Park revolucije

V prejšnji številki Mladine smo razkrili, kje so kipi iz zbirke NOB, ki je bila prej postavljena v Parku Brdo, v času sedanje vlade pa je brez pojasnil izginila neznano kam. Kip Tita, sedem drugih skulptur in tri, ki so bile postavljene v Poljčah, so zdaj v Parku vojaške zgodovine Pivka. Tam domnevno čakajo na restavratorska dela, nato pa naj bi v tamkajšnjem parku dočakali postavitev v sklopu odprtih depojev Muzeja novejše zgodovine.

Kako bo postavitev videti, razberemo iz predloga zasnove novega Parka revolucije, ki nam ga je uspelo pridobiti. Pripravil ga je arhitekt Ira Zorko in zapisal, da izbrana lokacija sama po sebi ni najprimernejša za postavitev kipov, zato bo park od preostalega kompleksa ločen z dodatno zasaditvijo dreves, postavitvijo nove ograje in obnovo sedanje žičnate ograje. Tako nameravajo ustvariti »atmosfersko zaokrožen prostor kot zaliv preteklega časa« in doseči vizualno ločenost od velikih tehničnih naprav na bližnji ploščadi. Tam najdemo kolose vojaške tehnike, kot so orjaški transporter, pontonski most, čoln in helikopter.

Poseben poudarek bo namenjen »ideološko nevtralni postavitvi« kipov. Deset naj bi jih razvrstili v dve vzporedni vrsti, v vsako po pet, njihovi podstavki pa bi bili deloma vkopani v zemljo kot »subtilen motiv počasnega pogreznjenja v čas«. Izjema bi bil enajsti kip, Kurirček Staneta Keržiča. Ta bi stal pri vhodu v park in deloval, kot da ga zapušča. Kipu se namreč zaradi njegove motivike kot edinemu, tako Zorko, uspe »izviti iz nasilja ideologije in ustvarjalnega krča prisilno igranega zanosa in veličine«, zato naj bi v sklopu postavitve prikazoval nekakšno »podobo upanja«.

Z dodatnimi vprašanji – zanimalo nas je predvsem, koliko bo projekt stal – smo se obrnili na direktorja Muzeja novejše zgodovine Jožeta Dežmana, vendar nam na konkretna vprašanja ni hotel odgovoriti. Dejal je le, da vsi postopki tečejo v skladu s programom dela.

Umik zbirke NOB v Pivko, ki je potekal skrito očem javnosti, je zagotovo sporen. Zasnova projekta pa priča o več kot očitni ideološki pristranskosti njegovih avtorjev. Zgodovinar dr. Božo Repe v premiku v vojaški muzej vidi predvsem »preživel model, ki ga je po padcu Berlinskega zidu uporabila Madžarska s socialističnimi spomeniki, sem in tja pa se je na Vzhodu pojavil še kje«. Po njegovem mnenju gre za »širši koncept ideološkega pregnetenja slovenske družbe« pod taktirko sedanje vlade. »Spravljanje spomenikov na eno mesto naj bi ustvarilo vtis ’kulturnosti’ oblasti, češ, mi spomenikov ne uničujemo, samo konserviramo in hranimo jih. Ali bo ta koncept ’shranjevanja’ obstal, pa je odvisno od bodoče vlade, njene demokratičnosti in volje, da bi se ukvarjala s tem.«

Da gre pri premiku spomenikov »za prvovrstni cinizem«, »iz katerega veje ideologija in ne skrb za spomenike ter skrb za zgodovino in njena obeležja«, je v poslanski pobudi, naslovljeni na vlado, kritičen tudi poslanec SD Marko Koprivc. »Še več, gre za ideološko obračunavanje aktualne vlade na najbolj pritlehen način,« nadaljuje in dodaja, da ta gesta »priča o simboliki tega ideološkega spopada, češ, premaknimo vse, povezano z narodnoosvobodilnim bojem, v zgodovino, v vojaško zgodovino, ker to s Slovenijo v tem času in prostoru nima nič skupnega«. Na vlado je naslovil poslansko pobudo, da se javnosti nemudoma pojasni, kaj se s kipi dogaja in kdo in na podlagi katerih pristojnosti se je odločil za umik.

Po Koprivčevem mnenju bi se morali kipi po postopku restavriranja umestiti nazaj v Park Brdo. Enakega mnenja so v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.