Problem Slovenije niso visoki davki, ampak nizke plače večine

Davki so steber vsake države, pomenijo temelj, na katerem se lahko gradita socialna država in družba. Ker pa je višina davkov hkrati povezana tudi z zasebnimi financami vsakega posameznika, ostajajo lahek plen za politike, ki prisegajo na rokohitrski populizem in neoliberalno mantro. Prav zato se je tudi sedanja vlada odločila, da bo del kart v predvolilnem boju stavila na novelo zakona o dohodnini, ki naj bi bila sprejeta v prihodnjih dneh.

Kaj predlagana reforma dohodnine sploh prinaša? Znižuje davčne obremenitve, obdavčitev v najvišjem dohodninskem razredu bi se znižala s 50 na 45 odstotkov, odpravlja plačevanje bonitete za zasebno uporabo službenih električnih vozil, predvideva znižanje dohodnine od dohodka iz oddaje premoženja v najem, zvišuje prag neobdavčitve nagrade za poslovno uspešnost, hkrati za pet let znižuje obveznost plačila davka na dobiček iz kapitala pri prodaji vrednostnih papirjev.

Novela zakona predvideva, da bi se splošna davčna olajšava s 3500 evrov najprej zvišala na 4500 evrov, do leta 2025 pa naj bi dosegla 7500 evrov. V praksi bi se plača tistim z minimalno plačo letos zvišala za 13 evrov, do leta 2025 pa za 53 evrov. Tistim s povprečno plačo bi se plača letos zvišala za 21 evrov, v roku treh let pa za 86 evrov. Najbolje plačani, tisti s plačo deset tisoč evrov bruto, ki bi se jim plača dodatno zvišala tudi zaradi znižanja 50-odstotne davčne stopnje na 45-odstotno, bi dobili na mesec 112 evrov več, leta 2025 pa 167 evrov. Posledično se znatno zmanjšajo prilivi v proračun, zaradi česar naj bi izpad na letni ravni leta 2025 znašal 800 milijonov evrov, za kar predlagana zakonodaja ne predvideva proračunskih virov.

Vlada ravnanje argumentira s posledično višjo potrošnjo. A davčna razbremenitev bogatih se v potrošnjo v domači državi praviloma prelije v precej manjši meri, kot to stori razbremenitev ljudi z nižjimi prihodki. Kupna moč ljudi z nižjimi prihodki, ki bodo deležni razmeroma majhnega zvišanja plač – sploh če k temu prištejemo še višje stroške zaradi inflacije in dviga cen energentov –, se ne bo bistveno povečala. Po drugi strani pa premožni veliko raje denar vlagajo v delnice, nepremičnine in luksuz. In k temu jih navsezadnje reforma dohodnine tudi dodatno nagovarja.

Take reforme na koncu najbolj škodujejo tistim z nizkimi dohodki.

Za reformo se najglasneje zavzema Nova Slovenija, ki je v podporo zakonu celo začela zbirati podpise. »Nova Slovenija kot izrazito neoliberalna stranka podporo zakonu posveča v ideji, da je bolje, če ljudem ostane več denarja in razporejajo z njim sami, zato ker državi ni mogoče zaupati – tudi takrat očitno ne, ko so oni na oblasti,« komentira sociolog in politični analitik dr. Gorazd Kovačič. Slogan »Višje plače za vse«, pod katerega se je podpisala Nova Slovenija, je najmanj zavajajoč. »Nujno je ljudem obenem povedati tudi, katere javne storitve bodo postale samoplačniške, potem ko bo v proračunu nastala 800-milijonska luknja. V tem smislu bi bilo najbolj pošteno ljudi preprosto vprašati, ali so za to, da bodo imeli trideset evrov višjo plačo, vendar bodo v zameno plačevali šolnino v srednjih šolah in na univerzah. Potem se stvari jasno pokažejo v drugi luči. Ljudem je treba razložiti, da javne storitve stanejo in da jih je treba z nečim plačati, sicer niso več prosto dostopne in lahko postanejo samoplačniške. Take reforme na koncu najbolj škodujejo tistim z nizkimi dohodki.«

Hkrati dr. Kovačič meni, da bomo poleg pretirane samohvale vlade in izrazito agresivne retorike diskreditacije nasprotnikov v predvolilni kampanji lahko priča še kakšnemu demagoškemu obratu. Podobno že počnejo pri vojni v Ukrajini, ki vladi »služi kot neki novi covid. V smislu, da so dobili novo temo, kjer lahko izvajajo varnostno dramatizacijo in sebe prikažejo kot garant stabilnosti, racionalnosti in realizma.«

A problem nižjih in povprečnih plač niso visoki davki – ampak da so plače same po sebi nizke in da imajo zaposleni bistveno manj pravic kot v drugih zahodnoevropskih državah. Pri nas na primer nimamo prave 13. in 14. plače. Tudi dodatki so bistveno nižji. Kolektivnih pogodb skoraj ni več, socialnega sporazumevanja s podporo vlade pa prav tako ne. Če bi vlada imela resen namen z »višjimi plačami«, bi zaposlenim pomagala do boljše pogajalske pozicije nasproti delodajalcem in do dejanskih boljših plač in delovnih razmer. A to ni namen te vlade.