Upor

Brutalno. Se je zdelo verjetno, da bo prišel trenutek, ko bodo novinarji TV Slovenija nasilje, ki se je zgodilo nad javnim medijem, opisovali z močnejšimi izrazi, kot jih uporabljamo v tej rubriki? Ta teden se je to zgodilo. Zaposlenim na TV Slovenija je prekipelo – pa ne, ker ne bi bili vajeni političnih pritiskov, to je namreč nekaj, kar je del medijskih poklicev in na kar je večina novinarjev in drugih ustvarjalcev navajena. A to, kar se dogaja zdaj, ni več politični pritisk, ampak brutalno vmešavanje, kot se je izrazila voditeljica Tarče Erika Žnidaršič. Ne gre namreč več za poskuse vplivanja, ampak za grobe napade, napade na družine novinarjev, cenzuro, politično vmešavanje, brutalno žaljenje. Dirigent napada je predsednik vlade Janez Janša – ki je šel pretekli teden tako daleč, da je ustvarjalce Tarče označil za »proruske ekstremiste«. Samo zato, ker postavljajo najbolj normalna novinarska vprašanja, ker preverjajo dejanja slovenske politike, ker se sprašujejo, kateri odzivi so pravi? Pa saj to je naloga novinarjev. Propaganda ni novinarstvo, ampak njegovo temeljno nasprotje.

A domet SDS in njenega predsednika je prav tam, kamor kaže s prstom: v Rusiji. Tam se novinarji ne smejo spraševati, tam novinarji ne smejo dvomiti, tam novinarji ne smejo biti kritični. Tam novinarji izgubijo službo in še kaj, če Kremlju ni všeč njihovo delo. In bistveni poudarek novinarskega protesta je bil točno tu, na pravem mestu: nobena politika ali politična klika nima nobene pravice »zasesti« javne televizije, ker ta ni del politike, ampak obstaja in deluje v imenu javnosti.

Politične stranke niso ta javnost, nasprotno, javne televizije (in tudi mediji na sploh) so roka javnosti, s katero slednja nadzoruje tiste, ki jim je zaupala vodenje države in institucij. Tudi ko je vojna, so mediji mediji: kritično analizirajo dogajanje, prevprašujejo, nastavljajo ogledalo.

Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in Janez Janša nečesa ne razumejo: da jim res nič ne pomaga, če še tako trdo zahtevajo od svojih silovikov v svetu in vodstvu RTV, naj ukrotijo novinarstvo. Ne gre. Ne gre niti v Rusiji, pa čeprav tam novinarje tudi zapirajo. Pa vseeno ne pomaga. Cenzura je vedno nekaj, kar se razve. In tako danes celotna Slovenija ve, da je bil tudi prispevek o ponedeljkovem protestu zoper cenzuro cenzuriran. Kaj je sploh cenzura? To je prikrojitev stvarnosti. Gre za preprosto lažiranje dogodka. Dogodek prikažeš drugače. Izrežeš izjave, ki tebi ali tvojim gospodarjem niso všeč. Dogodek prikažeš drugačen, kot se je zgodil. To je cenzura.

Zaposleni na RTV Slovenija, ki so v ponedeljek stopili pred glavno stavbo zavoda, so bili dobre volje, nasmejani in veseli. Zakaj? Tako je, ko se boriš za pravo stvar. Ker veš, da zoper resnico ni nobenega orožja. »Ko gledamo, kaj z mediji počneta Vladimir Putin in Viktor Orbán, to vsi na ves glas in zgroženo obsojamo. Zato se zdi še toliko bolj neverjetno, da se to leta 2022 dogaja na nacionalki. V času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, je treba kar najodločneje obsoditi tudi avtokracijo, ki je napadla nacionalko.« To je cenzurirana izjava Marcela Štefančiča, ki sta jo iz narejenega prispevka izrezali Saša Banjanac Lubej in Jadranka Rebernik.