»Slovenija je dober dokaz, kako hitro se lahko stvari spremenijo, kako hitro lahko postanemo Madžarska«

Metka Mencin je bila nekoč dejavna v politiki, v času osamosvojitve je bila delegatka v družbenopolitičnem zboru, en sklic tudi poslanka, sodila je v »prvo generacijo pravih politikov«, vodila je skupščinsko komisijo za žensko politiko. Zgodovina slovenskega parlamentarizma se je najbolj spomni po neuspešnem zakonskem dopolnilu, ki bi bolj nedvoumno določilo pravico ljudi s stalnim bivališčem, kar bi preprečilo sramoto, ki jo danes poznamo pod imenom »izbrisani«. Metka Mencin je bila hkrati ena od tistih, ki so si v času nastajanja slovenske ustave prizadevale, da je zdaj v njej zapisan 55. člen, ki pravi, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, to pomeni, da je pri nas ustavno zagotovljena pravica do umetne prekinitve nosečnosti.

V zadnjih letih se v Sloveniji pojavljajo različne civilne organizacije, ki tej pravici nasprotujejo. Na lanskem pohodu za življenje sta se na ljubljanskih ulicah pojavila ljubljanski nadškof Stanislav Zore in poslanec SDS Branko Grims. Pravica do abortusa za zdaj (še) ni prvovrstno politično vprašanje, a bližajo se volitve. Pritiski se bodo krepili. Pravzaprav se že. Tudi v Sloveniji se dogaja konservativni obrat, poveličuje se narod, poveličujejo se velike družine, prisega se na tradicijo, hkrati pa se odganjajo tisti, ki so drugačni. Zmaga mačistične politike pomeni zmago patriarhata.

Metka Mencin dobro ve, da nobena bitka ni dokončno izborjena, tudi zato nasprotuje politiki Janeza Janše, ki po njenem mnenju ni politika, pač pa »redukcija političnega boja za oblast«. Štiriindvajsetega aprila se bo torej odločalo o resnično usodnih stvareh.

Prihaja veseli čas demokracije, znova se pojavljajo pritiski, povezani s pravicami žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Zaradi oddaje na nacionalnem radiu, kjer je bila predstavljena znanstvena monografija Pravica do abortusa, je Aleš Primc zahteval odstavitev direktorja Radia Slovenija Mirka Štularja, pridružil se mu je direktor vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija. V oddaji ste sodelovali tudi vi in v protestnem pismu smo brali, da zagovarjate izmaličeni pogled na človekovo svobodo, radio pa naj bi bil kriv za propad našega naroda in države. 

Pravica do abortusa je tema, ki nikoli prav zares ne potihne, le pritaji se, bolj ali manj previdno pa se pojavi vselej, ko politični akterji presodijo, da imajo priložnost za spremembe. Zahteve, pritiski na svobodo žensk se pojavljajo v valovih. Nikoli se ne končajo. V Sloveniji smo temu priča vse od sredine osemdesetih let, ena osrednjih političnih tem pa je, tudi ob podpori katoliške cerkve, postala pred volitvami 1990 in v času ustavne razprave. Je pa za Slovenijo značilno, da so politične stranke pri tem vprašanju previdne. Veljavni zakonodaji odkrito ne nasprotujejo, razen Primčeve Glas za otroke in družine, ker se verjetno dobro zavedajo, da z nasprotovanjem pravici do abortusa ne bodo požele velikega navdušenja med volivkami in volivci.

Seveda ne, a država podpira civilne organizacije, ki so povezane s katoliško cerkvijo, podpira tiste, ki nasprotujejo pravici do abortusa. Omejevanje pravice žensk je vedno v ozadju, obstaja kot grožnja.

Upam, da se v Sloveniji ne bo zgodilo to, kar se v ZDA dogaja vse od sredine sedemdesetih let, ko so na tem področju sprejeli liberalno zakonodajo. Tam je to vprašanje prvovrstna politična tema, na njej se lomijo kopja med republikanci – pa tudi znotraj njihove stranke – in demokrati, med to in ono zvezno državo, o njej nenehno presojajo sodišča na različnih ravneh. Podobno je s socialnimi pravicami, z vprašanjem javnega šolstva, javnega zdravstva, z delavskimi pravicami, s pravicami družbenih manjšin nasploh. Pa vendar je pravica do abortusa specifična pravica, ker neposredno zadeva vsakdanje življenje manjšine, ki jo je preprosto definirati: osebe, ki lahko zanosijo. Te so še posebej na udaru pod vladavino nacionalističnih, avtokratskih politik, povezanih s cerkvenimi oblastmi. Ne samo v Sloveniji in ne samo v nekdanjih socialističnih državah.

Omejevanje pravice do abortusa pomeni omejevanje pravice žensk do zasebnosti in omejevanje njihove avtonomije, torej diskriminacijo in celo nasilje nad njimi.

Zakaj je danes, leta 2022, ta pravica politično vprašanje, ali bolje, zakaj pa ne bi bilo? Smo v demokraciji. Razpravljamo lahko o marsičem. 

Res? Kaj ni razpravljanje o omejitvi pravice do abortusa toliko upravičeno kot razpravljanje o večvrednosti ene »rase«, etnije itd.? Ali pa kot razpravljanje o ponovni uvedbi smrtne kazni? Ja, takih zahtev ni mogoče preprečiti, jih je pa treba argumentirano zavreči. Takoj ko začnemo razpravljati o tem, ali je »55. člen slovenske ustave slovenska nacionalna sramota«, o tem, ali ogroža biološki obstoj naroda in njegovo moralo, o tem, da so pravice zarodka pred pravicami noseče osebe, razpravljamo o možnostih omejevanja pravice do abortusa ali celo o prepovedi. In ne o možnosti, da bi zvišali mejo, do katere je abortus na zahtevo ženske dovoljen. V nekaterih drugih evropskih državah je ta meja postavljana pri 12 ali celo 14 tednih, pri nas je omejitev pri 10 tednih. Omejevanje pravice do abortusa pomeni omejevanje pravice žensk do zasebnosti in omejevanje njihove avtonomije, torej diskriminacijo in celo nasilje nad njimi. Mimogrede: na začetku ustavne razprave leta 1990 so politične stranke sprejele sklep, da nova ustava ne bo zmanjševala ravni pravic, ki jih je jamčila socialistična ustava – zakaj bi jih 30 in še nekaj let kasneje omejevali?

Družba se spreminja, vrednote prav tako, pa tudi v tistem času ni šlo vse gladko, nazadnje ustava ni bila sprejeta z aklamacijo ravno zaradi člena o svobodi žensk. 

Takrat so celo nasprotniki 55. člena zatrjevali, da ne želijo spremeniti veljavne zakonodaje, da ne želijo omejevati pravice do abortusa, kaj šele, da bi ga želeli prepovedati. Izgovarjali so se, da to vprašanje nekako ne sodi v ustavo. Celo Anton Stres, takrat predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in član Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kasneje je postal ljubljanski nadškof, je med eno izmed razprav ustavne komisije dejal, da nasprotuje zakonski prepovedi umetne prekinitve nosečnosti, da pa abortus ne sodi v ustavo, češ da ni popolnoma moralno neoporečen. To je sprenevedanje: zakaj bi zavračali zapis v ustavo, če podpiramo liberalno ureditev. Ne takrat se nisem mogla in se še danes ne morem otresti suma, da so nas zgolj želeli prevarati.

Z leti so se taktike spremenile, danes v prvih vrstah niso duhovniki in škofi, danes se pojavljajo pohodi za življenje, manifestacije, molitve pred porodnišnicami, ki ženskam povzročajo hude stiske. Nastajajo vplivna civilna združenja. 

Tudi oni se prilagajajo in pri tem so zelo spretni, pa tudi finančno podprti. Uporabljajo različne taktike, usmerjeni so na različne družbene skupine. Eni na primer intenzivno napadajo zagovornike in zagovornice pravice do abortusa, označujejo nas za »krivce za genocid nad slovenskim narodom«. Drugi poskušajo s fotografijami fetusa zbuditi občutke krivde in v boju za pravice »nerojenih otrok« ustvariti in nagovoriti nekakšno moralno večino. Tretji nagovarjajo mlade ženske, češ da jih želijo le zaščititi pred negativnimi posledicami abortusa, hkrati pa tega označujejo za uboj. Pri tem se pogosto sklicujejo na raziskovalko Priscillo K. Coleman, ki ji številni raziskovalci in raziskovalke očitajo zavajanje. Na podlagi ene od raziskav je s kolegi trdila, da so odkrili tako imenovani postabortivni sindrom, ne da bi poročali, kakšno je bilo duševno stanje žensk pred abortusom.

Abortus je težka preizkušnja, nikakor prijetna. Pravijo vam, da ste propagandistke abortusa. 

Če bi zganjale propagando, bi na pročeljih institucij, ki zagovarjajo dostopnost varnega abortusa, predvajale filme o poporodnih krizah in na javna mesta lepile plakate o tem, kako rojstvo otrok staršem, predvsem ženskam, zaplete življenje, vse pa bi opremile z geslom Stop rojevanju ali kaj podobnega. Če bi bile propagandistke, bi uporabljale enake tehnike in metode, kot jih druga stran. Ključna razlika med zagovornicami in zagovorniki pravice do abortusa ter našimi oponenti je v tem, da noseči osebi ničesar ne vsiljujemo, še prepričujemo je ne. Nihče od nas ni nikoli nasprotoval ukrepom, ki bi omogočili, da bi bilo nezaželenih nosečnosti čim manj. Nasprotno, zagovarjamo dostopnost kontracepcije, pravico do socialne varnosti vseh in vsakogar, pravico do javnega zdravstva, pravico do nadomestila plače za čas porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka, zagovarjamo nediskriminatorne politike. Težko bi enako trdila za drugo stran. Katoliška cerkev in njeni sateliti imajo velike težave že z zagovorom kontracepcije, ki dokazano zmanjšuje število nezaželenih nosečnosti.

Pri nas imamo razmeroma malo abortusov, a kljub temu beremo pisma, da se »porodnišnice v Sloveniji spreminjajo v mrtvašnice«. Zakaj se to število zmanjšuje?

Trditev, da se porodnišnice v Sloveniji spreminjajo v mrtvašnice, je ali izraz psihotične izgube stika z realnostjo ali pritlehna taktika pritiska predvsem na ženske in na zdravstveno osebje. Za zmanjšanje števila abortusov sta ključni dostopnost zanesljive kontracepcije in vednost o njej. Če tega ni, postane abortus razširjena metoda načrtovanja rojstev, in to celo tam, kjer je prepovedan ali težko dostopen. V Sloveniji in v drugih delih Jugoslavije je bila že zgodaj na voljo kakovostna kontracepcija. Razmere so se bistveno razlikovale od na primer razmer na Poljskem, kjer je bil abortus vse do devetdesetih let glavna metoda načrtovanja rojstev. Sicer pa je za nasprotnike pravice do abortusa, tudi za cerkev, sporen vsak abortus, ker zagovarjajo mnenje, da se človeško življenje začne s spočetjem. Za ustvarjanje moralne panike število pravzaprav ni bistveno, vseeno pa manipulirajo z njim. A s številom abortusov manipulirajo tudi drugi.

Kdo? 

Abortus v političnih bojih zlorabljajo tiste politične stranke, ki skušajo volivke in volivce pridobiti z ideologijo nacionalne ogroženosti. Češ, abortusi znižujejo rodnost, nizka rodnost ogroža biološki obstoj naroda. Narod razumejo ali vsaj prikazujejo kot biološki fenomen.

Predsednik liberalne stranke Konkretno Zdravko Počivalšek je dejal, da nas bo čez deset let milijon več in da to število ne bo naraslo zaradi priseljevanja, pač pa zaradi pridnih Slovenk in Slovencev. 

Zviševanje rodnosti Slovenk in Slovencev je bilo eden od ciljev populacijske politike, ki je konec osemdesetih let nastajala v enem od organov tedanjega republiškega izvršnega sveta. Tudi v eni od preteklih Janševih vlad so oblikovali dokument s podobno vsebino. Pronatalitetni politiki je Janša vsaj deklarativno še vedno naklonjen. Izjava zvestega sledilca SDS Zdravka Počivalška je absurdna, je bedarija, kot jo je za Dnevnik označila predstojnica oddelka za reprodukcijo na ljubljanski ginekološki kliniki Eda Vrtačnik Bokal. Nikakor ni politično nedolžna ali naivna. V sedanjem političnem ozračju, ki ga zaznamujejo tolerantnost do mizoginih izjav in praks in druge izključevalne ideologije, je naravnost zlovešča.

Rojevanje za državo, za narod? Prva asociacija ob tem je nacistični projekt Lebensborn.

Kaj pa je narobe, če je v Sloveniji več Slovencev in Slovenk? 

Nič ni narobe, narobe je, če se ljudem vsiljuje rodnostno vedenje. Narobe je, če se s politiko zviševanja rodnosti izključujejo tisti, ki niso »zaslužni za narod«, ki ne sodijo med dobre, prave, avtentične Slovence in Slovenke. Narobe je, če se ti ljudje diskriminirajo. Seveda lahko država ustvarja razmere, za katere predpostavlja, da bodo tiste, ki želijo imeti otroke, »opogumile«, da se zanje tudi odločijo. A to lahko nediskriminatorno naredi samo tako, da ustvarja razmere za dobro življenje vseh. In ne z namenom, da bodo imeli več otrok. Sicer pa demografi in demografinje opozarjajo, da ne gre zganjati panike, saj se v Slovenijo še vedno priseli več ljudi, kot jih iz nje odide, rodnost pa je celo višja, kot je bila v osemdesetih letih. Najvišja je bila sicer, toliko o veselju do življenja, v sedemdesetih letih, v obdobju, ki ga aktualni oblastniki in njihovi podporniki imenujejo totalitarizem. Mimogrede – kdaj se je povečala rodnost v Franciji? Takrat, ko je država spodbujala pare, naj se odločijo še za tretjega otroka? Ne, rodnost se je začasno povečala v trenutku, ko so odprli meje za priseljevanje. In še – Zemlja je prenaseljena, mar ne?

Ali ni večja rodnost povezana z domoljubjem? Kot bi dejal minister Jernej Vrtovec, ki je po izobrazbi teolog, »štirje otroci so zelo plemenito dejanje, doprinos celotni družbi«.

Rojevanje za državo, za narod? Prva asociacija ob tem je nacistični projekt Lebensborn … Velike težave pa imam tudi s pojmom domoljubje. Kaj naj bi bilo domoljubje, kaj je domovina?

Ja, saj veste, domovina, dobra mati. 

Mati je ta, ki je skrbela zame, ki me ima rada in ji ni vseeno zame. Njo imam rada. Mati ne more biti neka skupnostna tvorba … Tisti, ki danes govorijo o domoljubju, verjetno ne mislijo na varen dom, ampak na državo, ki jo razumejo kot ozemlje, ki ga naseljujejo ljudje iste etnije, in ki prisegajo na to, kar se predstavlja kot avtohtono slovenstvo. Nisem domoljubka v tem pomenu besede. Do življenja v tej državi in do državnega aparata, ki ji vlada, sem kritična in nezaupljiva. Z domoljubjem imam težave tudi zato, ker je, kot pravi socialni psiholog Michael Billig, drugi pol domoljubja izključevanje, neredko celo sovražnost do tistih, ki ne sodijo v »mojo domovino«. Kadar se domoljubje navezuje na zamišljene, domnevno izvorne vrednote in tradicije neke skupnosti, izključuje prišleke, vse, ki jih šteje za tujce.

Domoljubje je redukcionizem, domovina ni takšna, kot nam jo ponujajo. Domoljubje samo po sebi ne more biti državotvorno, državotvorno je aktivno državljanstvo. 

Ja, raje kot o domoljubju govorim o državljanstvu. Z odgovornim, aktivnim državljanstvom izkazuješ družbeno in politično odgovornost, odgovornost do skupnosti, do življenjskih razmer v tej skupnosti. Sama si prizadevam, da bi bila odgovorna državljanka, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja v tej državi, kako živijo ljudje v njej.

Z domoljubjem imam težave, ker je, kot pravi socialni psiholog Michael Billig, drugi pol domoljubja izključevanje, neredko celo sovražnost do tistih, ki ne sodijo v »mojo domovino«. Kadar se domoljubje navezuje na zamišljene, domnevno izvorne vrednote in tradicije neke skupnosti, izključuje prišleke, vse, ki jih šteje za tujce.

Naj torej država podpira velike družine? Denimo tako, da jim zagotovi nižje zneske na položnicah za elektriko? 

Kaj je narobe s tem, da imajo vsi, ne glede na to, ali imajo otroke ali ne, take položnice za elektriko, da jih bodo lahko poravnali, ne da bi se jim bilo zato treba odpovedati drugim dobrinam, ki zagotavljajo dostojno življenje? Kaj je narobe, če država vsem ljudem zagotovi razmere za dostojno življenje? Nič ni narobe. Če takšni ukrepi povečajo rodnost, prav, če ne, pa tudi prav. Narobe je, če se ti ukrepi instrumentalizirajo. Sicer pa, poznate ljudi, ki bi se za več otrok odločili zgolj zato, ker bodo dobili 150 evrov več? Jaz jih ne poznam. Indikativno je, kako zagovorniki pronatalitetnih politik in ukrepov na eni strani zagovarjajo višjo rodnost in na drugi izkoriščanje in umik države iz vseh javnih podsistemov, ne da bi v tem videli kakršnokoli protislovje.

Na Poljskem so lahko ženske, ki rodijo tretjega ali četrtega otroka, doma več kot 33 tednov. Če imajo več otrok zapored, jim nekaj let sploh ni treba hoditi v službo. Je to modra politika? 

Za takšnim ukrepom stojijo vsaj tri predpostavke, vsaj trije argumenti, ki se lahko izključujejo ali pa tudi ne. Prvi nagovarja ženske in jim obljublja manj stresno življenje po rojstvu otrok. Meri na njihovo nezadovoljstvo in hkrati utrjuje prepričanje, da se ženske zaposlujejo le zato, ker se morajo, da sploh lahko preživijo. Da si v resnici želijo zgolj skrbeti za dom in družino. Drugi argument je namenjen širši javnosti, češ da bo to zvišalo rodnost in s tem zagotovilo preživetje naroda oziroma povečalo njegovo moč. Tretji, zamolčani argument je, da se s tem poveča nadzor nad ženskami in njihovo avtonomijo. Ekonomska neodvisnost in kontracepcija sta poleg dostopa do izobraževanja ključna pogoja te avtonomije. Na Poljskem kar tekmujejo, kdo bo ponudil restriktivnejšo zamisel, v igri so oziroma so bile zamisli o tem, kako omejiti možnost ločitve, resno razmišljajo o registru nosečnosti, da bi ženskam preprečili abortus v tujini in še kako drugače povečali nadzor nad njimi.

Demokratična država ne bi smela posegati v zasebne odnose, država ne sme vstopati v stanovanja, kaj šele v spalnice. 

Tudi v Sloveniji smo pred leti imeli razpravo o podaljšanju dopusta za nego in varstvo otroka, tako da bi skupaj s porodniškim dopustom trajal tri leta. Pobudo so zagovarjali s koristmi otroka, podpirali so jo tudi nekateri liberalci, češ dajmo ženskam možnost izbire. A že sama možnost daljšega dopusta bi predvsem ženskam omejila možnosti na trgu dela, saj se še vedno pričakuje, da bodo ta dopust izkoristile predvsem ženske. Podaljšanje bi jim otežilo že vstop na trg dela, zaposlenim pa zmanjšalo možnosti napredovanja. S tem bi se povečala njihova finančna odvisnost. Glede predpostavljene koristi za otroke, ki bi prva tri leta ostali v domačem varstvu, pa so britanske raziskovalke ugotovile, da se v psihologiji ta teza uveljavlja takrat, ko se zmanjša potreba po delovni sili.

V resnici ne gre za otroke, gre za prisilo, moč. Država določa, kaj je primerna spolna praksa, država določa, kakšne so pravice žensk in moških. 

Reproduktivne, spolne in seksualne pravice so na križišču, kot bi rekel Michel Foucault, individualnega življenja in celotne populacije, zadevajo biološko in družbeno reprodukcijo. Zadevajo najintimnejša področja, kjer oblastem nadzor nujno spodleti. Seksualnosti ni mogoče v celoti nadzorovati, učinki restrikcij niso predvidljivi. Niti s strogimi normami spodobnosti, ki naj bi ljudi pripravile do tega, da prevzamejo načine seksualnega obnašanja, kakršno je pogodu političnim ali cerkvenim oblastem, niti z nasiljem.

Gre za avtonomijo vsakega posameznika. 

Seveda. Pa ne le pri seksualnosti in rodnostnem vedenju. Zakaj takšen odpor do zvišanja minimalne plače, do delavskih pravic, do zahtev po zvišanju nadomestil za socialno varnost? Ne samo zaradi omejenih proračunskih zmožnosti. Tudi ali predvsem zato, da bi ljudem omejili avtonomijo in si jih laže podredili.

Politika je danes predvsem igra moči, moči močnih moških. Zakaj v politiki uspevajo politiki, kakršni so Donald Trump, Viktor Orbán, Janez Janša, politiki, ki vladajo z močjo, prisilo, politiki, ki grozijo, ki ženske obkladajo s prostitutkami? Ni politika iskanje skupnega, ne pa vojna? 

Kar se gredo takšni voditelji, ni politika. V najboljšem primeru je to redukcija političnega na boj za oblast. Tudi zaradi tega ima pojem politike pri nas negativno konotacijo. Takšni voditelji pridobivajo volivce in volivke in ohranjajo njihovo podporo s tem, da konstruirajo grešnega kozla. Ta je lahko bolj ali manj abstrakten, vselej pa odvisen od aktualnih političnih in družbenih razmer in razmerij. SDS si je najprej izbrala Milana Kučana in njegove strice iz ozadja, potem je sovražnika nekaj časa iskala v Gregorju Golobiču, ko to ni bilo več prepričljivo, so grešni kozli postali begunci in begunke, intelektualci in javni uslužbenci, nevladne organizacije, feministke, levičarji, umetniki.

Umetniki? Kaj je že dejal voditelj Nova24tv? Dejal je, naj se v Sloveniji Janše bojijo samo tisti, ki nič ne delajo, pravi, pridni Slovenci pa naj se ga ne. Janša je namreč pravičen, preganja le lenuhe. 

Natančno tako, umetniki naj bi živeli na račun pridnih in poštenih delavcev in delavk, Slovenk in Slovencev. Tako kot uradniki in javni uslužbenci nasploh. Tako ustvarjajo zamišljeno skupnost socialno in moralno ogroženih, sebe pa ponujajo kot njihovega zaščitnika. S tem celo upravičujejo zahteve po privatizaciji javnih podsistemov. Ko vlada nekdo, ki svojo moč vzdržuje z iskanjem grešnega kozla, ne gre pričakovati, da bo podpiral resno, artikulirano politično razpravo, ki bi poskusila urejati polja skupnega. Vsako nestrinjanje razumejo kot osebni napad. Najbolj tragično in nevarno pa je, da s tem zapirajo prostor političnega, prostor javne razprave, ker politično opozicijo, strankarsko in nestrankarsko, zaposlujejo z neskončno veliko potezami, na katere se je treba nemudoma odzvati, ker so diskriminatorne, nezakonite, čezmerno omejevalne, koruptivne … Tako zmanjka časa in prostora za artikulacijo alternativ.

Svet se nam ruši pred očmi, mi pa se pogovarjamo o demokratičnih pravilih in temeljnih pravicah. Prav je, da poteka razprava o tem, a ujeti smo v igro, ki jo določa oblast. 

Ves čas je treba braniti in odbijati. To, kar se je zgodilo Pavletu Gantarju, je eden od primerov, ki kažejo, kako daleč so pripravljeni iti, da bi utišali alternativne glasove. To preganjanje je res izraz njihove nemoči, a zato nič manj nevarno, saj je postalo način vladanja.

Pavle Gantar se je v osemdesetih letih boril proti pritiskom komunističnih oblasti, boril se je proti 133. členu, zdaj pa mu je bila sredi demokratične Evrope, hip zatem, ko je Slovenija prepustila žezlo vladarja te demokratične skupnosti, izrečena globa, ker naj bi bil žalil šefa policije.

Zakaj se tako radi spominjamo osemdesetih let? OK, bili smo mladi, a tudi razmere so bile drugačne. Res je, obstajala je cenzura, ljudje so se kazensko preganjali zaradi javno izrečenih oziroma zapisanih besed, vendarle pa ne gre zanikati, da je bil del socialistične oblasti demokratičen, odprt, da ne rečem razsvetljen. Slišal je kritične glasove, včasih jim je prisluhnil in celo marsikaj ubranil pred hujšo represijo. Zdelo se je, da upori in odpori niso zaman. Potem je menda prišla demokracija, svoboda, lahko si rekel vse, a brez učinka, danes pa smo se znašli v avtokraciji, kjer te zaradi kritičnih besed še oglobijo. Slovenija je dober dokaz, kako hitro se lahko stvari spremenijo, kako hitro lahko postanemo Madžarska. Nisem verjela, da bo tej vladi v dveh letih uspelo s takšno lahkoto tako močno načeti temeljne postulate državne ureditve.

Zakaj takšen odpor do zvišanja minimalne plače, do delavskih pravic, do zahtev po zvišanju nadomestil za socialno varnost? Ne samo zaradi omejenih proračunskih zmožnosti. Tudi ali predvsem zato, da bi ljudem omejili avtonomijo in si jih laže podredili.

Za Mladino sva se pogovarjala leta 2018, bilo je tik pred volitvami, podobno kot zdaj. Takrat ste dejali, da politika, ki zlorablja tesnobo tako, da skonstruira krivca in spodbuja sovraštvo, vodi v fašizem. Precej jasnovidno.

To so osnove politične psihologije, nič jasnovidnega ni v tem. Mehanizmi, ki zlorabljajo tesnobo, bolj kot strah, v družbi najbolje uspevajo, kadar se znajdemo v razmerah, ki poglabljajo negotovost, v ekonomski in političnih krizah torej, tudi v zdravstvenih, kakršna je pandemija covid-19. V Sloveniji je na začetku epidemije marsikdo verjel, da je dobro, da je v takih razmerah oblast prevzel avtokratski vodja, pri tem pa so ti ljudje pozabili, da je prav v takih okoliščinah najlaže nekaznovano zlorabljati moč, ker je v imenu višjih ciljev tolerantnost do tega večja, zlorabe pa se sproti pozabljajo.

Kaj pričakujete od volitev? 

Res ne upam pomisliti, kaj bi se zgodilo, če demokratična opozicija ne bi prevzela oblasti. Na srečo se je v Sloveniji demokratična politična javnost že zgodaj izjemno dobro organizirala in vseskozi jasno artikulira svoja stališča in zahteve. Že skoraj dve leti trajajo petkovi protesti, vsak izmed njih ima politično vsebino, ne dovolijo pozabiti, kaj vse se je v tem času zgodilo, in ne zapirati oči pred tem, kar se dogaja. Glas ljudstva, številne pobude od Mladih za podnebno pravičnost, Inštituta 8. marec … do visoko strokovne Pravne mreže za demokracijo – njihova izjemna državljanska odgovornost in prodornost so racionalni razlogi za upanje. Referendum za vodo pa je dokaz, da je mogoče. Upam, da bodo opozicijske stranke iz koalicije KUL in vsi okoli njih izkoristili ta zadnji trenutek pred volitvami in ponudili politične alternative, ambicioznejše od tega, da bi zgolj premagali Janšo.

Pred četrt stoletja ste na listi ZSMS sami podprli Janeza Janšo. Želeli ste, da bi bil njen predsednik. Aprila te vaje verjetno ne boste ponovili? 

(Smeh) Seveda ne. Upala pa sem, da se je na to mojo prigodo iz daljnega leta 1988 pozabilo. Ta Janševa lista za vodstvo ZSMS je nekakšna temna lisa v moji politični zgodovini. Moram pa povedati, da sem z Janezom Janšo nosila kurirčkovo torbico, da sva bila skupaj v mladinski delovni brigadi in da sva bila tudi oba člana Zveze komunistov. To ni črna pika zame, ampak zanj.