutno, morda celo dvotretjinsko večino.

V Sloveniji obstaja politična stranka, ki ima tudi formalno v programu protiustavne cilje, to je stranka Zedinjena Slovenija, ki se zavzema za odcepitev Štajerske. A celo prepoved te stranke se zdi nemogoča. Res nekako izpolnjuje pogoj agresivnosti, saj ima »vojaško« krilo v podobi Štajerske varde, toda podpora volivk in volivcev stranki je tako majhna, da ne izpolnjuje tretjega pogoja za prepoved – dejanske možnosti za uresničitev svojega (protiustavnega) programa.

Treba je upoštevati, da že sam začetek postopka zoper politično stranko zaradi njenega domnevno protiustavnega delovanja pomeni poseg v svobodo združevanja, pravi Franc Testen v komentarju ustave.

Tudi glede na prakso slovenskega ustavnega sodišča za prepoved nekega združenja ne zadošča že dejstvo, da to ne priznava ustavnega reda ali mu nasprotuje, pač pa mora dejavno ravnati z namenom zamenjave ustavnega reda in pri tem mora obstajati resna nevarnost za ogrožanje temeljnih stebrov svobodne demokratične družbe.

Dosedanje pobude zavržene

A že to, da zdaj poteka razprava o prepovedi omenjenih strank, je problematično in je gotovo eden od glavnih ciljev, če ne kar glavni cilj, ki ga s pobudo želi doseči (skrajna) politična desnica – za pobudo namreč dejavno stojita SDS in NSi. Ustavni sodnice in sodniki so bili resda soglasni, da je zadevo zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev treba obravnavati absolutno prednostno. Toda s tem zadeve niso vzeli v (vsebinsko) obravnavo, kot se danes razlaga v javnosti, pač pa so zgolj sodniku poročevalcu v tej zadevi na njegov predlog podelili mandat, da v bistvu spusti iz rok vse drugo in najprej reši to zadevo.

Sodnik poročevalec v tej zadevi je dr. Klemen Jaklič, najzvestejši Janšev sodelavec zunaj strankarskih struktur. In Jaklič je že poslal uradni poziv Levici in SD, naj se odzoveta na obtožbe iz predloga za njuno prepoved. Zdi se, da bi bilo iz njegovega poziva mogoče razbrati željo, da bi ustavno sodišče v tej zadevi opravilo vsebinsko obravnavo (dejansko odločalo in nato glasovalo o tem, ali se posamezna od političnih strank prepove), čeprav po podatkih ustavnega sodišča pošiljanje takšnega poziva strankam pri ustavnih pobudah tudi pred morebitnim zavrženjem zadeve ni nič nenavadnega. Če bi ustavni sodnice in sodniki zadevo obravnavali vsebinsko, bi se sploh prvič zgodilo, da bi vsebinsko obravnavali ustavnost delovanja posamezne politične stranke.

Zakon o ustavnem sodišču resda v 68. členu določa, da lahko »vsakdo da pobudo za oceno protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank«. Na prvi pogled se zdi, da za presojo v tem primeru, drugače od prav vseh drugih, zadostuje že sama pobuda, ne da bi pobudnik moral izkazati pravni interes zanjo. A dejansko ni tako. Ustavno sodišče se je do tega vprašanja v preteklosti že večkrat posredno ali neposredno opredelilo. Najrelevantnejša je odločitev iz 15. junija 2000. Šlo je za pobudo za presojo ustavnosti delovanja vseh tedanjih parlamentarnih strank, ZLSD, SDS, LDS, SNS, SLS, SKD in DeSUS, ki jo je vložil pobudnik Janez Štritof.

Če ustavno sodišče pobude za prepoved Levice in SD ne zavrže, bo moralo v prihodnje presojati o prepovedi prav vseh političnih strank. In teh je 93.

Ustavno sodišče je pobudo soglasno zavrglo. In to čeprav je pobudnik celo utemeljeval svoj pravni interes »kot splošno skrb za spoštovanje in natančno izvajanje vseh predpisanih postopkov pri delovanju državnega zbora, političnih strank in posameznih poslancev strank, ki so zastopane v državnem zboru. Svoj pravni interes izvaja tudi iz volilne pravice.«

»Ustavno sodišče takega splošnega interesa ne more priznati za pravni interes po 24. členu ZUstS,« so zapisali ustavni sodnice in sodniki. Kovačič v pobudi za prepoved Levice in SD pravnega interesa niti ne utemeljuje, pravzaprav temu ne nameni niti besede.

Za boljše razumevanje tematike je treba prebrati komentar ustave, in sicer poglavje Protiustavnost aktov in delovanja političnih strank, ki ga je napisal Franc Testen, nekdanji predsednik vrhovnega in tudi ustavnega sodišča. Testen piše, da bi sprejetje pobude za presojo protiustavnosti delovanja političnih strank brez izkazanega pravnega interesa pomenilo, da tudi številnim drugim vlagateljem ustavnih pobud ne bi bilo treba izkazovati pravnega interesa, saj zakon načelne zahteve po izkazovanju pravnega interesa ne navaja oziroma ne ponavlja vsakič sproti, ko govori o pravicah in obveznostih pobudnikov.

»Neomejeno in brezpogojno pravico zahtevati presojo protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank bi bilo potem treba priznati tudi vsem sodiščem, državnemu tožilcu, Banki Slovenije, računskemu sodišču, predstavniškim organom lokalnih skupnosti in reprezentativnim sindikatom za območje države. Takšen rezultat pa bi bil absurden: nekateri od takšnih predlagateljev so pravne osebe in imajo kot ’vsakdo’ že pravico do pobude …« Tudi pobuda po 68. členu je zato po Testenovem mnenju vezana na pravni interes: »Poleg formalnologičnih argumentov govorijo za to tudi ustavnopravni razlogi. Poseg ustavnega sodišča v akte in delovanje političnih strank upravičujejo samo najtehtnejši ustavnopravni razlogi (gl. zgoraj). Treba je upoštevati, da že sam začetek postopka zoper politično stranko zaradi njenega domnevno protiustavnega delovanja pomeni poseg v svobodo združevanja. Neomejena možnost vsakogar, da sproži takšen postopek, je za dosego ustavno dopustnega cilja tudi nepotrebna.« Testen dodaja, da si ni mogoče zamisliti, da bi neka politična stranka dejavno nastopala z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red in bi resno ogrožala temeljne predpostavke svobodne demokratične družbe, usoda države pa bi bila odvisna od nepovezanega posameznika, ker »postopka ne bi sprožili niti državni zbor, niti tretjina poslancev, ne državni svet, vlada in tudi ne posameznik, katerega pravni položaj bi bil s takšnim delovanjem stranke prizadet«.

Da ustavno sodišče pobude za prepoved Levice in SD ne bi zavrglo, ampak bi jo sprejelo v vsebinsko obravnavo, bi moralo spremeniti svojo sodno prakso. In to ne le sodno prakso na področju presoje protiustavnosti delovanja političnih strank, ampak kar splošno sodno prakso glede izkazovanja pravnega interesa za vložitev pobude za presojo ustavnosti aktov. Posledica vsega tega pa bi bila, da bi novo sodno prakso ustavno sodišče moralo odtlej vzdrževati tudi v drugih podobnih primerih, če ne bi želelo diskriminirati drugih pobudnikov in političnih strank. Tako bi samodejno moralo vsebinsko obravnavati tudi predloge za prepoved vseh drugih že delujočih in bodočih političnih strank, saj bi se pri tako nezahtevnih pogojih za vložitev pobude gotovo našel vsaj po en vlagatelj pobude za posamezno politično stranko. Teh pa je zdaj v Sloveniji 93, skupaj z zadnjo registrirano stranko Vesna – zelena stranka, ki so jo pred dobrim tednom v Zagorju ustanovili tamkajšnji okoljevarstveniki.

Čeprav zdaj v Sloveniji ni politične stranke, ki bi jo bilo mogoče prepovedati, so zagotovo nekatere stranke, ki bi si bolj zaslužile obravnavo kot druge. Recimo SDS, katere vlada je v zadnjih dveh letih več desetkrat kršila ustavo in zakonodajo, kar je večkrat potrdilo tudi ustavno sodišče. Mar ponavljajoče se namerno kršenje ustave ni protiustavno delovanje?

Javna obravnava

Pobudnik prepovedi političnih strank Levica in SD Vili Kovačič je, čeprav ustavno sodišče dejansko zadeve ni sprejelo v vsebinsko obravnavo, pred dnevi, morda opogumljen z informacijami z ustavnega sodišča, na Twitterju zapisal: »Epur si muove. Levici in SD sporočam, naj prično delati POKORO in se opravičijo žrtvam njihovega totalitarizma. Obravnava na US mora biti javna, ker bo sicer zadeva pristala na ESČP. Št sedežev bo neomejeno. Konec je tajnih obravnav!«

Sodnik poročevalec v tej zadevi je dr. Klemen Jaklič, najzvestejši Janšev sodelavec zunaj strankarskih struktur.

Kovačič namiguje, naj ustavno sodišče v tem primeru izpelje javno obravnavo, kar bi seveda pomenilo, da o zadevi vsebinsko odloča in da mora pred razpisom javne obravnave zadevo sploh sprejeti v obravnavo, to pa je mogoče le z glasovi večine ustavnih sodnikov. Zakon o ustavnem sodišču sicer določa, da lahko na zahtevo enega od ustavnih sodnikov javno obravnavo zahtevajo že zgolj trije ustavni sodniki. A če bi se to zgodilo samo na zahtevo treh ustavnih sodnikov in ob nasprotovanju večine, bi to pomenilo nepredstavljivo – da je ustavno sodišče pobudo sprejelo v obravnavo z manjšino glasov sodnic in sodnikov.

Večina javnih obravnav je na ustavnem sodišču sicer potekala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih desetih letih jih je bilo zgolj pet. Kot pojasnjuje generalni sekretar ustavnega sodišča Sebastian Nerad, je »iz zapisnikov razvidno, da je bila praviloma javna obravnava razpisana soglasno«.

Vseh teh razprav ne bi bilo, če sodnik poročevalec v zadevi ne bi bil tako očitno naklonjen eni politični opciji oziroma stranki, kot je. In Jaklič še zdaleč ni edini tak (visoki) sodnik. A drugače kot prej omenjeni tožilec Kozina, ki je bil zgolj zaradi omembe stranke Levica v pozitivni luči potem pred etično komisijo označen za neetičnega, lahko (nekateri) vrhovni in ustavni sodniki pri svojem delu po mili volji preferirajo točno določeno politično stranko.