Avtokratizacija življenja

Gotovo se še spomnite, kako je Steve Bannon, »arhitekt trumpizma« in nekaj časa Trumpov glavni strateg, pred nekaj leti pompozno napovedal, da bo s »populistično revolucijo« spremenil svet. Ali natančneje: oznanil je, da bo združil in povezal vse evropske populiste, vse skrajno desne stranke, ki tržijo ksenofobijo, islamofobijo, evroskepso ipd., ter jih potem na evropskih volitvah prelevil v zgodovinski blok, ki bo odpravil Evropsko unijo. Verjetno si je rekel to, kar v Miltonovi literarni klasiki Izgubljeni raj dahne Lucifer: »Bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih.« To, da je skušal Američan v populizmu mojstriti Evropo, ki si je populizem vseh oblik, tudi genocidnih in holokavstnih, izmislila, je bilo kakopak noro, a nič manj kot to, da je skušal Evropo spremeniti in »revolucionirati« Američan, ki je v Ameriki odpadel – Trump ga je namreč nagnal. To je podžgalo njegov narcizem, njegovo obsedenost s slavo, njegovo grandomanijo in njegovo mitomanijo. Izgledal je kot igralec, ki išče »zgodovinsko« vlogo. Kot lik, ki išče film. Kot tipični ameriški luzer, ki dela vse, da bi se slikal z Zgodovino (neo-Zelig), in ki hoče osebno odrešitev, ponovno vstajenje – holivudski happy end.

Ni nujno, da je Evropa potrebovala Bannona, toda Bannon, apokaliptik, alergičen na »stranko iz Davosa«, »Clintonovo mafijo«, »limuzinske liberalce«, »kulturno marksistično levico«, »permanentni politični razred«, Silicijevo dolino, medije, islam, priseljevanje in Evropsko unijo ter prepričan, da Zgodovino delajo vizionarski geniji, ki v času velike krize – ki napoči vsakih 80 let – zrušijo stari red in zgradijo novega, je očitno nujno potreboval Evropo, ki je izgledala idealno – stari liberalni red se je trgal in krušil in luščil in lomil. Evropa je zrihtala bojišče – Bannon, oboževalec Benita Mussolinija (»Bil je pravi moški«), ki se prekleto dobro zaveda moči jeze in resentimenta in ki nobenega predsodka ne vrže stran, pa je rihtal vojno.

Sanjaril je o osi Trump-Putin-Orbán-Erdogan-Xi-Modi-Duterte, v brexitu videl znamenje, da je Evropska unija tik pred propadom, populistično gibanje razglašal za podaljšek ameriške revolucije, Evropo pa za novi Jeruzalem, kjer se bo odvrtela nova »zadnja« bitka med krščansko civilizacijo in islamom. V Nemčiji je dvoril Alternativi za Nemčijo, v Avstriji svobodnjakom, v Italiji Ligi in Gibanju petih zvezd (in tudi neofašističnim Bratom Italije, ki jih vodi Giorgia Meloni), v Franciji Nacionalnemu zboru, na Nizozemskem Geertu Wildersu, na Madžarskem pa Fideszu. Nenehno je bil na turneji – od Italije do Francije, od Češke do Britanije, od Madžarske do Švice. Na shodu francoskega Nacionalnega zbora, ki ga vodi Marine Le Pen, je kričal: »Kar naj vas kličejo rasisti, kar naj vas kličejo ksenofobi, kar naj vas kličejo nativisti. To naj vam bo v čast! Kajti iz dneva v dan smo močnejši, oni pa šibkejši.« Če se je le dalo, je dodal: »Zgodovina je na naši strani!« In če se je le dalo, je patetično oznanjal »rojevanje novega političnega reda«.

V Budimpešti je obiskal Viktorja Orbána in ga razglasil za »Trumpa pred Trumpom«, obenem pa je priznaval, da je evropski »populistični, nacionalistični revolt« za kaki dve leti pred Ameriko. Zato je tudi Evropa polna »Trumpov pred Trumpom«. Ne preseneča, da je bilo v njegovi retoriki toliko melodij, ki naj bi zapeljale in ganile delavski razred: borimo se proti preveliki, preveč birokratski državi, ki ponižuje naše meje, našo valuto, naše državljanstvo; masivne tehnološke korporacije so največja nevarnost, saj vam jemljejo digitalno, podatkovno suverenost; vsak dan na internetu ustvarjate vrednost, ki pa jo monetizirajo korporacije; živimo v novem suženjstvu; smo le še zbirka podložnikov; ustaviti hočemo »tovariški« kapitalizem; politiki so v postelji z bankami in korporacijami, ki dušijo ljudi; zaposleni in skupnost niso več pomembni; maksimiranje vrednosti delnic, financializacija Wall Streeta, listinjenje, selitev delovnih mest v tujino, deindustrializacija in komodifikacija ljudi imajo pogubne učinke na družbo; podjetja so pozabila na svoje delavce in družbeno zgradbo; med krizo so reševali le bogate; nihče ni odgovarjal, nikogar niso zaprli; bogati ničesar več ne tvegajo; bogati in revni živijo v socializmu, vsi ostali pa v brutalnem darvinističnem kapitalizmu; le ena plača te ločuje od izginotja.

To, o čemer republikanci le skrivaj fantazirajo, se na Madžarskem zares dogaja. In če je to mogoče na Madžarskem, potem je mogoče tudi v Ameriki. In Sloveniji.

Bannon, ki je hotel postati »globalna infrastruktura za globalno populistično gibanje, večje od Francije, večje od Italije, večje od Madžarske«, je nastopal kot združitelj in osvoboditelj, kot prerok novega, do delavca prijaznega sveta, kot ta, ki bo odrešil delavski razred, obenem pa je delavskemu razredu povedal, kaj mora storiti, če se hoče osvoboditi in odrešiti – znebiti se mora ilegalnih priseljencev, tujcev, nebelcev, nekristjanov, feministk. Najprej obljubi raj – potem pa pove, koga vse je treba »pobiti«, da bi prišli v raj.

Najljubši samodržec ameriške desnice

Toda situacija se je na hitro povsem obrnila: še včeraj je skušal evropske populiste združiti in povezati ameriški populist, Steve Bannon, in ja, še pred Bannonom je Orbána in druge vzhodnoevropske desničarje prepariral Arthur J. Finkelstein, »eden najpomembnejših političnih strategov, ki so zadnja desetletja v ZDA pomagali pomembnim republikanskim politikom,« kot sta leta 2018 v Mladini zapisala Borut Mekina in Ákos Keller-Alánt, danes pa ameriške populiste – ameriško desnico – združuje in povezuje evropski populist. Ali natančneje: Viktor Orbán, »najljubši samodržec ameriške desnice«, kot ga je označil Zack Beauchamp (Vox). Orbán si je prisvojil in pokoril medije, po potrebi vlada z odloki, izmišlja si verbalne delikte (in jih strogo kaznuje), opoziciji blokira finančna sredstva, na vsakem koraku zlorablja oblast, svojo demokracijo razglaša za »iliberalno«, mednarodne institucije, kot je Freedom House, pa Madžarske sploh ne uvrščajo več med demokracije, toda ameriški konservativci v njem ne vidijo grožnje ali svarila, temveč svetli zgled.

Vodilni konservativni časopisi in revije – recimo National Review, American Conservative, Claremont Review of Books ali New York Post – so polni njegovih oboževalcev, občudovalcev in slavilcev. Najvplivnejši konservativci, recimo Patrick Deneen, Rod Dreher, Chris DeMuth, Christopher Caldwell, Sohrab Ahmari in John O’Sullivan, ga razglašajo za »osvežitev« in »ne le za političnega, ampak tudi intelektualnega voditelja«, »blagoslovljenega s tako rekoč vsemi političnimi talenti« in »bolj demokratičnega od dežel, ki mu pridigajo o demokraciji,« Tucker Carlson, voditelj najvišje rangiranega šova na kanalu Fox News, je lani poleti en teden oddajal kar iz Budimpešte, pri čemer je gledalce opozoril, naj bodo pozorni na Madžarsko, če jim je kaj mar za zahodno civilizacijo, demokracijo in družino, ki jih divje napadajo vodje globalnih institucij. »Njegov izlet v Budimpešto naj bi Američane prepričal, da se splača biti pozoren na Orbánovo Madžarsko. Kot kaže, je bil pri tem uspešen. Teden pozneje je več republikanskih senatorjev za spletno publikacijo Insider povedalo, da so si po Carlsonovih oddajah ustvarili ugodno mnenje o Orbánu,« pravi Elisabeth Zerofsky (The New York Times Magazine; članek je v prevodu Maje Novak objavil tudi Global).

Ja, mnogi so romali k Orbánu, v Budimpešto – tudi Jordan Peterson, avtor bestsellerja 12 pravil za življenje in ljubljenec alterdesničarjev, nativistov, patriotov, rasistov, klanovcev, šovinistov, islamofobov, paranoikov, konspirologov, forumskih fašistov, spletnih trolov, fabulistov iz socialnih omrežij, antifeministov, transfobov, suverenistov, kriptofašistov, krščanskih mačistov in drugih jeznih, ponižanih, osamljenih fantov, ki so prepričani, da belci doživljajo genocid, in ki nujno potrebujejo dobrega psihoterapevta.

To, da si je Orbán prisvojil in pokoril medije, da po potrebi vlada z odloki, da si izmišlja verbalne delikte (in jih strogo kaznuje), da opoziciji blokira finančna sredstva, da na vsakem koraku zlorablja oblast in da se ponaša z »iliberalno demokracijo«, jih ne moti. Au contraire: prav zato ga občudujejo, obožujejo in slavijo! Prav zato je njihov svetli zgled! Kot pravijo: vsi konservativci bi si morali ogledati Madžarsko!

Ameriški konservativci pri Orbánu občudujejo prav to, da se mu jebe za demokracijo, ali bolje rečeno – najbolj jih fascinira prav to, da samo kulturno vojno prikaže kot demokracijo.

A slavijo ga tudi zato, pravi Beauchamp, ker je Madžarsko, ki ji vlada, razglasil za »krščansko demokracijo«, ker je cerkvam namenil državno finančno podporo, ker je dal jasno vedeti, da so kristjani edini pravi Evropejci, ker bogato subvencionira družine, s čimer ženske spodbuja k množičnemu rojevanju otrok (ženske, ki imajo vsaj štiri otroke, ne bodo nikoli več plačevale davkov), ker je mladoletnikom zakonsko omejil dostop do vsebin, ki zagovarjajo istospolno usmerjenost ali transspolnost, ker je zaprl madžarske meje, ker je ustavil »invazijo« migrantov, ki so leta 2015 »preplavili« Evropo, ki so »kulturno drugačni«, ki ne sodijo k »nam«, ki se ne bodo nikoli asimilirali, ki ogrožajo »naš« obstoj, ki »nas« bodo izbrisali z zemljevida ipd., ker je na južni meji postavil masivno in neprehodno ograjo, ker se je uprl Zahodu, ki postaja periferija »Velike Afrike« in »Velikega Bližnjega vzhoda« (če hoče Zahod preživeti, se mora preseliti na Vzhod!), ker ne priznava nadrejenosti evropskega prava, ker »nacionalno identiteto« in »krščansko kulturo« brani in rešuje pred liberalnimi, svetovljanskimi, sekularnimi globalnimi elitami, muslimanskimi priseljenci, feministkami, »čuječneži« in skupnostjo LGBTQ+, ker je zatrl multikulturnost, ki da le »kuži« nacionalno identiteto in »avtentične« vrednote, ker je izgnal Sorosevo univerzo, ker je z vsemi pravnimi in nepravnimi sredstvi zatrl vse progresivne socialne ideale, ker je na univerzah prepovedal poučevanje teorije spola (ki trdi, da je spol družbeni konstrukt), transspolnim osebam pa onemogočil, da bi se identificirale kako drugače kot po biološkem spolu.

Za zgled jim je, pravijo, ker se bori in ker je pripravljen zavzeti trdna stališča in ker ve, da revolucije ne moreš voditi po pravilih za kriket, in ker ne pozna omahovanja, obzirnosti in notranjega glasu in ker se ne meni za kreposti, sočutje, kes in pokoro in ker ohranja popolno strankarsko disciplino in ker je politiko prelevil v obrambni zid in ker zmaguje in ker so njegove zmage bistvene.

»V Orbánu vidim enega izmed redkih politikov, ki se zavedajo pomembnosti krščanstva in kulture in ki so ju pripravljeni braniti pred zelo bogatim in močnim mednarodnim establišmentom,« pravi Rod Dreher, urednik revije American Conservative, ki obenem svari: »Če bi lahko zavrteli čas za 50 let nazaj in Francozom, Belgijcem ter Nemcem pokazali, kaj bo množično priseljevanje iz muslimanskih držav do leta 2021 povzročilo v njihovih državah, v to nikakor ne bi bili privolili. Madžari se učijo iz njihovega zgleda.« In republikanci bi se morali učiti iz madžarskega zgleda.

Drang nach Osten

Orbán je za zahodne konservativce »vodja, kakršen bi moral biti Donald Trump – pameten, politično moder in resnično predan njihovim idealom«. Madžarska pa je vrhovni dokaz, da bi bilo mogoče s konservativnimi idejami spremeniti tudi Ameriko. Le upreti se je treba stalnemu zahodnemu liberalnemu »poučevanju«. Zahod nas ne bo več učil! Ne bo nam več pridigal! Temu kriku se je z »antikolonialnim« tvitom pridružil tudi Janša. Le strah pred pravičniško, politično korektno levico je treba spremeniti v politiko. Le javni prostor si je treba totalno podrediti in pokoriti. Le demokracija ti ne sme biti v napoto. Le kulturni vojni – recimo boju za »versko svobodo« in »krščansko kulturo« ali boju proti priseljevanju – moraš dati prednost pred demokracijo. Le gnati moraš politiko, ki daje domačinom prednost pred tujci, priseljenci, migranti in begunci – Madžarska Madžarom! Amerika Američanom!

Zahodni, ameriški konservativci, ki občudujejo Orbána in ki si ga jemljejo za zgled, so tako zagledani v njegovo kulturno vojno (v njegov boj za »krščansko kulturo«, v njegov boj proti priseljevanju, islamu, liberalizmu, globalizmu, multikulturalizmu, kulturnemu marksizmu ipd.), da spregledajo, da demokracijo dejansko le imitira. Vsaj tako »zapeljanost« in »zaslepljenost« zahodnih, ameriških konservativcev tolmačijo liberalci, toda v resnici je še huje: zahodni, ameriški konservativci pri Orbánu občudujejo prav to, da se mu jebe za demokracijo, ali bolje rečeno – najbolj jih fascinira prav to, da samo kulturno vojno prikaže kot demokracijo. Ameriški desničarji, tako socialni konservativci kot nacionalisti, »v Orbánovi pripravljenosti, da moč državnega aparata uporabi za boj proti skupnosti LGBT, profesorjem, medijem in priseljencem, vidijo zgled, kako bi se lahko tudi ameriški konservativci spopadli z levičarsko kulturno močjo«.

To, da si je Orbán povsem podredil medije in da je ustavo – s totalno podreditvijo ustavnega sodišča vred – in volilno zakonodajo – z zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj in ekstremno preureditvijo volilnih okrajev vred – napisal sebi na kožo, toliko bolje. Lažje zmaguje. Lažje varuje »krščansko kulturo«. Lažje zadržuje liberalce.

Orbán, ki si je vse politične institucije, sisteme in podsisteme tako totalno, da ne rečem totalitarno pokoril, da ga po demokratični poti ni več mogoče premagati, v očeh zahodnih, ameriških konservativcev »ni avtokrat, temveč avatar tega, kar hoče tiha večina Američanov in Evropejcev«. V njegovem iliberalizmu ne vidijo nič antidemokratičnega, »temveč le preprosto reakcijo na levičarske poskuse, da bi izkoreninili tradicionalne kulturne prakse«.

Bolj ko Madžarsko odsvetujejo, vplivnejša in »zglednejša« je. Bolj ko se avtokratizira, sprejemljivejša je. Bolj ko opušča demokracijo, bolj je videti kot politični model prihodnosti.

Prav res, več kot ironično. In kaj je pri vsem skupaj še bolj ironično? Tole: vsi poudarjajo, kako ugledne organizacije Madžarske ne uvrščajo več med demokracije, kako so Orbánov Fidesz vrgli iz Evropske ljudske stranke, kako so evropska sodišča Madžarsko (in Poljsko, če smo že ravno pri tem) postavila na hladno, ko so zavrnila njeno tožbo v zvezi z zakonodajo o pogojevanju evropskega denarja s spoštovanjem vladavine prava, in kako so Madžarsko izolirali ( ja, Madžarska je tik pred kapitulacijo, hočejo reči), toda – Orbánova Madžarska, »intelektualno domovanje konservatizma 21. stoletja« (Dreher), postaja svetli zgled ne le za evropske populiste, evropsko skrajno desnico, Mateusza Morawieckega, Aleksandra Vučića in Janševo SDS, temveč tudi za ameriško desnico, republikansko stranko, ki se očitno pripravlja na Drang nach Osten.

Bolj ko Madžarsko odsvetujejo, vplivnejša in »zglednejša« je. Bolj ko se avtokratizira, sprejemljivejša je. Bolj ko opušča demokracijo, bolj je videti kot politični model prihodnosti. In seveda – zgled za Ameriko in republikansko stranko, ki je zdaj, po mučnem volilnem porazu leta 2020, še toliko bolj motivirana za boj in uporabo vseh, pa najsi bo še tako iliberalnih in antidemokratičnih taktik in tehnik (vse od ekstremnega, nasilnega preurejanja volilnih okrajev, prevzemanja lokalnih volilnih komisij in pakiranja sodišč s svojimi kadri do čiščenja volilnih seznamov in ustvarjanja medijskega propagandnega stroja), s katerimi naj bi leta 2024 ukradla volitve. Zdaj je jasno, katere glasovnice je treba šteti in katere razveljaviti, katere volilne izide overiti in katerih ne, katere člane volilnih komisij obdržati in katerih se znebiti. Zdaj je jasno, kako volilno krajo legitimirati – kako ji najti pravno podlago. Ne, republikanci nočejo, da se jim ponovi ponižujoče leto 2020. Ali pa katastrofalno, žaljivo leto 2008, ko jim je Belo hišo speljal črnec.

Republikanci – tako kot Orbán – svoje volivce prepričujejo, da je demokracija nevarna, ker omogoča izvolitev silam, ki ogrožajo krščansko kulturo, tradicijo, družino in »naš« način življenja in ki hočejo sprožiti novo državljansko vojno. Demokracija je pogrešljiva – ker je motnja. Antidemokracija je zato povsem legitimna – če se tiranskih liberalnih sil, ki ogrožajo krščansko kulturo, tradicijo, družino in »naš« način življenja in ki hočejo sprožiti novo državljansko vojno, ni mogoče znebiti po demokratični poti, potem se jih je pač treba znebiti na silo. Nasilje je legitimno. In mučeniško. Harmagedonsko. Tako kot puč. Zavzetje Kapitola. Desnica se bori za »sveto stvar«. In v tem boju so dovoljena vsa sredstva.

Elisabeth Zerofsky celo pravi, da si republikanski pravniki pospešeno izmišljajo pravno argumentacijo, s katero bi upravičili uporabo iliberalnih, antidemokratičnih sredstev – češ da je to povsem legitimno v imenu »splošne blaginje«, »splošnega dobrega« in »nacionalne kohezije«. Orbán po njihovem vlada v imenu splošnega dobrega. To jih navdušuje in navdihuje. To, da pri tem vladanju in pri tem obračunu z liberalnimi silami, ki ogrožajo krščansko kulturo, tradicijo, družino in »naš« način življenja, ne kaže nobenih zadržkov do uporabe državne moči, pa jih navdušuje in navdihuje še toliko bolj.

To, o čemer republikanci le skrivaj fantazirajo, se na Madžarskem zares dogaja. In če je to mogoče na Madžarskem, potem je mogoče tudi v Ameriki. In Sloveniji.

Svetloba, ki se je izneverila

Zakaj je Orbán sploh mogoč? Zakaj se je uprl liberalnemu redu, Bruslju, Zahodu? Zakaj je odgovoril z iliberalno demokracijo – z avtokratizacijo Madžarske? In zakaj se zdi ljudstvu to sprejemljivo? Ko je padel Berlinski zid, so se hotele vzhodnoevropske države čim prej demokratizirati, zato so začele naivno imitirati Zahod, pravita Ivan Krastev in Stephen Holmes v knjigi Svetloba, ki se je izneverila (The Light That Failed). V imitiranju Zahoda – zahodne demokracije, zahodne svobode, zahodnega trga, zahodnega življenjskega sloga, zahodnih idealov, zahodne morale, zahodnih emocij ipd. – so na evropskem vzhodu videli najhitrejšo in najučinkovitejšo pot do demokracije, blaginje in modernizacije. In do »normalizacije«. Hoteli so biti »normalni«.

Edino pot v normalnost je predstavljalo imitiranje Zahoda. Za vsako ceno so se hoteli »vrniti v Evropo«. Komunisti so jih zvlekli ven, tako da so jih prikrajšali za »normalno življenje«. Zdaj je napočil čas za vrnitev. In hoteli so dobiti vse tisto, kar so Zahodnoevropejci že imeli. Pred sabo so videli le še tiste, ki so jih imitirali – le še tiste, v katere so se hoteli transformirati. In ni šlo le za transformacijo, temveč že kar za spreobrnitev.

Toda s tem imitiranjem so, pravita Krastev in Holmes, »priznali superiornost teh, ki so jih imitirali«. S tem so kakopak privolili tudi v sledenje političnemu modelu, ki trdi, da je eliminiral vse možne alternative. S tem so privolili v brezpogojno imitiranje pa v to, da bodo sami le »inferiorne kopije superiornih modelov«, in v to, da bodo imitirani – Zahod, Bruselj – stalno in sproti preverjali, presojali in ocenjevali, kako dobro so imitirani.

Orbán je za zahodne konservativce vodja, kakršen bi moral biti Donald Trump – pameten, politično moder in resnično predan njihovim idealom.

Zato so Vzhodnoevropejci zlagoma dobili občutek, da jih ima ponovno nekdo pod nadzorom in da so spet le vazali – tako kot prej, v socializmu, ko jih je upravljala sovjetska partija, ki se je odločala namesto njih in ki je bila brez alternative. Iz socialističnega »eksperimenta« so zato zbežali, toda zbežali so v nov eksperiment.

Imperativno imitiranje je zbujalo in kopičilo »občutke sramu, resentiment in strah pred kulturnim izbrisom« ter povzročalo »travme in socialne konflikte«. Zahodni model, ki so ga imitirali, je nenadoma postal ovira za njihovo samozavest, za njihovo samospoštovanje in za njihovo samouresničevanje. Liberalne sanje so se prelevile v »liberalno moro«, še toliko bolj, ker se je ekonomska neenakost naglo poglabljala, družbeno bogastvo pa stekalo k peščici. Korupcija je bila brezmejna. Imitiranje Zahoda, ki je tako in tako izgubljal globalni vpliv, je po novem veljalo za »pot v pogubo«. In začel se je revolt proti liberalni demokraciji, Evropski uniji, migrantom, globalizaciji. Za odprte meje in človekove pravice se niso več zmenili – hej, kaj pa naše pravice?! Če Zahod ne varuje in spoštuje naših pravic, zakaj bi mi varovali in spoštovali pravice beguncev in migrantov?

Občutek sramu, resentiment in strah pred kulturnim zatonom so bili eksplozivno darilo populistom. Začela se je kontrarevolucija. Najizraziteje kakopak na Madžarskem. Pri tem pa se je zgodilo nekaj zelo čudnega: politiki desnice so začeli uporabljati iliberalne, antidemokratske tehnike in taktike, pred kakršnimi so ob koncu osemdesetih let – ob padcu Berlinskega zidu – zbežali! Na lepem so sami prakticirali to, pred čimer so nekoč bežali! Ja, na lepem so imitirali nekdanjo partijo.

V zadnjih dveh letih smo se lahko prepričali, da Janša zelo dobro nadomešča rigidne, maščevalne, nestrpne, nedemokratične jugoslovanske oblasti: ustvarjanje izrednih razmer v državi, čezmerna uporaba represivnih sredstev in policijskega nasilja na protestih v Ljubljani, omejevanje človekovih pravic z aktivacijo 9. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije, politizacija in militarizacija policije, šikaniranje »notranjih« in »zunanjih« sovražnikov, objemanje z avtokrati, discipliniranje in podrejanje medijev, »analize« poročanja RTV Slovenija, kadrovanje po partijski liniji, nenehna vojna proti vsem, ki niso »njegovi«, policijska ura, ki je trajala 174 dni, spogledovanje z rimejkom zloglasnega »133. člena kazenskega zakonika SFRJ«, vladanje z odloki in tako dalje.

Orbán in njegovi imitatorji prezirajo nekdanji realsocializem, toda pri njem pobirajo prav tisto, kar je bilo najslabše, najbolj mučno, najbolj nedemokratično. Orbáni in janše si ne morejo odpustiti, da so se po padcu Berlinskega zidu vdali Zahodu, prostovoljni kolonizaciji, kužnemu imitiranju, podrejenosti in podložnosti, občutku manjvrednosti. Zato hočejo imitacijo Zahoda zdaj tako agresivno zamenjati s tradicijo – s taktikami in tehnikami nekdanjih totalitarnih režimov, z izživljanjem partijskih fantazij.

Avtoritarnost ni trenutna norost

In tu je ultimativna ironija: realnost je na njihovi strani. Pandemija je ljudi privajala na iliberalizem in antidemokracijo – na avtokratizacijo družbe. Ljudje so se privajali na represijo, izredne razmere, omejevanje svobode, zategovanje pravic, prepoved druženja, vegetiranje doma, karanteno, politično osamljenost, ubogljivost, življenje v mehurčku, psihološki stres, odloke, nadzorovanje, policijsko uro – pa na socialno distanco in smrt. Covid bo odšel, toda vtis, da je še vedno tu, bo ostal. Ko covida ne bo več, se bodo ljudje obnašali tako, kot da je še vedno tu. Iliberalizem bo preživel. Družba ne bo več tako demokratična, kot je bila. Kitajska končna rešitev covidskega vprašanja je postala ideal in zgled. In kot je že med prvim lockdownom poudaril Florian Bieber (Foreign Policy), so milijoni ljudi obtičali doma, kjer so se prepustili socialnim omrežjem, ki so polna konspirologije, dezinformacij, laži, jeze, resentimenta, sovraštva, zastraševanja in ogorčenja – ti pa koristijo predvsem iliberalnim, avtokratskim silam, ki v času politične korektnosti in kulturne policije nastopajo kot »resnica«.

Teorije zarote, dezinformacije in laži pa zvenijo tako atraktivno in tako sveže, da delujejo kot »resnica«, recimo »resnica« o »genocidu nad belci« in »veliki zamenjavi«, saj veste – belske kristjane bodo zamenjali muslimani, nebelci, priseljenci, migranti in LGBTQ+. Zato je treba zaščititi dom in družino, krščansko kulturo in tradicijo! Zato se je treba upreti liberalcem, kulturnim marksistom, globalistom in multikulturalistom! Zato je treba ustaviti izginjanje »našega« načina življenja! Zato je treba zatreti in suspendirati demokracijo, ki vse to dopušča! Zato moramo svoje vrednote zavarovati s silo! Zato moramo zakon vzeti v svoje roke – v imenu splošnega dobrega! In vemo, kaj se potem zgodi: avtokratu prepustijo, da zakon v njihovem imenu vzame v svoje roke.

Ja, avtokrat najprej obljubi raj. In ja, potem pove, koga vse je treba »pobiti«, da bi prišli v raj.

Ko covida ne bo več, se bodo ljudje obnašali tako, kot da je še vedno tu. Iliberalizem bo preživel. Družba ne bo več tako demokratična, kot je bila.

Med pandemijo so mnogi dobili občutek, da se je mogoče lažje zanesti na avtokracijo kot na demokracijo, zato se jim je zazdela avtokracija »naravnejša« in »verodostojnejša« od demokracije. Za tiste, za katere je bil prej brez alternative Zahod, je zdaj brez alternative avtokracija. Zato Janša od nas terja spreobrnitev.

Psihologa Karen Stenner in Jonathan Haidt sta pred nekaj leti, kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa, objavila esej Avtoritarnost ni trenutna norost (Authoritarianism Is Not a Momentary Madness) in v njem predstavila tudi izsledke svoje velike raziskave, ki je pokazala, da je tretjina zahodnih belcev predisponirana za avtoritarnost, da je torej tretjina zahodnih belcev latentno nagnjena k avtokraciji. In pandemija je bila priložnost, da se je najmanj tretjina zahodnih belcev lahko povsem mirno in nežno prepustila svojim »naravnim« latentnim afinitetam do trde roke in avtokratiziranega življenja. Še več, pandemija je njihove afinitete opolnomočila, obenem pa je kakopak opolnomočila – in ja, normalizirala in naturalizirala – avtokracijo, antidemokracijo in iliberalizem.

Sankcije tu nič ne pomagajo. Avtokratiziranemu življenju ne moreš groziti s sankcijami. Tako kot s sankcijami ne moreš groziti ekonomski negotovosti, resentimentu in jezi, ki življenje avtokratizirajo.

Kot bi rekel Steve Bannon: »Mrak je dober.« Ni ga čez vladanje v peklu. Darth Vader. Satan. To je moč.