Smrt avtokraciji, svoboda narodu!

V Možu iz Hollywooda, Tarantinovi epizodi Štirih sob (1995), neki tip stavi, da mu bo uspelo vžigalnik Zippo prižgati v vseh desetih zaporednih poskusih. Če mu to uspe, dobi avtomobil – če mu ne uspe, bo ob prst. Trik je seveda v tem, da mu vžigalnika ne uspe prižgati že v prvem poskusu – in prst mu avtomatično odsekajo. Takoj. Ja, nepričakovano. Brez besed. Šokantno. Tip ga izgubi v trenutku, ko mu ne uspe prižgati vžigalnika. Nobenega čakanja, nobenega zavlačevanja, nobenih pogajanj, nobenega šahiranja, nobenega mencanja, nobene diplomacije, nobenega stopnjevanja napetosti. In nobenega patetičnega omogočanja častnih umikov. In nobenih rešitev v zadnjem trenutku.

Putin je očitno videl ta film: ko so vsi pričakovali pogajanja in diplomacijo, zavlačevanje in šahiranje, mencanje in stopnjevanje napetosti, je napadel Ukrajino. Nepričakovano. Brez besed. Kot bi odsekal. In prsta ni bilo več. Šokantno? Ne, sploh ne. Predobro namreč poznamo tisto zoprno, nagajivo, hudobno logiko izpolnjevanja avtokratskih scenarijev: vedno si rečemo, joj, pa ja naš avtokrat ne bo šel tako daleč ... pa se mu ja ni povsem zmešalo ... pa ja ne bo storil tega – a potem vedno stori natanko to! Vedno se uresniči prav tisti najbolj nori, najbolj nezaslišani, najbolj peklenski, najbolj prifuknjeni scenarij.

Putin je preskočil običajne, utečene diplomatske stopnje in takoj napadel Ukrajino, da bi se potem lažje pogajal o rečeh, o katerih so pričakovali, da se bo pogajal prej, pred začetkom vojne. Zahodne sile, ki naj bi se z njim pogajale, so se čutile ogoljufane. Povsem upravičeno: ker so očitno mislile, da vendarle zgolj blefira, so ustvarjale vtis, da bo napadel, da bi lahko potem rekle, da so one preprečile napad. Putin pa ni hotel, da bi se zahodne sile važile s tem, da so ga premamile, obrzdale, ustavile in preprečile njegov napad. V očeh svoje zveste publike je hotel izgledati pametnejši in zvitejši od Zahoda – kot Ernst Stavro Blofeld, manični, avtokratski, sfantazirani antagonist bondiad, ki hoče vedno izgledati pametnejši in zvitejši od Zahoda, edini filmski lik, ki bi Jamesa Bonda gostil za tako bizarno oblikovano mizo, kot je Putin gostil francoskega predsednika Emmanuela Macrona.

Putin je zagrozil z jedrskim orožjem – z apokalipso rad zagrozi tudi Blofeld. Blofeld, ki zelo rad izkorišča strah pred III. svetovno vojno ( ja, kot Putin), je izgubil stik z realnostjo – tudi za Putina pravijo, da je povsem izoliran od realnosti. Putin je prepričan, da je ves svet proti njemu – tako kot Blofeld, ki si domišlja, da ni imel druge izbire. Kot Putin. Ki se ima za strateškega genija. Kot Blofeld, ki ga vedno igra nekdo drug – tudi za Putina pravijo, da ni več isti. Nad Ukrajino pa je itak šel z mesijanskim megalomanskim transom, s kakršnim običajno maha Blofeld. Ni avtokrata, ki ne bi ljubil bondiad. In glede na Putinov mesijanski megalomanski trans me ne bi presenetilo, če bi svojim pribočnikom – od zunanjega ministra Lavrova navzdol – pred invazijo ponovil to, kar v Možu iz Hollywooda reče organizator one velike stave: »Človekovo življenje je polno malih doživetij. Nekatera so nepomembna, brez pomena, tako da jih pozabiš. Druga pa pomniš do konca življenja. Ker je to, kar predlagamo, tako neobičajno in tako zunaj vseh norm, je zelo verjetno, da bo to eden izmed tistih dogodkov, ki ostanejo v spominu.«

Ko je Putin napadel Ukrajino, so Evropejci panično vzkliknili: Joj, kaj bo z nami? Kot da bi hoteli reči: Mi smo prave žrtve te vojne! Ker bomo čutili posledice! Ker je Ukrajina v Evropi! Ker se je zgodilo čisto blizu nas!

Tako navadno govori tudi Blofeld. In tako govori Putin, ki je naredil vse, da bi njegov napad na Ukrajino ostal v spominu. Ni avtokrata, ki ne bi mislil, da se »genialnemu«, »karizmatičnemu« Blofeldu dogaja krivica – in ki ne bi hotel te strašne krivice popraviti. Nič čudnega, da je vojna najprej delovala kot fikcija.

Potem pa so začeli vsi na zemljevidu živčno iskati Ukrajino.

Vrnitev zgodovine

Ko Slovenci pozimi odpotujejo na Kanarske otoke ali Mavricij, rečejo, da so s tem presekali zimo – Putin je z vojno presekal covid. Konec je pandemije, te morije. Vse skupaj je bilo res že mučno, zoprno, zadušljivo, neznosno. Neenakost se je poglabljala, jeza je naraščala, socialno nasilje je tlelo, oblasti so izgubljale samonadzor, ljudje so množično umirali – na milijone jih je umrlo, pa sploh ni bilo vojne. Tega si ne zaslužimo! Potem pa je vendarle prišla vojna – in ljudje so kar oživeli. Svet se je »normaliziral« – spet se dogaja nekaj hudega, strašnega, morilskega, toda ne dogaja se nam! Spet je veliko trpljenja, a trpijo drugi, ne pa mi! Spet umirajo, a dovolj daleč stran!

To je ta nova normalnost, ki so nam jo obljubljali.

V resnici je še huje, okej, še perverzneje: ko je Putin napadel Ukrajino, so Evropejci panično vzkliknili: Joj, kaj bo z nami? Kot da bi hoteli reči: Mi smo prave žrtve te vojne! Ker bomo čutili posledice! Ker je Ukrajina v Evropi! Ker se je zgodilo čisto blizu nas! Ker nas bodo spet preplavile reke beguncev! Humanitarna katastrofa čaka »nas«, ne pa Ukrajincev.

Evropejci so se spet čutili resnične. In superiorne – zdaj so bili dve leti inferiorni, ponižani, ujetniki karanten, lockdownov, policijskih ur in pogojev PCT, žrtve represije, kršitev pravic in svoboščin. Niti premikati se niso smeli. Antidemokracijo, stranski učinek pandemije (in vojne proti covidu), so občutili na lastni koži. To se jim je zdelo ponižujoče. Z vzvišenim, pokroviteljskim odnosom do tega, kar se dogaja v Ukrajini, lahko končno kompenzirajo svojo inferiornost. Končno si lahko izboljšajo samopodobo.

Putin je spregledal, da je Zahod rasističen – in da se bo na vojno v Ukrajini odzval drugače kot na vojne na Bližnjem vzhodu. Poleg tega je mislil, da se bo ruska vojska sprehodila skozi Ukrajino. Ni se. Kot se ameriška ni sprehodila skozi Irak.

Prav res, končno se je zgodilo nekaj drugega, nekaj svežega, nekaj novega, nekaj transformativnega – nekaj, kar nas je šokiralo in prebudilo iz te dolge kome, iz te covidske ustavitve, iz tega karantenskega mirovanja, iz tega zastoja časa, iz tega mentalnega in emocionalnega lockdowna. Nekaj, kar je preuredilo naš mentalni in emocionalni zemljevid. Nekaj, kar naj bi nas združilo in poenotilo v boju proti skupnemu sovražniku. To konsolidacijo povsod potrebujejo – covid je že itak polarizirane družbe še bolj polariziral. Postale so neobvladljive. Elite – politične in finančne – pa potrebujejo in terjajo red, v katerem zlo ne bo le abstrakcija, kot je virus, temveč nekaj konkretnega in otipljivega, kot je Putin.

Nenadoma pa se je začelo dogajati. Nenadoma je prišlo do silovite zgostitve dogodkov. Do prave vrtoglavice. Nenadoma se je vrnila zgodovina. Vojna – ruski napad na Ukrajino – namreč pomeni natanko to: vrnitev zgodovine. Zdaj smo bili dve leti daleč stran – zunaj zgodovine. Ustavili smo se. Obmirovali. Okamneli. Nehali smo delovati in napredovati in rasti. Kot da smo prišli do konca, do skrajne točke, ja, do novega »konca zgodovine« – in kot da se nam ne more zgoditi nič hujšega. Zgodovina pa je vedno tisto hujše od hujšega. Vojne so tovarne zgodovine. Njeni stroji. Tisti, ki so covidu napovedovali vojno, so končno dobili vojno, ki je bušnila iz covidskega kaosa, iz covidske cone somraka. Zgodovina je očitno tako zastala in obstala, da jo je lahko naprej premaknila le vojna. In zgodovina vedno preseneti, ugrizne, udari – šokira. Ne, ni predvidljiva. Vedno rine iz okvira – out of the box.

Putinov Prašičji zaliv

Pa vendar to, kar je storil Putin, »mož iz Hollywooda« (mar ni hotel spektakla, nečesa velikega, pompoznega, odmevnega, nečesa, o čemer bodo vsi govorili, nečesa bondovskega?), ni ravno povsem zunaj okvira – ne, to ni ravno »neobičajno in zunaj vseh norm«, če naj parafraziram organizatorja velike stave v Možu iz Hollywooda. Njegov napad na Ukrajino primerjajo s Hitlerjevim napadom na Sudete in Poljsko. Ali z japonskim napadom na Pearl Harbour. Ali s Sadamovim napadom na Kuvajt. Ali pa s sovjetsko invazijo na Madžarsko in Češkoslovaško. Toda vsiljuje se precej sodobnejša primerjava: njegov napad na Ukrajino zelo spominja na ameriški napad na Irak. Zakaj je Amerika, sicer stroj za pakiranje in proizvajanje vojn, tako samozavestno napadla Irak? Iz preprostega razloga: ker ni imel orožja za množično uničevanje. Ker torej ni imel biokemičnega orožja – še manj jedrskega. Američani so sicer trdili, da ima Irak orožje za množično uničevanje, toda v trenutku, ko so ga napadli, je bilo jasno, da ga nima – in da zanesljivo vedo, da ga nima. Če bi ga imel, ga Američani zagotovo ne bi napadli – iz strahu pred vzajemno zagotovljenim uničenjem. Država, ki ima jedrsko orožje, je tako povsem varno napadla državo, ki nima jedrskega orožja. Kar se je zdaj ponovilo: Rusija, ki ima jedrsko orožje, je lahko povsem varno napadla Ukrajino, ki nima jedrskega orožja.

In Rusija prekleto dobro ve, da ga nima: na začetku devetdesetih let, po razpadu Sovjetske zveze, ji je namreč Ukrajina izročila vse sovjetske jedrske konice – v zameno za priznanje suverenosti. Ukrajina se je razorožila. In Kijev danes spominja na Bagdad.

Naredila je napako, ki sta jo potem ponovila tudi Sadam Husein in Moamer Gadafi. Če bi sovjetsko jedrsko orožje obdržala, je Rusija ne bi napadla. Jedrska država ne napade jedrske države. Uganite, zakaj nihče ne napade Severne Koreje? Če se pri tem delaš še malce norega, toliko bolje.

Putin, za katerega je ameriški predsednik George W. Bush ob srečanju na Brdu rekel, da mu zaupa, ker je videl v njegovo dušo, je potemtakem storil le to, kar že ves čas počne Amerika, jedrska velesila – napada države brez jedrskega orožja. Imitiral je Ameriko – in njeno doktrino »preventivnega udarca«, ki jo tako dobro poznamo iz dobe malega Busha. Cinično? Ja. Presenetljivo? Ne, kje neki, Putinova invazija v Ukrajino res ni zunaj okvira in zunaj norm.

Toda Putinova imitacija ameriških vojn je v slogu čudne logike geopolitičnih perverzij mutirala v imitacijo Prašičjega zaliva – kubanski antikomunistični gverilci, ki so se pod taktirko Amerike izkrcali na Kubi, so se zelo opekli, saj so pričakovali, da bodo Kubanci vstali in zrušili Castra, pa se to potem ni zgodilo. Tudi Putin je očitno računal, da bodo Ukrajinci vstali in zrušili predsednika Volodimirja Zelenskega, pa se to potem ni zgodilo. Njegov cinizem je spodletel. Je v slogu Cheja računal, da bo ustvaril ne le enega, temveč več Vietnamov – in da si bo Kitajska priključila Tajvan, Srbija pa Republiko Srbsko?

Nič manj cinično pa ni, da ameriški predsednik Joe Biden pravi: Joj, res je grozno in nezaslišano, da je jedrska velesila napadla nemočno deželo brez jedrskega orožja! Vsekakor, Putinov napad na Ukrajino je grozen in nezaslišan, toda ameriški napad na Irak – oh, in ameriško bombardiranje Sirije, Jemna, Nigra, Pakistana, Afganistana, Somalije in Libije, ki je prišlo po iraški vojni – je bil očitno znak kultiviranosti, humanosti in civiliziranosti. Kot da bi morali do nekaterih vojn in nekaterih okupacij – recimo do ameriške okupacije Afganistana, ki je trajala 20 let, ali do ameriške okupacije Iraka, ki je trajala 17 let, ali do ameriške okupacije Evrope, ki traja že vse od konca II. svetovne vojne, kot bi rekel Ervin Hladnik Milharčič – pokazati razumevanje. Kot da so nekatere vojne globalna dobrina. Tu se lepo vidi, kako je ne le v zahodne vojne, ampak tudi v zahodno strateško razmišljanje vgrajen rasizem – kot del standardne opreme. Putin je spregledal, da je Zahod rasističen – in da se bo na vojno v Ukrajini odzval drugače kot na vojne na Bližnjem vzhodu. Razlog več, da je Putin izgubil informacijsko vojno – in to v trenutku, ko je prestopil ukrajinsko mejo. Poleg tega je mislil, da se bo ruska vojska sprehodila skozi Ukrajino. Ni se. Kot se ameriška ni sprehodila skozi Irak.

Pogubne geopolitične fantazije

A tudi Bidnov dictum, da je bila ta vojna unprovoked, potemtakem neizzvana, brez povoda, je daleč od resnice – Američani so Nato tako očitno in vztrajno rinili na rusko dvorišče, kot da bi hoteli, da se kaj zgodi.

Amerika je res naredila vse, da je globalno ne bi ogrozili ne Rusija ne Evropska unija. V ameriškem interesu je, da je Evropska unija šibka, šibka pa lahko ostane le tako, da se ne spajdaši z Rusijo, ampak ostane z njo v stalnem, izčrpavajočem konfliktu.

Ukrajinska tragedija je posledica trka dveh strašnih lunatičnih geopolitičnih fantazij, Putinove in ameriške. Putinova gre takole: Ukrajina sploh ni legitimna država, ustvarila jo je boljševiška Rusija, njeno ozemlje je neodtujljivi del Rusije, Rusija in Ukrajina sta neločljivi, Ukrajina je trenutno marioneta in kolonija Zahoda ter neke vrste orožje za množično uničevanje, izstrelitvena ploščad za ameriški napad na Rusijo.

Ameriška pa gre takole: Amerika po koncu hladne vojne na svetovnem odru ne sme dobiti nove globalne tekmice, vse mora narediti, da bi to preprečila, vsako potencialno globalno tekmico – bodisi Rusijo ali Evropsko unijo – je treba zato ustaviti in zatreti, pa naj stane, kar hoče.

In res, kot vidimo, je Amerika res naredila vse, da je globalno ne bi ogrozili ne Rusija ne Evropska unija. V ameriškem interesu je, da je Evropska unija šibka, šibka pa lahko postane in ostane le tako, da se ne spajdaši z Rusijo, ampak ostane z njo v stalnem, mučnem, izčrpavajočem, frustrirajočem konfliktu. Rezultat: namesto da bi se Evropska unija in Rusija povezali (tudi varnostno, se razume), sta se brutalno ločili.

Za ločitev pa je, kot vemo, poskrbel Nato. Že ko so davnega leta 1998 v Nato sprejeli Poljsko, Madžarsko in Češko, so Rusi ponoreli – in mnogi, tudi George F. Kennan, sloviti arhitekt ameriške hladnovojne »politike zadrževanja« Sovjetske zveze, so, pravi Ted Galen Carpenter, nekdanji zvezdnik konservativnega Catovega inštituta, tedaj opozarjali, da je širitev Nata na rusko dvorišče »tragična napaka«, »norost« in »neupravičena provokacija«, da s tem, ko fronto premikajo na rusko mejo, sprožajo novo hladno vojno, da širitev Nata na vzhod ni potrebna, »ker nihče več ne ogroža nikogar« in ker je Varšavski pakt razpuščen, in da bi se nadaljevanje takšne širitve lahko končalo z vojno, saj se Rusi čutijo vse bolj ogrožene in izolirane. Vedeli so, kaj se bo zgodilo, a so kljub temu nadaljevali – dokler niso napovedali celo širitve Nata v Gruzijo in Ukrajino. Še celo Robertu M. Gatesu, obrambnemu sekretarju, se je to zdelo »resnično pretiravanje«. Putin je na to »resnično pretiravanje« – in na to »najusodnejšo napako ameriške politike v posthladnovojni dobi« (kot je prvo širitev Nata na vzhod označil Kennan) – odgovoril z napadom na Gruzijo in aneksijo Krima, pravi Carpenter, čigar članek v Guardianu je naslovljen Mnogi so napovedovali, da širitev Nata vodi v vojno, a so vsa svarila ignorirali.

Od tod ta strašna norost, da je Putin na Natovo širitev na vzhod odgovoril z rusko širitvijo na zahod.

Ni vojne, ki je Biden ne bi ljubil

Te dni smo se naposlušali tudi trditve, da česa takega nismo videli že vse tja od II. svetovne vojne, kar je kakopak daleč od resnice. Koliko milijonov ljudi je že umrlo v Vietnamu? In koliko jih je umrlo v Iraku? In Afganistanu? In Siriji?

Zdaj vsi ugotavljajo, da je Putin avtokrat, pošast, fašist – kako to, da so ga tako dolgo hranili? Kako to, da so tako dolgo sobivali z njim? Zakaj so bili tako dolgo odvisni od njega – od njegovega fašizma?

A Biden je Biden – ni vojne, ki je ne bi ljubil. Le 39 odstotkov Američanov meni, da je bilo njegovo prvo leto v Beli hiši uspešno. 

Ob takšnem ratingu se lahko demokrati poslovijo od večine v kongresu. Biden potrebuje vojno. Kot jo potrebuje Putin. Zdi se, kot da se brez vojne – in brez zmage v tej vojni – lahko kar poslovi od Kremlja. Kot da s to vojno stoji in pade. Kot da je to vojna, po kateri ga bodo pomnili. Tako pompozno, tako posesivno in tako apokaliptično se je je lotil. To je moja vojna! Da se mi je ne dotikate!

Mediji in stebri mednarodne skupnosti, ki se te vojne res niso dotaknili, so kriknili: Vojna v Evropi! A res? Je Ukrajina v Evropi? Od kdaj pa? Če je res v Evropi, zakaj je Evropa potem ne obravnava tako, kot da je v Evropi? Zakaj jo stalno diskriminira? Zakaj jo izriva? In izključuje? Zakaj se do nje obnaša tako vzvišeno, tako pokroviteljsko, tako nespoštljivo? Zakaj je niso sprejeli v Evropsko unijo? Zakaj jo puščajo pred vrati? Zakaj je ne spustijo v Evropo? Zakaj ji niso dali protiletalskih raket Patriot in protiladijskih raket Harpoon – ker to ni zanjo? Ker ni dorasla »sofisticirani« vojaški tehnologiji? Ker ni na »naši« ravni? In zakaj so Ukrajino pri »merjenju« s Putinom – pri izzivanju s širjenjem Nata na rusko dvorišče – uporabljali le kot vabo, kot trnek?

Na začetku leta 1945 so se na Krimu – na sloviti jaltski konferenci – sestali Roosevelt, Churchill in Stalin, da bi si razdelili svet. Stalinova delegacija je vztrajala, da je Ukrajina samostojna in suverena država, ki si zasluži mesto in glas v Združenih narodih. Američani in Britanci so trdili ravno nasprotno – da Ukrajina ni suverena država. Da je torej le del Sovjetske zveze. Ha.

Nič, Evropa je Ukrajino zelo, zelo podcenjevala. Do nje se je vedla zelo »evropsko«. Amerika tudi. Ne pozabite, da je Donald Trump – ameriški predsednik – 25. julija 2019 v telefonskem pogovoru od ukrajinskega predsednika Zelenskega terjal uslugo: če hoče Ukrajina od Amerike dobiti finančno pomoč oziroma orožje, s katerim bi se lahko branila pred proruskimi separatističnimi silami na vzhodu države, potem mora uradno preiskati ukrajinsko poslovanje Hunterja Bidna, nekdanjega člana upravnega odbora ukrajinske energetske družbe Burisma, sicer sina Joeja Bidna, predsedniškega kandidata demokratske stranke! Da bi bilo sporočilo jasno, je Trump pomoč Ukrajini – 400 milijonov dolarjev v orožju – teden pred tem telefonskim pogovorom ustavil in zamrznil, toda njegova administracija ni rekla, da je to storila zato, ker Zelenski noče ustreči Trumpu, ampak zato, ker ni povsem prepričana, da je to v interesu ameriške zunanje politike, ker sumi, da bi lahko to pomoč pogoltnila korupcija, in ker dvomi o učinkovitosti takšne pomoči.

Kolateralna škoda moralne vzvišenosti

Kaj je počela Amerika, smo videli: vztrajno in že kar sistematično je ustvarjala vtis, da je Ukrajina tako rekoč že v Natu. Vedela je, kam to pelje. Vedela je, da širjenje Nata na rusko dvorišče povečuje možnost vojne, a je to kljub temu počela. Zavedala se je strašnih posledic svojega početja, a je to ni ustavilo. Vedela je, kaj se pripravlja. Ukrajina je bila le še skupek špekulacij in iluzij – le še abstrakcija. Kot da tam nihče ne živi.

Ja, Amerika jo je v španoviji z natovsko Evropo prepustila na milost in nemilost Putinu – kot bi si res želela, da jo napade. In da bi bila mera polna, je predsednik Biden lani decembra že kar vnaprej povedal, da Amerika v Ukrajini – ob ruskem napadu – ne bo vojaško posredovala. Ameriške vojske ne bo v Ukrajini! Nobenih metafor in nobenih dvoumnosti, ki so tako značilne za take napete, pregrete »šahovske« situacije. Ne, nobene večplastnosti. Nobenih implicitnih groženj z ameriško vojsko in Natom. Kar je bilo seveda tako, kot da bi Amerika Putinu rekla: Naredi, kar hočeš! Napadi – mi se ne bomo vmešavali! Putinu se je zdelo, da ne tvega nič več kot ob aneksiji Krima, militarizaciji Donbasa ali napadu na Gruzijo. Biden je dal itak »odločno« vedeti, da Rusijo ob napadu na Ukrajino čakajo le sankcije. A če na kaj, potem je Rusija pripravljena prav na sankcije. Pravijo.

Kakšne so te sankcije, pa vidimo. Recimo: blokirali bodo le nekatere oligarhe, le tiste, »ki so blizu Putinu« (kot da ni vsak oligarh blizu Putinu, kot da oligarh ne postane le ta, ki je blizu Putinu). Ja, Rusijo bodo delno odklopili od kapitalizma. Ali bolje rečeno: sankcionirali bodo tisti del ruskega kapitalizma, »ki je blizu Putinu«.

Zdaj, ko je Putin združil in poenotil Evropo, je nemara res zlata priložnost, da se Evropa združi proti svojim avtokratom, antidemokratom in iliberalcem. Da jim pokaže vrata. Da jih neha trpeti. Da jih odjebe. Tokrat za zmeraj.

Nenehno nam naštevajo in naštevajo sankcije, toda: ali te sankcije res odtehtajo ukrajinsko tragedijo? Ali te sankcije res odrešijo evropske varnostno-diplomatske mehanizme, ki so povsem odpovedali? Ali te sankcije res kompenzirajo evropske argumente, ki nimajo več nobene teže? Ali te sankcije res odvežejo moralo tistih, ki obsojajo vojno, ki bi jo morali preprečiti? Se Zahod s temi sankcijami res odkupi za svoj strah pred III. svetovno vojno? Bo Zahodu res lažje, če Sberbanka propade? Bo lažje Ukrajincem? Bodo vse te sankcije res izbrisale slabo vest Evropske unije?

Evropska unija je Ukrajince spet pustila same – a navija zanje. Vau! Videli smo, kako so stebri Evropske unije ganjeni nad tem, da navijajo za Ukrajino – videli smo, kako so ganjeni nad tem, da končno nekaj čutijo do Ukrajincev. Vidite, štekamo! Nekoč je bilo dovolj, da se je imel Zahod za superiornega. Danes pa to, da se ima za superiornega, ni več dovolj. In to čuti. Zato misli, da bo svoj moralni deficit odpihnil z rekordnimi sankcijami. In zato so Ukrajinci le kolateralna škoda zahodne moralne vzvišenosti.

Tisti, ki zdaj na veliko moralizirajo in obsojajo in kažejo odločnost, Romana Abramoviča, oligarha, ki je blizu Putinu, pozivajo, naj proda angleški nogometni klub Chelsea – če bi bili res odločni, potem bi Chelsea zdajle, pri tej priči, takoj po Putinovi invaziji v Ukrajino, izključili iz angleške lige in vseh mednarodnih tekmovanj. Brez besed. Brez pogajanj. Brez zavlačevanja. Brez mencanja. Kot bi odsekali. Odklopili bi ga od kapitalizma – kot Rusijo. A to bi preveč bolelo – ubogi, nedolžni navijači! Saj – navijače mora zaboleti, da ne bodo še naprej navijali za nogometne klube, ki jih kupujejo prijatelji diktatorjev, despotov in avtokratov.

Vsi zdaj izražajo solidarnost z Ukrajinci – bi se odklopili od ruskega plina in zmrzovali? Evropska unija večino plina uvozi, zato zdaj ob ruski invaziji v Ukrajino ugotavlja, da je preveč odvisna od ruskega plina in ruske nafte – in da jo lahko Rusija zaradi te odvisnosti izsiljuje in da to ogroža njeno varnost. In že vidijo rešitev: treba se je znebiti te jebene odvisnosti od plina in nafte in Rusije. Nehajte: to je tako, kot bi rekli, da se morate znebiti odvisnosti od kapitalizma. Odvisnosti od kapitalizma se lahko znebiš le tako, da ga odpraviš. A dokler bomo odvisni od kapitalizma, bomo odvisni tudi od vojn. Jebiga. In mi smo mislili, da ga s plinom držimo za jajca.

Nikoli se nismo vprašali, kdo profitira z vso tisto nafto in vsem tistim plinom. Kot se zdaj ne sprašujemo, kdo – kateri orbáni, avtokrati, diktatorji, despoti? – bo profitiral z vsemi temi sankcijami, s to kolektivno kaznijo.

Visoki stroški nizkih cen

Ker smo že ravno pri kapitalizmu: mar ni invazija v Ukrajino izgledala kot sovražni prevzem korporacije, v kateri je hotel Putin nastaviti svojo upravo? Hočem reči: ko obsojamo rusko vojaško nasilje nad Ukrajino, bi bilo nemara prav, da bi se zamislili tudi nad nasiljem kapitalizma, ki se vse bolj avtokratizira in militarizira, saj prekleto dobro vemo, da avtokratizacija družbe vodi v militarizacijo družbe. In resnici na ljubo: bolj ko se kapitalizem avtokratizira, brutalizira, dehumanizira in militarizira, bolj se prebujajo imperialne fantazije in imperialne nostalgije. Kaj pa je v resnici Putin? Mar ni le kleptokratski petrokapitalistični antikomunist, gnan s predsovjetskim ruskim imperialnim nacionalizmom?

Zato niti ne preseneča, da Putin, ki je razpad Sovjetske zveze že leta 2005 razglasil za »velikansko geopolitično katastrofo, zaradi katere je na desetine milijonov naših sodržavljanov in rojakov ostalo zunaj ruskega ozemlja«, sestavlja karikaturo nekdanjega sovjetskega imperija (Krim, Južna Osetija, Abhazija, Pridnestrska republika, Ljudski republiki Doneck in Lugansk itd.).

In kako ta »imperialni nostalgik«, kot ga imenuje Anne Applebaum (Atlantic), gradi svoj groteskni, požrešni, farsični »kvazinoriški« imperij? Zelo preprosto: na podlagi zahodne odvisnosti od njegove nafte in njegovega plina. Z milijardami, ki jih prinaša energetska odvisnost Evrope. Hoteli smo čim nižje, vse nižje cene, obenem pa smo mislili, da bo to brez posledic, a zdaj se je pokazalo, kako visoki so stroški nizkih cen. Mogočno Rusijo in mogočno Kitajsko je ustvarila skoraj izključno naša sla po poceni izdelkih.

Tudi Orbán meni, da je Prekmurje neodtujljivi del Madžarske? In da sta Madžarska in Prekmurje neločljiva? Je Janez Janša Viktor Janukovič? Bi bil Robert Golob Volodimir Zelenski?

Rusijo bomo povsem osamili, pravijo. Osamili? Malo verjetno – v kapitalizmu ne moreš nikogar zares osamiti. Čakali smo le še na konspirologe, ki bi »dokazovali«, da je Putinova invazija v Ukrajino le del velike ekoteroristične zarote – le uvod v eliminacijo Severnega toka 2, razogljičenje Evrope in blaženje podnebnih sprememb, ki so, kot ve vsak trump, le navadna kitajska izmišljotina. Če seveda verjamete, da bodo Nemci Severni tok 2 vrgli med staro železo.

Stebri globalnega reda so ponavljali, da je ta Putinova vojna iracionalna. Kot da je bila racionalna katera izmed številnih ameriških vojn. Jasno, Amerika zdaj na veliko moralizira in moralizira – in obsoja Rusijo, ker je kršila suverenost druge države. Ne le ironično, že kar perverzno je, da tako zelo moralizira prav serijska kršilka suverenosti drugih držav. Argentina, Čile, Haiti, Nikaragva, Panama, Filipini, Kuba, Portoriko, Honduras, Dominikanska republika, Mehika, Haiti, Gvatemala, Turčija, Kitajska, Salvador, Urugvaj, Grčija, Iran, Vietnam, Laos, Kambodža, Egipt, Libanon, Sudan, Gvajana, Irak, Oman, Somalija, Afganistan, Grenada in Deviški otoki bi lahko o tem pisali knjige in snemali filme. Amerika je s svojimi stalnimi invazijami in okupacijami in »kirurškimi« posegi in »zamenjavami režima« in raketiranjem in mitraljiranjem in droniranjem in ekstazami svoje »izjemnosti« in ognjemeti svoje »manifestne usode« pisala, risala, ustvarjala moralni kontekst za Putinovo invazijo v Ukrajino. Za Putinovo veliko vojno, afirmacijo ruske »izjemnosti« in »manifestne usode«.

Tu je ta idiotska perverzija: tudi Putinova Rusija hoče biti nad mednarodnim pravom, nad mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu, nad resolucijami Združenih narodov. Kot Amerika. Kaj če bo Kitajska hotela postati tretja »izjemna« nacija? Do čipov že ne moremo – ker jih Kitajci toliko porabijo, kitajske tovarne pa jih prodajajo le Kitajcem. Ste se vprašali, zakaj na nov avto čakate toliko časa kot nekoč v Jugoslaviji? Kaj če nas Rusija ne potrebuje več – in lahko ves tisti plin in vso tisto nafto proda Kitajski?

Dodatna ironija je kakopak v tem, da sploh ne vemo, kako velika je ta vojna. Povsem očitno je namreč, da bo sprožila novo oboroževalno tekmo – divjo, panično, z dobički gnano, povsem deregulirano eskalacijo oboroževanja in militarizacije. In povsem očitno je, da se bo Nato, ki se mu bosta verjetno pridružili tudi Švedska in Finska, razširil še bolj na rusko dvorišče – in še bližje potencialno še precej večji vojni, lukrativnemu, res dragocenemu darilu vojaškoindustrijskemu kompleksu. Tisti, ki menijo, da jim članstvo v Natu zagotavlja absolutno varnost, bi morali narediti miselni eksperiment: bi se Nato res spustil v vojno s Putinom, če bi ta napadel recimo Latvijo, članico Nata? Ali pa bi raje stisnil rep med noge – iz strahu pred »noro« jedrsko velesilo, »norostjo« jedrske vojne in »norostjo« vzajemno zagotovljenega uničenja? Gotovo se spomnite, kako to zadrego rešijo v Rockyju IV: namesto da bi se spopadli ameriška in sovjetska vojska, se spopadeta ameriški in sovjetski boksar, Rocky in Ivan Drago. In Rocky IV je zdaj v Ukrajini doživel ekstrapolacijo: namesto da bi se spopadli Amerika in Rusija ali pa Nato in Rusija, sta se spopadli Ukrajina in Rusija. Ukrajinci nadomeščajo Nato. Ukrajinci se borijo namesto Nata.

Zdi se, da zahodne, evropske sile Putinove vojne niso preprečile prav zato, da bi Putina »prisilile«, da bi s svojim vojnim dejanjem povzročil nasprotni učinek od tega, ki ga je hotel in pričakoval, in da bi se lahko poenotile. Da bi se lahko poenotile, so žrtvovale Ukrajino. Hej, saj bomo Putina in njegov napad na Ukrajino obsodili! Tudi Izrael je obsodil Putinov napad na Ukrajino – in takoj zatem napadel Sirijo.

Avtokrat te lahko napade

Zahod obsoja vojno, ki bi jo lahko preprečil, zato ne preseneča, da stebri globalnega reda, ki zdaj prisegajo, da bodo v zagotavljanje nacionalne varnosti vložili prelomne, rekordne količine denarja, tako vneto ponavljajo: Vojna ni odgovor! Aja? Zakaj je potem toliko vojn? In zakaj toliko ljudi misli, da je vojna natanko to – odgovor? Hej, vprašajte vojaškoindustrijski lobi, ali je vojna odgovor! In hej, vprašajte globalno oligarhijo, ali so avtokrati kul? Hočem reči: ali so odgovor? O, seveda so – z njimi se vse takoj zmeniš! In to potem tudi drži. Fiks! Z demokracijo, s parlamenti pa se težko kaj zmeniš – demokracija melje počasi. Z njo težko posluješ. Demokracija zato ni odgovor. Avtokracija pač.

Ne pozabite, da so iliberalne, avtokratske sile – tudi evropske, spomnite se le našega velikega madžarskega »prijatelja« Viktorja Orbána, ki zdaj ne pusti, da bi orožje do Ukrajine potovalo skozi Madžarsko – majale in spodjedale in smešile in zaničevale liberalni svetovni red, demokracijo, vladavino prava in človekove pravice, s čimer so ustvarjale moralni kontekst za Putinov napad na Ukrajino, za njegov posmeh demokraciji, vladavini prava in človekovim pravicam, za njegov prezir do mednarodnega prava in liberalnega svetovnega reda. Iliberalizem je klical vojno. Je kaj bolj obscenega od tega, da orbánsko-erdoganski avtokrati, ki so z zaničevanjem demokracije, vladavine prava in človekovih pravic sondirali teren Putinu in njegovi invaziji v Ukrajino, zdaj obsojajo Putina in njegovo invazijo v Ukrajino? Avtokrati obsojajo avtokrata, a tudi sami bi napadli kako sosedo, če bi lahko – če bi torej imeli takšno moč in takšno vojaško silo kot Putin.

Še huje: ne le da se zdaj rinejo v ospredje in se predstavljajo za največje slavilce demokracije in svobode v zgodovini, ampak imajo Putinov spodleteli napad na Ukrajino celo za predvolilno darilo, ki ga že veselo tržijo. Namesto da bi se opravičili, odstopili in izginili.

Ja, zdaj vsi ugotavljajo, da je Putin avtokrat, pošast, fašist – kako to, da so ga tako dolgo hranili? Kako to, da so tako dolgo sobivali z njim? Zakaj so bili tako dolgo odvisni od njega – od njegovega fašizma? In ja, zdaj vsi obsojajo avtokrata, ki misli, da lahko počne, kar hoče, in ki je napadel Ukrajino, toda obsoditi bi morali tudi vse evropske avtokrate in tiste, ki z njimi kolaborirajo. Vsi ti avtokrati in iliberalci, ki zastrašujejo in podžigajo nezaupanje v demokracijo, vladavino prava in človekove pravice (in ki jih zanima le lastno politično preživetje, le varnost avtokracije), so mali Putini, vdani drugim avtokratom in prepričani, da so nad zakoni, da se lahko požvižgajo na demokracijo in da lahko počnejo, kar hočejo. Zdaj, ko je Putin združil in poenotil Evropo, je nemara res zlata priložnost, da se Evropa združi proti svojim avtokratom, antidemokratom in iliberalcem – in da do njih pokaže ničelno stopnjo tolerance. Da jim pokaže vrata. Da jih neha trpeti. Da jih odjebe. Tokrat za zmeraj.

Avtokratom pač ne moreš zaupati. Lahko te napadejo. Viktor Orbán je že večkrat razkazoval stari zemljevid »velike Madžarske«, ki se razteza tudi v Prekmurje, pri čemer je ponavljal, da je bilo ozemlje Madžarski ukradeno. Še celo predsednik Pahor je rekel, da bi bilo nenehno mahanje s temi zemljevidi »mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev«. V prenovljeni madžarski ustavi med drugim piše: »Madžarska, ki jo vodi ideal madžarske nacije, prevzema odgovornost za vse Madžare, ki živijo v tujini.«

Se tudi Orbánu zdi, da je bil razpad Avstro-Ogrske »velikanska geopolitična katastrofa«, zaradi katere je na desettisoče njegovih sodržavljanov in rojakov ostalo zunaj madžarskega ozemlja? Tudi on meni, da je Prekmurje neodtujljivi del Madžarske? In da sta Madžarska in Prekmurje neločljiva? Je Janez Janša Viktor Janukovič? Bi bil Robert Golob Volodimir Zelenski?

Kako pomagati ukrajincem?

Ukrajinci, živeči v Sloveniji, in slovenski prostovoljci so odprli posebno stran na Facebooku, imenovano »Slovenska pomoč Ukrajini«, na kateri lahko najdete vse podatke o potrebah in načinu, kako bo pomoč najlaže prišla do Ukrajine, ter o zbirnih centrih. Ker gre za humanitarno pomoč, je mogoče pomagati le s točno določenimi dobrinami, seznam sproti osvežujejo glede na dovoljenja in potrebe. Na omenjeni FB-strani so objavljeni tudi različni humanitarni transakcijski računi, na katere lahko nakažete denarno pomoč. Potrebujejo tudi pomoč prostovoljcev, saj je dela zelo veliko.