Orbánovi lakaji

Združena madžarska opozicija, ki bi lahko s skupnim kandidatom Pétrom Márki-Zayem na parlamentarnih volitvah 3. aprila premagala Viktorja Orbána, se zelo dobro zaveda, kaj Madžarska počne v Sloveniji. Za Orbánov neprimerni vdor v Slovenijo se opravičuje, za njegovo grobo vmešavanje v notranjo politiko, tudi v slovenski predvolilni boj, kjer Orbán prek svojih podjetnikov zdaj subvencionira kampanjo stranki SDS, ji je žal. Če bo na volitvah zmagala, napoveduje spremembe v odnosih z našo državo – tako so nam v pogovoru vsaj povedali svetovalci Márki-Zaya.

Oprostite nam

Eden izmed njih, ki je dovolil, da ga imenujemo, je István Szent-Iványi. Nekoč je bil evroposlanec, ustanovitelj stranke madžarskih liberalcev, med letoma 2010 in 2015 veleposlanik v Sloveniji, danes pa je vodja zunanjepolitičnega kabineta pri Márki-Zayu. Je torej mož, ki utegne v prihodnosti krojiti njihovo zunanjo politiko. »Vemo, kaj aktualna madžarska vlada počne v Sloveniji, vemo, da se vtika v vaše notranje zadeve, celo v predvolilno tekmo, vemo, da so mnoge madžarske investicije v Sloveniji politično motivirane,« nam je dejal Szent-Iványi. »Za to nam je žal, a se proti temu borimo, in če bomo zmagali, bomo temu naredili konec,« napoveduje.

Madžarski opoziciji je jasno, kako je Orbán zavozil odnose s Slovenijo: »To, kar bi v združeni opoziciji radi sporočili Sloveniji, je, da kar počne Orbán, ni Madžarska. Kar pri vas počne Orbán, je njegov zasebni projekt, projekt njegovih oligarhov, to je politika njegove stranke, ne pa države M adžarske.« Szent-Iványi pravi, da – ne le v Sloveniji, tudi v Severni Makedoniji ali Bosni – Orbán išče politike, ki bi lahko bili od njega finančno in politično odvisni in mu podrejeni, »vendar to ni politika države«. Če bi na volitvah zmagal, napoveduje spremembe, ni izključeno, da bodo takšne sporne prakse prepovedali z administrativnimi ukrepi.

»Če zmagamo na volitvah, bomo naredili vse, kar bo potrebno, da teh spornih praks ne bo več. Slovenija je za nas zelo pomembna država, z vami želimo razvijati dolgoročno dobre odnose, to pa so ekonomski in gospodarski odnosi brez političnega predznaka in vmešavanja v notranje zadeve. Naša nova politika bo temeljila na odprtosti, brez političnih primesi,« obljublja. Pri gospodarskih odnosih vidi Szent-Iványi vsaj tri politično sporne investicije. Najprej navede madžarsko financiranje medijev SDS v okviru mreže medijev Nova24TV, na drugem mestu madžarsko investicijo v Planet TV in na tretjem aktualni poskus nakupa Save.

Madžarski sklad Diófa, ki želi zdaj od ameriškega sklada York kupiti 43-odstotni delež družbe Sava, ki ima v lasti najlepše slovenske hotele v najpomembnejših turističnih destinacijah pri nas, je zanj politično motiviran projekt. »Eden večjih lastnikov Diófe je Daniel Jellinek, on je praktično del madžarske vlade, vlogo pri tem igra tudi Orbánov nečak, István Tiborcz. Ta investicija je politična. Ti tovariši so dobili ogromne količine denarja, ki je bil deloma ukraden, deloma pa speljan iz madžarskega proračuna. Zdaj bi seveda radi ta denar naložili nekam na varno in v prijateljsko okolje. In zanje je Slovenija takšno varno okolje, kjer pa seveda želijo še kaj zaslužiti. Ampak gre za ukraden denar,« je oster Szent-Iványi, ki napoveduje tudi posebne preiskave, na podlagi katerih bodo poskušali denar vrniti v domovino.

Slovenija se je predvsem v madžarskem primeru izkazala za poceni tarčo.

Druge madžarske investicije so zanj neproblematične. Na prvem mestu je banka NKBM, ki jo je lani kupila madžarska OTP. Sándor Csányi, predsednik njene uprave, je po oceni Szent-Iványa predvsem dober poslovnež: »Poznam Csánya, tudi ko sem bil sam veleposlanik v Sloveniji, sem podpiral njegovo idejo, da bi vstopil na slovenski bančni trg. On je poslovnež, je neodvisen od Orbána in njegovih tovarišev in ima drugačno strategijo, to je strategija, s katero želi iz banke OTP narediti lokalnega prvaka.«

Madžarska s težo Nemčije

Če bo na Madžarskem res zmagala opozicija, bo tudi v Sloveniji prišlo do sprememb. Madžarski oligarhi, ki so blizu Orbánu, trenutno v sovražno in populistično govorico, ki jo razširjajo mediji SDS, investirajo od dva do tri milijone evrov na leto. Ni dvoma, da bo te politično in moralno nevzdržne propagande prej ali slej konec, hkrati pa bi bilo tudi naivno pričakovati, da se bodo s tem ekonomski odnosi med Slovenijo in Madžarsko bistveno spremenili. Konec koncev je za OTP v Sloveniji lobirala tudi nova, prejšnja Orbánova veleposlanica v Sloveniji, Edit Szilágyine Bátorfi, pa tudi pri nakupu Save se zdi, da so politične lojalnosti na drugem mestu: NKBM je začela pravkar prodajati svoj manjši delež Save, kot da bi delovala usklajeno z »Orbánovim« skladom Diófa.

Madžarska je v zadnjih letih ogromno investirala v Slovenijo. Po podatkih Banke Slovenije za leto 2020 je po investicijah na prvem mestu Avstrija s 25-odstotnim deležem; Avstrija ima v Sloveniji okoli pet milijard evrov naložb. A če upoštevamo vse zadnje madžarske nakupe, predvsem njen milijardo evrov težak prevzem banke NKBM, in izpustimo naložbe iz finančnih središč, kot sta Luksemburg in Švica, Avstriji na drugem mestu sledita Nemčija in Madžarska. Madžarska, ki ima po tem izračunu v Sloveniji že več kot milijardo in pol investicij, je v tej tekmi v zadnjih letih prehitela Italijo in tudi Hrvaško. Za primerjavo: Slovenija ima po podatkih Banke Slovenije na Madžarskem le za 33 milijonov evrov investicij.

Nekatere največje madžarske investicije so dobro znane. Madžarska OTP ima v lasti dve banki, SKB in NKBM, s čimer je lani z več kot 30-odstotnim tržnim deležem postala druga največja bančna skupina. Na drugem mestu po velikosti investicij je madžarski nakup 120 bencinskih servisov družbe ÖMV v Sloveniji. Madžarski državni MOL je za nakup plačal 301 milijon evrov, s čimer je Madžarska postala drugi največji naftni trgovec v Sloveniji. Bolj politično razvpit je bil pet milijonov evro vreden nakup bivše Telekomove televizije Planet TV, ki ga je sredi leta 2020 kupil madžarski oligarh József Vida, lastnik medijske hiše TV2 in Orbánov sodelavec. Znane so seveda tudi investicije Orbánovih gradbenikov v mrežo propagandnih medijev stranke SDS, ki delujejo pod dežnikom Nova24TV, je pa na tem seznamu še več deset manjših. Madžarski AutoWallis je recimo od leta 2020 po nakupu A-Cosmosa v Sloveniji največji zastopnik za BMW.

Orbánu je v želji po iskanju prijateljev v tujini uspelo podkupiti izolirano Republiko Srbsko, razcepljeno Makedonijo in šibko Slovenijo.

Nazaj v Avstro-Ogrsko

Madžarske investicije v Slovenijo zbujajo skrb zaradi več razlogov. Najpomembnejši med njimi pa je, da v Sloveniji ne pod vlado Janeza Janše niti prej ni bilo močne politične oblasti, ki bi na tem področju znala izvrševati strategijo tujih neposrednih investicij. Najboljši primer so izjave Zdravka Počivalška, ko je še bil minister pod vlado Marjana Šarca. Ko je madžarski državni sklad Comitatus Energia leta 2019 kupoval Terme Lendava – tako nam je v intervjuju za Mladino v preteklosti dvakrat odgovarjal Počivalšek –, je vlada poslu nasprotovala, ker je šlo za preveliko »investicijo na narodnostno mešanem področju«. Kljub nasprotovanju vlade je bil posel izpeljan. Počivalšek nam je februarja 2019 prostodušno dejal: »Imamo sprejeto strategijo na področju turizma, pa se nam kljub temu dogajajo takšne stvari. To pomeni, da smo mi, v vladi ali tisti, ki so odgovorni za uresničevanje strategije na področju turizma, zgolj paravan. Žal mi je, ampak v takih primerih zavlada nekdo drug.« In tako, kot je Slovenija Madžarski brez premisleka odprla vrata, je Slovenija vrata v preteklosti odpirala komurkoli. »Meljejo nas iz vseh strani in sami to dopuščamo,« opisuje stanje ekonomist Bogomir Kovač. »V Sloveniji nismo imeli recimo strategije, po kateri bi avstrijski kapital spuščali predvsem na Primorsko, ali pa da bi madžarski in italijanski kapital spuščali predvsem na Gorenjsko.« Kovač za vzor daje madžarski nakup hrvaškega trgovca z nafto INA: »Na Hrvaškem so se na vpad odzvali. Pri obrambi svojih interesov so celo žrtvovali svojega predsednika vlade.« Po podatkih Hrvaške narodne banke (HNB) je pri njih Madžarska po količini investicij na 18. mestu. »Za majhno državo, kot je Slovenija, je to, kar počnemo, lahko usodno. Konec koncev imamo zgodovinske izkušnje, saj smo bili do 20. stoletja gospodarsko razkosani med našimi sosedami,« opozarja.

Tuje investicije so sicer lahko v obojestransko korist, lahko pa so tudi usodne, in kot pravilno poudarja Kovač, bi predvsem v nekoč gospodarsko razkosani Sloveniji to morali najbolje vedeti. Še pred stotimi leti je bila Slovenija pretežno kmetijska država. Kar 70 odstotkov prebivalstva se je ukvarjalo s kmetijstvom. V Ljubljani so ljudje živeli v barakah, otroci niso imeli čevljev, starejši v povprečju en par. Slovenija je bila tedaj, za časa naših pradedkov, tudi družba emigracije. Izseljevanje se je začelo že v 17. stoletju in leta 1914 je v teh krajih živelo milijon ljudi, zunaj Slovenije pa morda kar pol milijona. Razlog je bil seveda v tem, da je bila Slovenija nerazvita družba, brez dela in kapitala.

Slovenija je bila pred stotimi leti dežela, v kateri so imeli tedaj nemško govoreči v lasti pretežni del kapitala. Nemškega je bilo približno desetkrat več kot slovenskega. Šele ko se je Avstro-Ogrska zrušila, je sicer v okoliščinah protekcionizma prišlo do intenzivnega razvoja industrije in kulture ter vzpona meščanstva. Dobili smo prve industrialce. Josip Benko je tedaj ustanovil živilskopredelovalno podjetje Pomurka, danes znano kot »Pomurka, Murska Sobota v stečaju, d. d.«. Josip Slavec je tedaj ustanovil prvo slovensko gradbeno podjetje, imenovano Stavbenik, danes znano kot »Stavbenik v stečaju, d. o. o.«. In tako naprej. Med svetovnima vojnama so v Sloveniji, kljub gospodarski krizi svetovnih razsežnosti, zrasle 403 tovarne. V času med obema vojnama, v zgolj 25 letih, je bilo domačega kapitala prvič v zgodovini več kot tujega.

Slovenija ima na Madžarskem 33 milijonov evrov investicij. Madžarska v Sloveniji pa 1,5 milijarde.

Po ameriških – vzhodnoevropski skladi

Zdi se, da po osamosvojitvi ta čas vrtimo nazaj. Madžarska nakupovalna mrzlica je šele zadnji val. Pred tem smo bili priča drugim, podobnim nakupovalnim pohodom. Tako kot danes slovenske hotele kupujejo madžarski pokojninski skladi, tako so jih po finančni krizi leta 2012 predvsem ameriški. Razlog je bil očiten: Slovenija je tedaj postala lahka tarča, v kateri so bili mogoči hitri in veliki dobički. Savine hotele je od tujih bank tedaj kupoval ameriški sklad York, ameriški sklad tveganega kapitala Blackstone je pomagal majhnemu avstrijskemu podjetju Ring kupiti domžalski Helios – ta ga je nato hitro, po odpuščanju zaposlenih, prodal naprej. Telekom in še nekatera druga podjetja so hiteli kupovati skladi Apax, Apollo Alobal Management, Bain Capital, Cinven, CVC Capital Partners, Providence Equity Partners …, ki so si podajali kljuke.

Kljub svarilom tujih ali domačih finančnih strokovnjakov, da s tem državo prepuščamo investicijskim »kobilicam«, je bilo ustavljenih le nekaj spornih poslov – med njimi je bila zato ustavljena prodaja Telekoma. Preminuli bivši ustanovitelj domačega investicijskega sklada KD Matjaž Gantar je v preteklosti svaril: »Ti skladi podjetja stisnejo kot limono, kapital si izplačajo ali zastavijo za kredite, odpuščajo zaposlene in ukinjajo manj dobičkonosne programe. Trik, kako na videz dosežejo visoko profitabilnost investicije, pa je tudi v tem, da financiranje prevzetih podjetij povežejo s svojimi izpostavami v davčnih oazah«. A ko so nato ameriški skladi odšli, smo se nato še dodatno pustili ožeti od vzhodnoevropskih. »Prvi češki privatizacijski sklad« ali PPF ima danes v lasti POP TV, češki holding EPH je 49-odstotni lastnik najbolj dobičkonosnega dela Slovenskih železnic, njihovega tovornega prometa, češka družba J&T je druga največja lastnica Petrola. V tem času je v Slovenijo prišel na primer tudi hrvaški kapital z nakupom Mercatorja in Žita. Vsi našteti s podporo domačih držav. Če pogledamo hrvaške investicije v Sloveniji, lahko najdemo kopico zaprtih delniških družb – na primer Podravko, Kraš, skupino Atlantic, celo družinska podjetja, kot je Adris –, ki so v Sloveniji investirala s pomočjo domačih državnih pokojninskih skladov. Da je lahko hrvaška Podravka leta 2015 kupila slovensko Žito, jo je morala pred tem Hrvaška oziroma njene pokojninske družbe dokapitalizirati.

Hrvaški pokojninski skladi so danes eden pomembnejših posamičnih lastnikov v Krki, v Zavarovalnici Triglav, v pozavarovalnici Sava Re. Hrvaški skladi so pomagali prezadolženemu Agrokorju kupiti Mercator.

Madžarski pokojninski skladi pa zdaj kupujejo slovenske hotele, v lasti imajo več kot tretjino slovenskega bančnega trga. Če bi bila ta tekma enakopravna, bi še lahko zaključili, da pač najboljši zmaga. A kaj, ko še niti znotraj Slovenije domači, slovenski pokojninski skladi nimajo enakih možnosti kot tuji. V prejšnji številki Mladine smo pisali o aktualnem primeru: ameriški sklad York prodaja 43-odstotni delež Save madžarskemu pokojninskemu skladu Diófa. Za Savo se ob tem zanimajo tudi domači pokojninski skladi, to sta Modra zavarovalnica in Kapitalska družba. Ki pa so ju v SDH na začetku meseca brez pojasnila zavrnili.

To se morda zdi šokantno, a se ni zgodilo prvič. Pozavarovalnica Sava in Modra zavarovalnica sta se leta 2018 pripravljali na nakup NLB. Njuni predstavniki so se udeležili predstavitev ob začetku prodaje in imeli pripravljen denar. A potem je sledil šok. Ko so hoteli delež NLB kupiti, so v Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sprejeli stališče, da slovenska zakonodaja to prepoveduje, saj da so upravljavci pokojninskega sklada povezani z Republiko Slovenijo, Republika Slovenija pa delnic NLB ne sme kupiti. Kasneje se je izkazalo, da pri tem ni šlo za omejitev EU, ampak za neki pozabljeni člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Posledično so NLB lahko kupovali ameriški, hrvaški in tudi madžarski pokojninski skladi – ne pa slovenski.

Republika Srbska in Slovenija

Razlog, zaradi katerega lahko danes poleg ameriških skladov slovenska podjetja kupujejo madžarski, hrvaški skladi ali češki, četudi so njihova gospodarstva šibkejša kot slovensko, je po eni strani v naših lastnih omejitvah. Slovenska zakonodaja – ne pa hrvaška, madžarska ali češka – namreč omejuje, koliko lahko slovenski skladi investirajo v določene projekte. Zgornja meja je v Sloveniji na primer šestkrat nižja, kot to dovoljuje evropska zakonodaja. A je to po drugi strani seveda zgolj formalni razlog.

V času finančne krize, ko so tukajšnja podjetja poceni kupovali tuji špekulativni skladi, smo še lahko trdili, da so to bile izjemne okoliščine, ki se nikoli več ne bodo ponovile. A potem je prišel novi, vzhodnoevropski val. V madžarskem primeru smo zdaj dobili dokaz. Država je poceni tarča. Janez Janša v ljudskih predstavah morda velja za odločnega in močnega politika, dejansko pa zmore doma vladati le z deljenjem bonbonier, v mednarodnih odnosih pa se mora prodati za prgišče evrov. Mednarodno izolirani Orbán je v želji po iskanju prijateljev zmogel podkupiti šibko in izolirano Republiko Srbsko, razcepljeno Makedonijo, Črno goro, ki v sporu s svojimi sosedami išče novo identiteto – in zmedeno Slovenijo.

POVEZANI ČLANKI:

• Radio City v roke Madžarov?