Conway The Machine: God Don’t Make Mistakes

+ + + +

Ekipa Griselda je očitno imela hudo izdelan načrt. Z na gosto posejanim rafalom izdaj albumov in mikstejpov, ki jim je preprosto težko slediti, in bistrimi poslovnimi potezami je malo mesto Buffalo postavila ne samo na zemljevid hiphopa, ampak kar na prestol tistega surovega, podtalnega, necenzuriranega oddelka žanra. »Kolektiv pred posameznikom« oziroma »več nas je, več zmoremo« je taktika, ki se je različnim rapovskim kolektivom obrestovala že v preteklosti. Spomnimo se le kulta unikuma Wu-Tang Clana. Tudi tokrat.

Družinsko podjetje bratov Westside Gunna in Conwaya The Machina, ki sodelujeta z bratrancem Bennyjem The Butcherjem in peščico drugih raperjev in producentov, si je hitro tlakovalo pot na vrh. Ne na vrh pop lestvic in rekordnih spletnih pretokov, ampak na vrh nerafinirane, necenzurirane scene, kjer še zmeraj ždijo resni, zagrizeni, čisto pravi feni.

Conway The Machine izstopa že zaradi načina rapanja povešenih ust – leta 2012 je dobil prgišče krogel v ramo in vrat. In Conway je real kot ta podatek. Samooklican za »najbolj umazanega vseh časov« najraje natančno niza opise nezakonitih podjetnih dejavnosti.

God Don’t Make Mistakes naj bi bil 90-odstotno končan že leta 2018. Izid se je potem prestavljal, a s tem odlaganjem se ni nič skisalo. Projekt je sklenjen in celovit. Conway zbran, odkrit in večplasten kot še nikdar doslej. Čeprav je vedno pripovedoval zgodbe z napačne strani proge, ni nikoli veliko časa posvečal čisti introspekciji. Tokrat ga. Glede na to, da so teme tudi stres, pritisk, depresija, odvisnost od alkohola, otrokova smrt, bratrančev samomor ... je God Don’t Make Mistakes precej manj mračnjaški, kot bi lahko bil. Kljub teži in resnobnosti besedil v prostodušnem stavu prepoznamo odtenek volje do življenja, k nekakšni prikriti sledi optimizma nekaterih delov pa poleg sijajne produkcije pripomorejo še sodelujoči brcačice in brcači rim.

Pravo presenečenje na albumu temačnega in zrnatega rapa uličarskih fabul je, da med gosti najbolj izstopajo gostje. Kar je po navadi sicer stereotipno skoraj izključno moško druženje, tokrat teče drugače. Domača ekipa in druščina raperjev, ki jih povezujemo tudi z bolj popovskimi izrazi (Rick Ross, Lil Wayne, T. I. ...), sta na vrhu svoje igre, za presežek pa poskrbijo z ubijalskim delom raperka 7xvethegenius, pevka in pesnica Keisha Plum, predvsem pa mojstrica soula Jill Scott (tokrat tudi z rapovskim vložkom!).

Ekipa Griselda ne spreminja veliko. Z robustno ostrino počasnega in muljastega rapa je zavzela nišo. Hajp zadnjih let je že skoraj neznosen in prevladuje občutek, da so se glavni protagonisti začeli ponavljati. Conway je iz ekipe z izidom drugega albuma sicer uradno izstopil, dokazal pa je, da z nekaj zbranosti in občutka, z nosom za goste in dodatnimi plastmi introspekcije zadeva lahko še zmeraj zveni povsem sveže. Brez napak.