Zastoj v rehabilitaciji kolaboracije?

Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo Vide Svetek, hčere Viktorja Habiča, ki je bil leta 1943 pred partizanskim vojaškim sodiščem zaradi izdajstva obsojen na smrt. Pritožila se je zoper odločitev vrhovnega sodišča iz leta 2017, da v tem primeru ne dopusti revizije. Tudi ustavno sodišče je zdaj potrdilo veljavnost tako imenovanih kočevskih procesov, na katerih so med vojno zaradi vojnih zločinov sodili kolaborantom.

Viktor Habič je bil član oboroženih belogardistov, ki je deloval na območju Bizovika v Ljubljani in z izdajanjem pripadnikov Osvobodilne fronte povzročil internacijo 20 ljudi ter usmrtitev petih. Med vojnimi zločini, za katere je bil obsojen, je bilo tudi dejanje, s katerim je starše in sestro partizana uporabil za živi ščit pred belogardistično postojanko in s tem povzročil njihovo smrt.

Ustavni sodniki so zdaj potrdili sodbo vrhovnega sodišča, ki je sploh prvič v tovrstnih zahtevah odločilo, da so medvojni sodni procesi tekli v skladu z veljavnimi splošnimi pravnimi normami in specifičnimi pravnimi normami, ki veljajo v vojnem času. Zapisali so še, »da merilo presoje stališč vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na medvojno sojenje, ne izvira iz današnjega pojmovanja vsebine človekove pravice«. Ocenili so tudi, da so bila dejanja, za katera so sodili Habiču, kazniva po vseh splošnih načelih civiliziranih narodov.

Drugačna presoja bi sicer vsebovala namige, da je za nazaj vedno mogoče najti razloge za poznejšo (moralno in tudi pravno) razveljavitev bolj ali manj vseh kazenskih obsodb v preteklosti, ne glede na to, ali je šlo za čas vojne ali miru. Obtoženci so v preteklosti pred sodišči namreč uživali manj (ali celo neprimerljivo manj) pravic kot danes. To bi lahko pomenilo, da so bile (skozi prizmo sedanjosti) vsem obsojencem v preteklosti kršene človekove pravice in da bo to nekoč v prihodnosti veljalo tudi za postopke, ki pred kazenskimi sodišči tečejo danes.

Takšno mnenje je v preteklosti že izrazilo tudi vrhovno sodišče. Najbolj odmevno leta 2020 v primeru, ko je (zaradi nekaterih procesnih kršitev na sojenju leta 1946) razveljavilo obsodilno sodbo zoper domobranskega generala Leona Rupnika ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje. S tem je Rupnik postumno obveljal za nedolžnega, saj je okrožno sodišče v Ljubljani postopek lahko zgolj ustavilo, ker po zakonu mrtvemu ni mogoče soditi.

Ustavni sodnice in sodniki so tokratno odločitev sprejeli s petimi glasovi proti dvema. Iz odločanja sta bila izločena dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Prvi zato, ker je v Pravni praksi napisal do odločbe vrhovnega sodišča kritičen prispevek. Drugi pa zato, ker je v tej zadevi kot vrhovni sodnik odločal že na vrhovnem sodišču. Pravzaprav je bil celo predsednik senata, a ker mu odločitev ni bila všeč, je ni želel podpisati, zato je že rešena zadeva za več kot dve leti obtičala »v predalu«. Formalno je tako sodišče zadevo končalo šele po tem, ko je Šorli zaradi izvolitve za ustavnega sodnika zapustil vrhovno sodišče in je potrebni podpis v že davno razsojeni zadevi prispevala sodnica Maja Tratnik, ki ga je nadomestila.