Ustavite Putina!

Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja?

In tu je tragedija sodobnega sveta: energetsko je povsem odvisen od diktatorjev, avtokratov, despotov – od zanikovalcev in zaničevalcev demokracije, vladavine prava in človekovih pravic. Kar seveda pomeni, da je od diktatorjev, avtokratov in despotov eksistencialno odvisen.

Ko je Putin napadel Ukrajino, je Zahod uvedel sankcije, rekoč: Zdaj se bomo lahko znebili energetske odvisnosti od Rusije! Še več, so rekli: To, kar je storil Putin, je še razlog več za prehod v brezogljično družbo! Saj veste – znebili se bomo »umazane« nafte in raje prešli na »čisto« jedrsko energijo. Nuklearke so pot v brezogljično družbo! In kaj je naredil Putin? Točno – takoj je začel obstreljevati ukrajinske nuklearke. Tega ni počel še nihče. Svet se je stresel in panično planil v zaklon. Nuklearke so nenadoma postale Bombe, strah in trepet, vir terorja, nova globalna grožnja. Kaj je Putin hotel reči s tem neprecedenčnim obstreljevanjem nukleark, pa je na dlani: A ne bi še malce razmislili o prehodu v brezogljično družbo? Mar ne bi še enkrat premislili, ali ste res za razogljičenje? Mar ne bi bilo bolje, če bi se še naprej lepo držali nafte in se razogljičenju za vsak primer odpovedali?

Zdi se, kot da Putin vojno en passant izkorišča še za cinično komentiranje in parodiranje aktualnih trendov – za posmehljivo polemiziranje o tekočih zadevah. Še malo pa bo začel tvitati. Ni pa slep – dobro vidi, za kaj je Evropa še posebej občutljiva. Ali natančneje: dobro ve, kaj jo najbolj polarizira, napenja in destabilizira. In kaj je to? Ja, begunci. Videl je, kako so begunci z Bližnjega vzhoda leta 2015 prestrašili Evropejce. Videl je, kako so Evropo razklali. Videl je, kako Evropa ni vedela, kaj naj z vsemi temi begunci. In videl je, kako je začela Recepu Tayyipu Erdoganu – avtokratu, despotu, diktatorju – plačevati milijarde, da jih je zadrževal, da jih torej ni spustil v Evropo.

Skratka: videl je, da je mogoče Evropo izsiljevati z begunci.

To je tragedija sodobnega sveta: energetsko je povsem odvisen od diktatorjev, avtokratov, despotov – od zanikovalcev in zaničevalcev demokracije, vladavine prava in človekovih pravic.

In ko gledamo njegovo invazijo v Ukrajino, se sprašujemo: Kaj če hoče s to svojo shock & awe norostjo v Evropo poslati čim več beguncev? Kaj če hoče povzročiti eksodus ukrajinskega ljudstva? Kaj če hoče na Evropo pritisniti z begunci? Kaj če jih ima za svoje »skrivno« orožje? Kaj če misli, da bo z njimi histeriziral, polariziral, destabiliziral in zlomil Evropo, v kateri se lahko sočutje in čustveni izlivi, kakršne smo videli v evropskem parlamentu, zelo hitro prelevijo v svoje nasprotje? In kaj če ludistično računa, da bodo begunci Evropo tako paralizirali, da bo potem voljna sprejeti vsak kompromis?

Tu imamo torej avtokrata, ki se igra z Zahodom, ta pa mu nič ne more. Čisto nič. Ja, lahko ga blokira, bojkotira, kensla, psuje in demonizira, a to ničesar ne spremeni. Avtokrat lahko počne, kar hoče. Počne lahko strašne, pogubne, katastrofalne reči – in se potem strahu, pogubi in katastrofi še posmehuje. Tvitov sploh ne potrebuje.

ZN, Nato, Haag, protivojno gibanje ...

Putin je resnica sodobnega sveta, ki se ne more znebiti odvisnosti od avtokratov – ki se ne more in ne more znebiti te čudne, groteskne, patološke simbioze. Vprašanje, kako se znebiti avtokrata, se tu prelevi v vprašanje, kdo lahko ustavi Putina – razen samega Putina.

Kdo torej – Združeni narodi? Nehajte. Da bi Združeni narodi kaj ukrenili ali dosegli, je malo verjetno, celo nemogoče – če bi lahko, potem bi že kdaj kaj ukrenili ali dosegli. V varnostnem svetu itak sedijo velesile, ki vojne sprožajo ali pa ščitijo tiste, ki vojne sprožajo – ilegalno, mimo mednarodnega prava, brez milosti. Vedno lahko z vetom preprečijo resolucijsko obsodbo vojne, ki so jo sprožile. Je Kofi Annan, generalni sekretar Združenih narodov, leta 2003 takoj in odločno obsodil ameriško invazijo v Irak? Kje pa! Za »ilegalno« jo je razglasil šele naslednje leto, ko je Irak izgledal kot Stalingrad leta 1943. Ne, Združeni narodi res ne bodo ustavili Putina.

Kaj pa Nato? O, Nato – ne bo vojaško posegel, ker Ukrajina ni v Natu in ker bi lahko Natov poseg sprožil jedrsko vojno, saj Putin grozi z uporabo jedrskega orožja. Joe Biden je tudi že kar vnaprej povedal, da vojaško ne bo posegel in da Putina čakajo le sankcije. Kar je bilo tako, kot bi rekel: Izvoli, Putin, napadi! Bi Nato vojaško posegel, če bi Putin napadel kako baltsko Natovo članico, recimo Latvijo – ali pa bi rekel, da ne more vojaško poseči, ker bi lahko s tem sprožil jedrsko vojno? Oh, ne pozabite, da je ruski zunanji minister Sergej Lavrov rekel: »Tretja svetovna vojna je lahko le jedrska.« Nekaj je namreč gotovo: Putin bi Zahodu tudi v tem primeru zagrozil z jedrskim orožjem. To, kar bi bilo na daleč videti kot dim, ki se vali iz puške, bi bila v resnici goba. Kaj torej: bi lahko Nato ustavil Putina? Malo verjetno: Nato je le še specialist za vojne, kjer ni nobenega tveganja – za vojaške posege v državah, ki so brez jedrskega orožja (Jugoslavija, Afganistan, Irak, Libija, Somalija). Nato je le še strašilo (ali pa papirnati zmaj, če hočete), s katerim strašijo, jezijo, zadržujejo in živcirajo Rusijo, ki Nata noče na svojem dvorišču. Zakaj Rusije niso povabili v Nato? Putin je z invazijo v Ukrajino poenotil Nato, pravijo. A res – in kaj ima od tega Ukrajina? Naj se Ukrajinci tolažijo s tem, da bodo šli v zgodovino kot tisti, ki so poenotili Nato? Naj si rečejo: O, še dobro, da nas je Putin napadel!

Putinu že očitajo vojne zločine (merjenje na civiliste, šole, vrtce, obstreljevanje nuklearke, kasetne bombe ipd.), zato mu grozijo z Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu. Bi ga lahko to ustavilo? Bi se lahko ustrašil Mednarodnega kazenskega sodišča? Kje neki! Velesile tega sodišča ne priznavajo. In Rusija se ima za velesilo. Tako kot Amerika, ki je s silo – in celo vojno – zagrozila vsem tistim, ki bi skušali ameriške vojake, obtožene vojnih zločinov (v Afganistanu, Iraku ipd.), pripeljati pred obličje Mednarodnega kazenskega sodišča, s čimer ga je relativizirala. Ne, Mednarodno kazensko sodišče, ki je zamudilo in spregledalo preveč vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu (ameriških, britanskih, francoskih, nemških, avstralskih, savdskih, indijskih, kitajskih, mjanmarskih ipd.), da bi lahko imelo moč, avtoriteto in kredibilnost, povsem očitno ni bilo ustvarjeno za kaznovanje vojnih zločinov, ki jih zagrešijo velesile. Putin je na varnem. In to ve.

Ga bo ustavilo protivojno gibanje? Ne, ni šans. Iz več razlogov. Prvič, protivojnega gibanja ni več. Presahnilo je, po malem izumrlo – in to v času »liberalnega« in »drugačnega« Baracka Obame, ki je lahko tako mirno in brez slabe vesti droniziral tuje dežele, od Somalije in Jemna do Pakistana in Afganistana.

Drugič, brutalnih, grozljivih, grizlijevskih vojn v zadnjih desetletjih je bilo preprosto preveč, da bi jim protivojno gibanje lahko sledilo. Iskreno rečeno, vojn – in podobnih pokolov – je bilo toliko, da bi lahko protestniki kar permanentno stali na ulicah.

Še več: vojn je bilo toliko, da so ljudje postali apatični. Vojn je bilo toliko, da so izginile iz evropskih medijev. Da so nanje vsi pozabili. Tudi na afganistansko. In iraško prav tako. Na vse tiste azijske, afriške in bližnjevzhodne vojne so pozabili, ker so bile daleč od Evrope – in ker so pozabili na te »inferiorne« vojne (ali vojne proti »inferiornim«, kakor hočete), so tako otopeli, da tudi te vojne, ki poteka v Evropi, verjetno ne bodo prav dolgo in globoko pomnili, pa čeravno so se zahodni novinarji, očitno prežeti z rasizmom in orientalizmom, zavzeli za ukrajinske begunce, ki »izgledajo kot mi« in ki se vozijo »v avtomobilih, ki izgledajo kot naši«, navsezadnje, Ukrajina je – v nasprotju z Irakom in Afganistanom – »relativno civilizirana, relativno evropska«. Britanski Telegraph je zapisal: »Tako zelo so nam podobni. Zato je vse skupaj tako šokantno. Ukrajina je evropska dežela. Njeni prebivalci gledajo Netflix in uporabljajo Instagram, volijo na svobodnih volitvah in berejo necenzurirane časopise. Vojna ni več nekaj, kar obišče siromašne in oddaljene populacije.«

Tisti tam, siromašni in oddaljeni, si vojno očitno zaslužijo – ker ne izgledajo kot mi, ker se ne vozijo v avtomobilih, ki izgledajo kot naši, ker ne gledajo Netflixa, ker ne uporabljajo Instagrama, ker ne volijo na svobodnih volitvah in ker ne berejo necenzuriranih časopisov. Zakaj bi se zavzemali zanje? Zakaj bi jim zagotovili zaščito in varnost? Zakaj bi jih gostili? S tem se očitno strinja tudi Janševa vlada, ki je tvitnila: »Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana.«

Tisti, ki pozabljajo na vojno v Bosni (in na Srebrenico) in obenem poudarjajo, da po II. svetovni vojni ni noben narod v Evropi tako trpel kot Ukrajinci, s tem povedo vse o šovinizmu, ki je vgrajen v delitev vojn na »dobre« in »slabe« (in delitev beguncev na »kulturno« sprejemljive in »kulturno« nesprejemljive).

Avtokrat lahko počne, kar hoče. Počne lahko strašne, pogubne, katastrofalne reči – in se potem strahu, pogubi in katastrofi še posmehuje. Tvitov sploh ne potrebuje.

In tretjič, protivojno gibanje največje in najhujše vojne, tiste v Kongu ( ja, neskončne vojne), kjer je umrlo že na milijone ljudi, itak sploh ni opazilo. Ste videli kakšne množične proteste proti vojni v Kongu, ki se je začela že davnega leta 1996 in ki še vedno bolj ko ne traja? Ne. Seveda ne. Nič posebnega, če pomislite, da je tudi mediji praktično niso opazili – in da je proti invaziji v Irak leta 2003 protestiralo na milijone ljudi (še nikoli toliko!), in to hkrati, na isti dan, pa to invazije ni preprečilo.

Gospodarji vojne – sprega finančnih elit, političnega establišmenta in vojaškoindustrijskega kompleksa (orožarske korporacije Raytheon, Lockheed Martin in General Dynamics svojim delničarjem ne skrivajo, da bodo s Putinovo vojno obogatele) – so imuni proti protivojnim gibanjem. Kot Putin.

Kultura kenslanja, sankcije ...

Kaj pa kultura kenslanja – lahko ustavi Putina? Ja, kultura kenslanja – kultura bojkotiranja, ostrakizma, sramotenja, izobčenja – je zadnja leta ustavila številne frajerje, velikane, vsemogočneže, toda Putina ne bo, pa četudi ga je skenslalo več ljudi in medijev in institucij in držav kot kateregakoli politično nekorektnega zvezdnika. Celo Švica. In MasterCard. In Netflix. Še huje: Putina, patološkega parodista zahodnih vzorcev in trendov, je skenslalo toliko ljudi, medijev, institucij in držav, da bi lahko rekel, da je že kar žrtev »toksičnega« sovražnega govora. So pa na Zahodu skenslali številne ruske umetnike, od ruskega dirigenta Valerija Gergieva do sopranistke Ane Netrebko (in Dostojevskega, če hočete). So ob ameriškem napadu na Irak skenslali ameriške umetnike, ameriške filme, ameriške športnike? Ne. So tiste, ki so jih ameriški predsedniki kdaj odlikovali, pozivali, naj ta odlikovanja vrnejo? Ne. Od tistih, ki jih je odlikoval Putin, pa so to zahtevali. In ko so se Facebook, Twitter, YouTube in Instagram hvalili, kako dobro so izklopili rusko propagando, sem si rekel: Hej, zakaj ne izklopijo še naših fašistov?

Kaj pa tole – ga bodo ustavile sankcije, ki so jih sprejeli proti njemu, in vojaška pomoč, ki jo pošiljajo Ukrajini? Ja, sankcije so rekordne – takšnih še ni bilo. Sploh pa ne proti jedrski velesili. In ja, Ukrajini so številne države – od Amerike, Nemčije in Švedske do Poljske, Latvije in Estonije – poslale vojaško pomoč. Takšne solidarnosti in takšnega poenotenja ne pomnimo. Toda malo verjetno, da bo to ganilo in ustavilo Putina – Rusija ima močno vojsko (ne, Rusija ni Iran, še manj Severna Koreja) in 630 milijard dolarjev rezerv (ne, Rusija ni Kuba), tako da lahko vzdrži hude geopolitične pritiske, ekonomske blokade in izolacijo. Še več: strašne, peklenske sankcije so dejansko dobrodošle, saj bodo Rusijo, ki je takšno obkolitev in takšne sankcije doživljala takoj po oktobrski revoluciji in po I. svetovni vojni (Rusija je tako »velika«, da se ji nikoli nič ne zgodi prvič), prisilile v strukturne reforme – v restrukturacijo ekonomije in reformiranje finančnega sistema.

Toda glede na to, da Zahod ob pogledu na ukrajinsko tragedijo preliva gromozanske solze in da obenem vojaško noče in noče poseči, da si torej noče mazati rok in da Ukrajino pušča bolj ko ne samo (oh, Putinu je itak že kar vnaprej povedal, da v vojno vojaško ne bo posegel, ampak bo uvedel le sankcije), bi lahko v tej neprecedenčni, brezmejno glorificirani kombinaciji sankcij in vojaške pomoči videli tudi figo v zahodnem žepu. Zahod si je očitno najprej rekel: Oh, Ukrajina je tako uboga, da bo ob ruski invaziji takoj kapitulirala, kar pomeni, da bo štale zelo hitro konec in da se bodo takoj začela pogajanja – jasno, kultivirana, diplomatska, no, po evropsko, v kaki Ženevi. Ko se je izkazalo, da se Ukrajina ne bo takoj zlomila, si je Zahod rekel: Okej, počakali bomo, da Putin okupira in zlomi Ukrajino, potem pa se bomo začeli z njim pogajati. (Medklic: kaj pravite, kdo je bolj podcenil Ukrajino – Putin ali Zahod?) Ko pa se je izkazalo, da je Ukrajina za Putina – žrtev predolge karantene, predolge mize, prehude agorafobije, prehude paranoje, preveč despotskega mentalnega ustroja in preslabih teorij zarote (Ukrajina je le fikcija, njeno ozemlje je del Rusije, treba jo je denacificirati ipd.) – vse trši oreh, si je Zahod rekel: Vojaško še vedno ne bomo posegli, toda Ukrajino bomo sproti masivno oboroževali, da bo lahko zadrževala in mučila in utrujala in izčrpavala in šibila in majala Ruse.

Kot se lucidno sprašuje Jeff Rogg (Los Angeles Times): »Kaj je tokrat namen paravojaškega programa – pomagati Ukrajincem pri osvoboditvi domovine ali z dolgo vstajo, ki bo vzela številna ukrajinska in ruska življenja, zamajati Rusijo?« Dlje ko bo trajala vojna, dlje bo trajalo izčrpavanje Rusije. Dlje ko bo trajalo izčrpavanje Rusije, manj konkurenčna bo. Manj konkurenčna ko bo, bolj onemogla in manj nevarna bo. Zadržujejo, mučijo, utrujajo, izčrpavajo, šibijo in majejo naj jo Ukrajinci – namesto nas! Ukrajinci naj jo zadržujejo, mučijo, utrujajo in izčrpavajo – da tega ne bi bilo treba početi nam!

Putinu očitajo vojne zločine, zato mu grozijo z Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu. Bi ga lahko to ustavilo? Kje neki! Velesile tega sodišča ne priznavajo. In Rusija se ima za velesilo.

Ali kot je leta 1941 – ob vznožju II. svetovne vojne – rekel ameriški senator in kasnejši predsednik Harry Truman: »Če vidimo, da Nemčija zmaguje v vojni, potem moramo pomagati Rusiji. In če vidimo, da zmaguje Rusija, potem moramo pomagati Nemčiji. Tako bomo dosegli, da se bodo na polno pobili med sabo.« Danes bi Truman verjetno rekel: »Če vidimo, da Rusija zmaguje v vojni, potem moramo pomagati Evropi. In če vidimo, da zmaguje Evropa, potem moramo pomagati Rusiji. Tako bomo dosegli, da se bodo na polno pobili med sabo.«

Hitler, puč, Bog ...

Bodo Putina ustavile primerjave s Hitlerjem? Najprej si postavimo nekaj neprijetnih vprašanj. Recimo: namesto koga se borijo Ukrajinci – namesto Evropejcev ali Američanov? Kdo je Ukrajino prelevil v vabo – Rusija ali Amerika/Evropa/Nato? Kdo je Ruse »zmamil« in »zvlekel« v vojno – Ukrajina ali Amerika/Evropa/Nato? In še posebej neprijetno: kaj bo izgubila Ukrajina, ko bo slej ko prej sklenjen neizbežen mirovni sporazum – poleg Krima in morebitnega članstva v Natu še Doneck in Lugansk (ljudski republiki s pravico do samoodločbe in možnostjo odcepitve, heh) ali še kaj več, recimo nove teritorije (»most« med Donbasom in Krimom), ki jih bo postopoma osvojila in okupirala ruska vojska? Leta 1938 so se na razvpiti »münchenski konferenci« sestali evropski šefi in sklenili, da češke Sudete v imenu »ohranjanja miru«, kot je temu rekel britanski premier Neville Chamberlain, vljudno prepustijo Hitlerjevi Nemčiji. Kakšna je razlika med tem, kar se je zgodilo Češki, in tem, kar se bo – po novi verziji »münchenske konference« – zgodilo Ukrajini? Jasno, frazo »ohranjanje miru«, ki je del Češke podarila Nemčiji, je zamenjala fraza »preprečevanje jedrske vojne«, ki bo del Ukrajine podarila Rusiji. Nenehno poudarjajo: Putin je Hitler! Takšne primerjave relativizirajo razsežnosti Hitlerjevih zločinov in obenem zameglijo specifiko zločinov, ki se dogajajo pred našimi očmi (kot bi rekel Jeffrey St. Clair, urednik portala CounterPunch), a pustimo to ob strani in vzemimo dictum, da je Putin Hitler, povsem zares: kul, če je Putin Hitler, ali to potem pomeni, da je Evropska unija tista Evropa, ki je leta 1939 le gledala, kako je Hitler napadel in okupiral Poljsko? Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski že ve, zakaj je po ruskem obstreljevanju jedrske elektrarne v Zaporožju vzkliknil: »Evropejci, prosim, zbudite se!«

Kaj pa puč? Ali lahko Putina ustavi puč, ki bi ga izvedel »pametni« del ruske vojske? Je treba počakati in vzdržati toliko časa, da Rusi sami zamenjajo režim – Putina, ki se mu je »zmešalo«? Oh, veste, koliko atentatov na Hitlerja je spodletelo. Poleg tega pa – kaj če je Putinova »norost« le del ruske vojaške strategije? Glejte, Putin je tako »nor«, da je bolje, da ga pustimo pri miru, da ga ne jezimo in da se vojaško ne vmešavamo v to vojno – sicer bo uporabil jedrsko orožje in sprožil jedrsko vojno. Nuklearke že obstreljuje! Tega ni počel še nihče! Nikoli! Zaprtje zračnega prostora nad Ukrajino ne pride v poštev! Prav res – noro. Kot da iraška vojna ni bila produkt »norosti«. In kot da Putin zastraševanja z jedrskim orožjem ni pobral pri Ameriki, prvi, ki se skušnjavi uporabe Bombe ni mogla upreti in ki je »politično rabo norosti«, kot je to imenoval sloviti žvižgač Daniel Ellsberg (Pentagonski dokumenti), vgradila v nukleus hladne vojne.

Ljudje so si začeli vrteti Nenin štikel 99 Luftballons, v katerem nekdo pomotoma sproži apokalipso, in video Land of Confusion (via Genesis), v katerem apokalipso pomotoma sproži ameriški predsednik Ronald Reagan (namesto gumba »Nurse« pritisne gumb »Nuke«), ter preverjati, ali so stara protiatomska zaklonišča še uporabna, katere tablete te zaščitijo pred radioaktivnim sevanjem, in na kateri strani Dylanovih avtobiografskih Zapiskov, ki so v prevodu Mateja Krajnca izšli tudi pri nas, je famozni pasus o tem, kako so jih na vrhuncu hladne vojne pripravljali na jedrsko apokalipso: »Leta 1951 sem šel v šolo. Ena izmed stvari, ki so jih učili, je bila, kako se skriti pod mizo, če bi se oglasil alarm, ker lahko namreč pridejo nad nas Rusi z bombami. Povedali so nam tudi, da se lahko Rusi kadar koli spustijo s padali v mesto. To so bili isti Rusi, s katerimi so se samo nekaj let prej ob boku borili moji strici. Zdaj so postali pošasti, ki nam bojo prerezale grla in nas sežgale. Zdelo se je čudaško. Pri pouku zgodovine so nas učili, da komunisti ne morejo uničiti Amerike zgolj s puškami in bombami, pač pa morajo uničiti Ustavo, dokument, na katerem je nastala država. Ko so se oglasile sirene, si moral ležati pod mizo z obrazom, obrnjenim v tla, niti mišica se ti ni smela zatresti in niti zacviliti nisi smel. Kot da bi te to lahko rešilo pred bombami!«

Ko so se Facebook, Twitter, YouTube in Instagram hvalili, kako dobro so izklopili rusko propagando, sem si rekel: Hej, zakaj ne izklopijo še naših fašistov.

A že davno prej, v štiklu With God On Our Side (1963), je popisal, kako so ga učili sovraštva do Rusov:

»Naj Ruse sovražim,

tak bil je ukaz; v

sak čas prav gotovo

napadejo nas!

Trepetal sem pred njimi,

preplašen otrok,

in hkrati sprejel,

da nad mano bdi bog!«

Insajderji pravijo, da bi se lahko ruska vojska umaknila iz Ukrajine, če bi v Rusiji prišlo do zamenjave režima. Vprašanje je le: lahko morebitni puč uspe, še preden Putin izgubi vojno v Ukrajini? Ali bolje rečeno: lahko morebitni puč uspe, če Putin dobi vojno v Ukrajini? Farsa včasih prehiti tragedijo. To vemo. Toda dlje ko bo trajala vojna, več ruskih vojakov bo padlo. Več ko bo padlih ruskih vojakov, več bo žalujočih mater, žen in deklet. Če se bodo vse te ženske pridružile protestnikom, je vse mogoče – saj Putin ne bo pretepal žensk?

Avtokrati, d. d.

Ga lahko ustavijo ostali avtokrati? Saj res: mu lahko njegovi avtokratski, despotski, avtoritarni kolegi, recimo Viktor Orbán, Recep Tayyip Erdogan, Nicolás Maduro, Rodrigo Duterte, Jair Bolsonaro in Janez Janša, rečejo: Hej, nehaj s to neumnostjo – to ni dobra reklama za nas! Ne, ni. Definitivno ne. Putinova vojna je razgalila avtokrate – slekla jih je do nazga. Ta vojna je njihov striptiz.

Toda vsem tem avtokratom se je že zgodil zoprni catch 22: to, da je Putin napadel Ukrajino, ni dobro zanje – a če bi vojno izgubil, bi bilo zanje še slabše. Njegove politične kariere bi bilo konec. In avtokratska cerkev bi izgubila enega izmed glavnih arhitektov. Zato mora vojno nadaljevati. Saj nihče ne misli, da se bo umaknil iz Ukrajine ter ji vrnil Krim, Doneck in Lugansk, obenem pa pustil, da se Nato širi na Vzhod? In seveda – saj nihče ne misli, da bi Natovo širitev na rusko dvorišče toleriral kak liberalni, demokratični ruski voditelj?

To vprašanje se vsiljuje še toliko bolj, ker Putinova vojna izgleda kot strašna, cinična parodija iraške vojne. Mali Bush je ponavljal, da se mora Irak »razorožiti«, Putin ponavlja, da se mora Ukrajina »demilitarizirati«. Mali Bush je ponavljal, da je Irak »mučilnica«, ki jo je treba osvoboditi, Putin ponavlja, da je treba Ukrajino »denacificirati«. Mali Bush je ponavljal svojo teorijo zarote, svojo fabrikacijo (Irak ima orožje za množično uničevanje, povezan je z Al Kaido, v 45 minutah lahko udari Evropo ipd.), Putin, itak kralj invazij, aneksij in ustanavljanja novih ljudskih republik, pa ponavlja svojo (Ukrajina ni legitimna država, njeno ozemlje je neodtujljivi del Rusije, Rusija in Ukrajina sta neločljivi, Ukrajina je le marioneta in kolonija Zahoda ter neke vrste orožje za množično uničevanje, izstrelitvena ploščad za ameriški napad na Rusijo). Busheva vlada je vse medije, kritike in disidente famozno posvarila, naj pazijo, kaj govorijo. Putinova vlada je medije, kritike in disidente skoraj povsem utišala – pazite, kaj govorite, kajti zaradi lažnih novic lahko fašete 15 let stroge ječe! Se še spomnite, kako so v Ameriki zaradi francoskega nasprotovanja napadu na Irak »french fries« preimenovali v »freedom fries«? In razbijali francoske avtomobile? Vojna histerija – ja, poznamo jo. Mali Bush je mislil, da bodo ameriško vojsko v Iraku pričakali kot »osvoboditeljico«. Zmotil se je. Kot Putin, ki je mislil, da bodo rusko vojsko v Ukrajini pričakali kot »osvoboditeljico«. Mali Bush je ponavljal, da bo invazija v Irak le »sprehod«, na zgolj »sprehod« – in hitro kapitulacijo Ukrajine – pa je računal tudi Putin, toda oba sta nepričakovano naletela na hujši odpor, kot sta ga pričakovala. Busheva vojska se je regrupirala in udarila s polno in nediskriminatorno shock & awe silo. In dobro vemo, kakšne so bile posledice te furije – Irak je razpadel, razdivjale so se državljanske vojne, Bližnji vzhod je zagorel, ljudje so množično umirali in bežali, vstala je Islamska država, teror se je globaliziral. Tudi Putinova vojska se je regrupirala in udarila s polno in nediskriminatorno silo – s silo, ki je pred časom zravnala čečenski Grozni in sirski Alep.

Putin očitno v vojni tako zelo uživa, da bi lahko Natove članice z ruskega dvorišča – Poljsko, Estonijo, Litvo, Latvijo, Bolgarijo in Romunijo – prelevil v svojo verzijo Bližnjega vzhoda. Če mu invazija v Ukrajino uspe, potem itak – to bo Evropsko unijo tako destabiliziralo, da si bo svojo suverenost lahko vtaknila v rit.

Sploh pa: ste slišali za kakšno časovnico? Do kdaj morajo Ukrajinci vzdržati? Kaj pričakuje Zahod? Na kaj točno čaka? Na to, da bo Putin napadel še katero Natovo članico? Če bo imel občutek, da sankcije in obrambo Ukrajine tako stopnjujejo zato, da bi ga zamenjali, in če se mu bo zazdelo, da je izključitev Rusije iz globalnega elektronskega plačilnega sistema SWIFT res »finančno jedrsko orožje«, kot pravi francoski finančni minister Bruno Le Maire, potem bo to morda tudi storil. Ni avtokrata, ki hoče biti zamenjan.

Condoleezza Rice, zunanja ministrica v Bushevi vladi, je – na televizijskem kanalu Fox News – rekla, da je Putinova »invazija v suvereno državo vojni zločin« in da je to, kar je storil Putin, »sprto z vsemi načeli mednarodnega prava in mednarodnega reda«. Saj. Kot da nista oba, Putin in Bush, suverene države napadla iz povsem imperialnih razlogov. In seveda – suvereno državo sta napadla, ker sta jo lahko!

Oligarhi, Kitajska, kapitalizem ...

Lahko Putina ustavi Elon Musk – s Starlinkom? Hec, hec. Kaj je že bilo s tistimi »čudežnimi« Teslinimi proticovidnimi ventilatorji, ki jih je tako mesijansko napovedoval? Ne, ta oligarh Putina ne bo ustavil.

Kaj pa ruski oligarhi – ga lahko ustavijo vsemogočni ruski oligarhi? Nekateri oligarhi, recimo Mihail Fridman, Pjotr Aven in Oleg Deripaska, so se že oglasili – in pozvali k miru, koncu prelivanja krvi in diplomaciji. Ni dvoma, sankcije jim škodijo, njihov kapital, njihove jahte in njihovi interesi trpijo, toda vse svoje bogastvo obenem dolgujejo Putinu. Brez njega ne bi obogateli. Brez njega ne bi postali oligarhi. Ne, če ne bi slavili Putina in vseh njegovih vojn, ne bi nikoli postali oligarhi. Poleg tega lahko svoje izgube še vedno podružbijo – in jih prenesejo na nižje razrede, ljudske množice, ki bodo odplačale te izgube. Da bi oligarhi zrušili Putina? Malo verjetno. Še toliko bolj, ker so preveč disciplinirani (nihče noče biti naslednji Hodorkovski), ker so preveč odvisni od avtokracije (»Vse kraljestvo dam za konja,« bi rekel Shakespearov Rihard III.) in ker številnih oligarhov sankcije niti ne šokirajo preveč: v kapitalizem, v globalni finančno-bančni-korporativni svet, so tako dobro integrirani in asimilirani, da jih je praktično nemogoče zadeti in ločiti. V kapitalizem so tako dobro integrirani kot v Putinovo avtokracijo. Nič nimajo proti avtokraciji. Brez avtokracije se ne bi tako povzpeli. Brez avtokracije ne bi imeli vseh tistih gradov, jaht in nogometnih klubov. Avtokracija je motor kapitalizma. Vprašajte Kitajce.

Leta 1938 so se sestali evropski šefi in sklenili, da češke Sudete v imenu »ohranjanja miru« vljudno prepustijo Hitlerjevi Nemčiji. Kakšna je razlika med tem, kar se je zgodilo Češki, in tem, kar se bo – po novi verziji »münchenske konference« – zgodilo Ukrajini.

Saj res – kaj pa Kitajci? Ga lahko ustavijo Kitajci? Putin računa, da bi lahko sankcije preživel s pomočjo Kitajske – da bi se torej naslonil na rame kitajskega kapitalizma, a ni nujno, da sta oba kapitalizma, ruski in kitajski, združljiva, pravi nobelovec Paul Krugman. Toda Kitajska ni rekla, da z Rusijo ne bo več poslovala – ne bo je sankcionirala. Lahko pa Putinu reče: To, kar počneš, ni dobro za biznis, zato se ustavi – prilagodi se, spoštuj pravila kapitalistične igre, postani element varnosti in miru, ki ju kapitalistično poslovanje potrebuje, deluj v skladu s kapitalistično ideologijo, ne žali naših kapitalističnih čustev. Ja, Zahod hoče Kitajsko naivno odklopiti od Rusije, toda Kitajsko, ki razume le denar in ki ve, kako ga zagotavljati (»Mi gradimo ceste, proge ...«), bi moral prepričati, da bi Putinu postavila kapitalistični ultimat: Odpovej se vojni – obdrži avtokracijo! Preden pa Zahod to stori, bi moral storiti še nekaj – Kitajsko bi moral priznati za velesilo. Ne le za kapitalistično, temveč tudi za politično velesilo. Khm.

Gotovo se spomnite fraze: Proletarci vseh dežel, združite se! Ponuja se nova fraza: Kapitalisti vseh dežel, združite se! Jasno, združite se – proti Putinu. A nanjo pozabite. Putin ni ne razredni ne ideološki sovražnik – Rusija pač ni ne komunistična ne socialistična dežela. Putin je le turbokapitalist, ki je do obisti ponotranjil, gangsteriziral in militariziral vse neoliberalne dogme. Za lažje razumevanje situacije si lahko vojno v Ukrajini predstavljate kot III. svetovno vojno – kot vojno, v kateri se bijejo štiri globalne velesile, Amerika, Evropa, Rusija in Kitajska, kot vojno kapitalizmov, kot vojno neoliberalnih kapitalizmov, kot vojno štirih različnih verzij neoliberalizma. Na koncu se bodo pogodili. Ker nočejo, da kapitalizem propade. Tu vsak igra svojo igro, ki pa kaže, kako se je kapitalizem histeriziral in brutaliziral – kako plenilski je postal.

In ta avtokratizacija, ta militarizacija, ta ekstremizacija kapitalizma nas je pripeljala ne le na rob živčnega zloma, ampak tudi na rob jedrske vojne, jedrske apokalipse. V tem je pravi smisel razvpitega neoliberalnega gesla »Ni alternative«: končna rešitev kapitalističnega vprašanja je lahko le nuklearna. Jedrska apokalipsa je alternativa kapitalizmov. In kot bi rekel Janša: več ko jih bo, prej bomo na cilju!

Od tod dictum Jeffreyja St. Claira: »Ne zaplenite le ruskih jaht. Zaplenite vse jahte, začenši z Bezosovo.« 

POVEZANI ČLANKI:

• Politične sankcije s pravno podlago