Nedotakljivi

Dvanajstega decembra 2014 je Janez Janša slavil eno velikih zmag. Na ta dan ga je ustavno sodišče, skupaj s soobsojenima v zadevi Patria Tonetom Krkovičem in Ivanom Črnkovičem, izpustilo na prostost iz centralnega zapora na Dobu. Še isti dan zvečer je nagovoril zbrane podpornike pred vrhovnim sodiščem. Nekaj mesecev kasneje, aprila naslednje leto, je ustavno sodišče razveljavilo pravnomočne obsodbe zoper vse tri. A Janša v tej zadevi ni bil oproščen, pač pa je zadeva zastarala.

Ustavno sodišče je namreč z razveljavitvijo zadevo Patria vrnilo v ponovno sojenje. A časa za ponovno sojenje je po skoraj desetih letih ostalo le še nekaj mesecev – novo postavljeni sodni senat pa je v začetku septembra istega leta lahko zgolj še ugotovil, da je zadeva zastarala. Že po odločitvi ustavnega sodišča, da zadevo razveljavi, je bilo jasno, da pol leta nikakor ne bo dovolj za izpeljavo sojenja, ki je v prvotni obliki trajalo skoraj desetletje.

Razlogi, zakaj je bilo tako, so različni. Šlo je za zapleteno zadevo zlorabe položaja in gospodarsko kriminaliteto, za kazniva dejanja torej, ki so najtežja za dokazovanje krivde. Poleg tega imajo najvplivnejši (in najpremožnejši) obtoženci, med katerimi je daleč na prvem mestu prav Janez Janša, zaradi družbenega vpliva in možnosti najema najuspešnejših odvetnikov že vnaprej neprimerljivo večje možnosti, da zavlečejo postopek, kot povprečni obtoženec. In v tej zadevi je slednje odigralo pomembno vlogo. O zadevi so odločala vsa možna sodišča, prvostopenjsko, višje, vrhovno sodišče in na koncu celo ustavno sodišče. Takšnih pravic oziroma privilegijev v kazenskih postopkih ni deležen praktično noben obtoženec. To se je morda tedaj v primeru Janeza Janše zgodilo prvič, nikakor pa zadnjič.

Te dni smo, vsaj kar se Janeza Janše in kazenskih zadev tiče, priča zelo podobnemu vzdušju kot omenjeno zimo leta 2014 in pomlad prihodnjega leta. In sicer v kazenski zadevi, v kateri je Janša obtožen razžalitve dveh novinark RTV Slovenija, ki ju je zmerjal z odsluženima prostitutkama, ki ju zvodnik (nekdanji predsednik republike) Milan Kučan prodaja pod ceno. Janši se lahko ponovno smeji, lahko je dokaj pomirjen, oškodovanki imata precej manj razlogov za veselje. Tudi ta zadeva je tik pred zastaranjem.

Gospodar zastaralnih rokov

Kako se je to lahko zgodilo? Enaindvajsetega marca 2016, pred skoraj šestimi leti, je Janez Janša na Twitterju zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.« V mislih je imel Eugenijo Carl in Mojco Pašek Šetinc. Obe sta se odločili uporabiti pravna sredstva za zaščito svojega dobrega imena. Vložili sta odškodninski tožbi zaradi krnitve ugleda in dobrega imena in kot zasebni tožnici tudi predlog za kazenski pregon zaradi razžalitve.

21. marca 2016 je Janša novinarki RTV Slovenija zmerjal s prostitutkama, odtlej poteka sojenje, zadeva bo zastarala 24. maja letos.

Odškodninski tožbi sta se nepričakovano zaključili nekoliko različno. V primeru Pašek Šetinčeve se je zaključila s pravnomočno obsodilno sodbo in kaznijo plačila 6000 evrov odškodnine. V primeru Carlove pa je bila zadeva v nasprotju z domačo in evropsko sodno prakso zaradi posega Janši naklonjenih vrhovnih sodnikov (Jana Zobca, Rudija Štravsa in Tomaža Pavčnika) vrnjena v ponovno sojenje. A civilne, pravdne, odškodninske zadeve imajo za toženca oziroma obtoženca blažje posledice kot kazenske. V slednjih gre vendarle za vpis v evidenco storilcev kaznivih dejanj, ne nazadnje so hujše tudi posledice obsodilne sodbe, med možnimi kaznimi je tudi kazen zapora.

Osmega aprila, torej slabe tri tedne kasneje, sta novinarki zoper Janšo vložili zasebno kazensko tožbo. Potem je preteklo skoraj leto dni, preden se je 13. aprila 2017 na okrožnem sodišču v Celju s predobravnalnim narokom začel sodni postopek. Janša je zavrnil krivdo, zavrnil možnost, da se mu sodi v nenavzočnosti v primeru, da se katere izmed obravnav ne bi mogel udeležiti, in zahteval tudi porotno sojenje. Dvoma ni, da postopki, v katerih je treba vsakič zagotoviti navzočnost obtoženega in še dodatnih dveh (laičnih) sodnikov porotnikov, terjajo precej več časa kot sicer.

A še preden je bila 23. oktobra leta 2018 glavna obravnava sploh prvič sklicana, je preteklo dodatno leto in pol. Zdaj pa zares, končno se lahko začnemo pogovarjati o vsebini, o tem, ali je zmerjanje z odsluženimi prostitutkami razžalitev ali politikova svoboda govora. Ne. Ena izmed sodnic porotnic, Ika Plevnik, je na vprašanje pravnega zastopnika tožnic Stojana Zdolška o morebitnem političnem udejstvovanju, ker se pač sodi politiku, priznala, da je dolgoletna in aktivna članica SDS. Na državnozborskih volitvah nekaj mesecev pred tem je bila recimo predstavnica za stike z javnostjo kandidata SDS za poslanca Vinka Gorenaka.

Na mesto Plevnikove je bila po tem imenovana nadomestna sodnica porotnica in nekaj obravnav kasneje, 23. novembra 2018, je bil Janša obsojen na tri mesece pogojne zaporne kazni z enoletno preizkusno dobo. Gre pač za eno izmed najbolj preprostih kazenskih zadev, v kateri je domnevni storilec znan, domnevno kaznivo dejanje objavljeno na spletu, zato je bil dokazni postopek dokaj preprost.

Ker pa se je Janša oziroma v njegovem imenu njegov pravni zastopnik Franci Matoz na sodbo pritožil, je o zadevi po tem odločalo še višje sodišče v Celju. To je za odločitev potrebovalo sedem mesecev in sodbo 28. junija 2019 razveljavilo ter jo vrnilo v ponovno sojenje. A ne zaradi vsebinskih razlogov, napačno ugotovljenih dejstev ali odločitve o krivdi, pač pa iz formalnih razlogov, postopkovnih kršitev. Točneje, zato ker je bila nadomestna sodnica porotnica imenovana na nepravilen način. Do menjave na porotniškem mestu, ki je bila po tem razlog za zaplet, ki se je zaključil z razveljavitvijo sodbe, je, to je treba ponoviti, prišlo zato, ker je bila prvotno imenovana porotnica aktivna članica SDS.

Prav, preteči bo treba še en krog pred novim sodnim senatom. A še pred tem je preteklo skoraj dve leti, preden je bilo ponovljeno sojenje prvič razpisano. Razlog niso bili zavlačevalni manevri obrambe, čas je v prazno na sodišču tekel sam od sebe. Ko se je 14. maja 2021 sojenje začelo, je torej končno spet stekla debata o vsebini, krivdi? Ne. Takoj po uvodnih besedah sta tokrat kar oba nova sodnika porotnika, Brigita Tratnik in Rajko Kokalj, na vprašanje pravnega zastopnika tožnic priznala svoje članstvo v SDS. In začel se je zgolj nov postopek menjave sodnikov porotnikov in obravnava je bila prestavljena za dva tedna.

12. junija 2006 je vlada Janeza Janše izbrala dobavitelja osemkolesnikov Patria, po dolgotrajnem sojenju je zadeva 7. septembra 2015 zastarala.

Prvega junija se je sojenje nadaljevalo, a se ni zaključilo, ker je Matoz vztrajal, da se senat seznani z dokaznim gradivom, ki naj bi dokazovalo, da sta (tako kot Janša) tudi novinarki RTV Slovenija v enaki meri absolutni javni osebi in morata zato trpeti javno kritiko najvišje stopnje, ki naj bi vključevala tudi zmerjanje s prostitutkama. Sodnica Alenka Jazbinšek Žgank je odločila, da se bo senat z dokaznim gradivom seznanil, ker pa to terja čas, je prestavila obravnavo za dodaten mesec dni, na 29. junija.

A do te obravnave ni prišlo, saj je Matoz na vrhovno sodišče najprej vložil predlog za prenos pristojnosti za sojenje v tej zadevi na drugo sodišče ter tri tedne kasneje še zahtevo za izločitev ene vrhovne sodnice in predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča. Ključna je predvsem slednja. Predsednik namreč odloča o predlogih za izločitev vrhovnih sodnikov. O njegovi izločitvi pa lahko odloči le občna seja vseh vrhovnih sodnikov, pri čemer je zahtevan dvotretjinski kvorum. Jasno je, da sklic sklepčne občne seje že sicer zahteva določene napore, v času sodnih počitnic pa gre očitno za misijo nemogoče. Poleg tega mora biti občna seja sklicana vsaj 15 dni vnaprej. Tokrat pa sta bili, zaradi »več odprtih vprašanj glede izločevanja vrhovnih sodnikov«, potrebni celo dve občni seji, torej dodatnih 15 dni za sklic druge in vmesnih 14 dni za razrešitev omenjenih pravnih vprašanj. Skupaj se je tako nabralo pet mesecev in teden dni dodatnega zastoja v tej zadevi, saj je vrhovno sodišče zavrnilo predloge za izločitev in prenos pristojnosti 9. decembra lani. Odgovornost za zastoj tudi v tem primeru ni zgolj na strani obrambe, pač pa je vsaj deljena med obrambo in vrhovnim sodiščem.

Po tem sta spet kar tako pretekla dodatna dva meseca, preden je bila za 3. februarja razpisana nova obravnava. Na njej pa je Matoz zahteval izločitev ene izmed sodnic porotnic, zoper katero dotlej ni imel pripomb. Zahteva je bila sicer hitro zavrnjena in obravnava se je nadaljevala teden dni kasneje, 9. februarja, a Janše tedaj ni bilo na sodišče, ker je javnosti sporočil, da je bil na samotestiranju pozitiven na novi koronavirus. Ker je Matoz zavrnil možnost, da se sodi v njegovi nenavzočnosti, je bila obravnava ponovno prestavljena. A ne na predvideni 15. februar, ker bi tedaj Janša teoretično še moral biti v samoizolaciji. Dan za tem, 16. februarja, se je sicer v Parizu udeležil delovnega sestanka s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom.

Naslednji štirje termini za sojenje so razpisani za konec februarja in začetek marca. A tudi če bi se Janša udeležil prihodnjih obravnav in bil spoznan za krivega, se utegne ponovno zaplesti vsaj pri vročanju sodbe. Rok za pritožbo namreč začne teči šele po tem, ko je sodba vročena obsojenemu in zagovorniku. Pritožbeni rok je 15 dni. Po tem bi v zadevi moralo višje sodišče odločiti v zelo kratkem času in poleg tega potrditi prvostopenjsko sodbo, zadeva bo namreč zastarala 24. maja. Ko so višji sodniki v Celju prvi odločali v tej zadevi, so za odločitev potrebovali sedem mesecev. Janša je sicer v sredo napovedal, da bo v četrtek in petek (24. in 25. februarja), ko naj bi se izvedla februarska termina sojenja, na obisku v Ukrajini.

1. oktobra 2020 je tožilstvo vložilo obtožnico v zadevi Trenta, a zaradi ugovorov obrambe še danes ni pravnomočna in sojenje se ni še niti začelo. Zadeva bo zastarala čez tri leta.

Po vseh teh letih in tik pred zastaranjem, na obravnavi 3. februarja, je bilo očitno tudi nezadovoljstvo zagovornika tožnic Stojana Zdolška: »To, kar počne to sodišče, je unikum v sodni praksi. Preprosto onemogoča mojim strankam, da pridejo do pravice na tem sodišču za navadno žalitev, ki je nesporno bila izrečena. Ali to sodišče ne zna sestaviti senata ali je bilo ugrabljeno ali pa je neprofesionalno…«

Dejstvo je, da se sodstvo ne ukvarja zgolj z nekaj primeri, v katerih je tožena ali obtožena stranka Janez Janša ali kak drug vpliven posameznik. Še zdaleč ne. A težko se je znebiti občutka, da se v preveč tovrstnih primerih po letih blago rečeno zelo umirjenega ritma procesnih dejanj in obravnav ter s tem izgubljenih let, na koncu, ko je bitka z zastaranjem že bolj ali manj izgubljena, vedno kar naenkrat najdeta volja in čas za besno razpisovanje obravnav na nekaj tednov ali celo dni.

17 let od storitve kaznivega dejanja

Janša ima sicer odprt še en kazenski postopek. Gre za tako imenovano zadevo Trenta, v kateri mu tožilstvo očita zlorabo položaja in pravic oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju zaradi preprodaje nepremičnin in povezanih poslov, s katerimi naj bi Janša pridobil dobrih 100 tisoč evrov protipravne premoženjske koristi.

Domnevno kaznivo dejanje je bilo storjeno leta 2005. Enaintridesetega marca tega leta je Janša namreč prejel sporno nakazilo 131 tisoč evrov za zemljišče v Trenti, ki je bilo po oceni geodetske uprave vredno vsega 15 tisoč evrov. Kupec je bilo podjetje Eurogradnje, ki je dva meseca pozneje končalo v rokah nekdanjega gradbinca Imosa, ki je v istem času od Janše odkupilo manjše stanovanje v Ljubljani in mu nato za 236.100 evrov prodalo trisobno stanovanje v središču prestolnice. Brez denarja, ki ga je dobil za zemljišče v Trenti, si Janša torej leta 2005 ne bi mogel kupiti novega stanovanja.

Prvi zapisi o spornosti posla so se v medijih pojavili leta 2011, komisija za preprečevanje korupcije pa je sum kaznivega dejanja policiji naznanila v začetku leta 2013. Tožilstvo je ovadbo prejelo leto dni kasneje in vložilo zahtevo za preiskavo. Ta je potem trajala šest let, do februarja leta 2020. Prvega oktobra tistega leta je potem tožilstvo vložilo obtožnico, ki pa še danes ni pravnomočna.

Pravni zastopnik premiera Franci Matoz je namreč vložil predloge za izločitev preiskovalne sodnice in kasneje tudi treh članov sodnega senata, ki naj bi odločal o ugovorih zoper obtožnico. Postopek se je potem zavlekel tudi zato, ker Janša ni dvigoval sodne pošte in je sodišče za njeno vročanje (šlo je odločitve sodišča o predlogih za izločitev treh sodnikov) moralo najeti pooblaščenega sodnega vročevalca. Ker je bil predlog za izločitev sodnikov zavrnjen, je Matoz na vrhovno sodišče vložil predlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče. Razlog? Ker so na sodišču v Ljubljani zaposleni tudi sodniki, ki so odločali v zadevi Patria.

A še preden je vrhovno sodišče lahko o tem odločalo, je moralo odločiti še o (prav tako Matozovem) predlogu za izločitev več vrhovnih sodnikov iz odločanja o prenosu pristojnosti in seveda o predlogu za izločitev predsednika vrhovnega sodišča. Pravzaprav gre za identičen scenarij, kot v primeru zadeve Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc proti Janši. Vrhovno sodišče je bilo namreč, zaradi izločanja predsednika sodišča, o čemer se odloča na občni seji vseh vrhovnih sodnikov, ponovno za nekaj časa ohromljeno. Izločanje predsednika vrhovnega sodišča je sicer postopek, ki se pripeti izjemno redko, pravzaprav še največkrat ali celo izključno na predlog Francija Matoza. S tem manevrom je sicer začel že pred davnimi leti, v zadevi Patria. Ker se je zgodba v primeru novinark in v zadevi Trenta zgolj ponovila, je očitno, da vrhovnemu sodišču še vedno ni uspelo najti načina, kako bi to odločanje potekalo hitreje.

Vrhovno sodišče je sicer na koncu ugodilo predlogu za prenos pristojnosti in to decembra lani preneslo na sodišče v Celju. In tako se je postopek presoje ugovorov zoper obtožnico začel ponovno, od začetka. Zadeva zastara konec marca 2025. Morda se tri leta na prvi pogled zdijo veliko, a sojenje, ki bo zagotovo vsaj enkrat (če ne večkrat) prepotovalo celotno pot od prvostopenjskega prek višjega do vrhovnega sodišča, se ni še niti začelo.

Nekdanji angleški nogometni reprezentant Gary Lineker je nekoč rekel: »Nogomet je preprosta igra, 22 mož se devetdeset minut podi za žogo, na koncu pa vedno zmagajo Nemci.« Je slovenski kazenski postopek le preprosta igra med državnim represivnim aparatom in obtožencem, v kateri na koncu vedno zmaga Janez Janša? 

POVEZANI ČLANKI:

• Ustrahovanje