Politične sankcije s pravno podlago

Ruski oligarhi bežijo iz Evropske unije, skrivajo, prodajajo premoženje. To je posledica ruskega napada na Ukrajino in evropskih sankcij zoper Rusijo.

Poleg njih so nezaželeni postali številni drugi Rusi, vedno več jih je, športnikov, umetnikov, književnikov, ki v EU ne morejo več opravljati poklica. Človekove pravice se torej omejujejo tudi na podlagi (intimnega) odnosa posameznikov do vojne v Ukrajini oziroma do Putinovega režima. Pri vsem tem se postavljajo vprašanja, komu omejiti pravice, odvzeti lastnino, prepovedati poslovanje, odreči gostoljubje in komu ne. Kdo vse je sovražnik in kdo ni? Kdo naj odloča o tem in na podlagi česa?

Navadno za omejitev človekovih pravic v EU veljajo strogi pogoji, ki večinoma kot pravno podlago vključujejo pravnomočne obsodbe pred kazenskimi in drugimi sodišči za te ali one kršitve. Kako pa ravnati, da ne bi zoper kršitve človekovih pravic v obliki vojne ukrepali z novimi kršitvami človekovih pravic?

Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Samo Bardutzky pojasnjuje, da je navadno pravna podlaga za sankcije »v mehanizmih sankcij, ki so v rokah EU v okviru skupne zunanje in varnostne politike. Tam se pripravljajo seznami pravnih in fizičnih oseb, za katere bodo uvedene sankcije, in za države članice to potem velja neposredno. Gre za postopke na podlagi zakonitega temelja, podrobnosti pa ne poznam, tudi verjetno malokdo pri nas jih. Res pa je, da so te odločitve večidel politične.« Bardutzky dodaja, da za posameznike, podjetja in organizacije, ki so deležni sankcij, »obstaja sodno varstvo pred sodiščem EU, torej neki sodni nadzor obstaja, vendar vsebinsko ni zelo strog«. Poleg tega še opozarja, da je »odgovornost posamezne države in organizacij znotraj nje, da kolektivne krivde ne trpijo ali nosijo Rusi ali ruski državljani, ki tam bivajo in zanje niso uveljavljene sankcije«.

Tudi profesorica za evropsko in mednarodno pravo na mariborski pravni fakulteti dr. Janja Hojnik se strinja, da so »ekonomske sankcije bolj politika kot pravo, a da pravne podlage za sankcije zoper države, ki kršijo evropske vrednote in varovanje človekovih pravic, obstajajo. Mogoče pa jih je izrekati le za hude ali najhujše kršitve.« Dodaja, da je to edini način, ki ga ima EU na voljo, če noče v vojno. Tudi Hojnikova pojasnjuje, da neko pravno varstvo zoper sankcije obstaja pred sodiščem EU: »V preteklosti smo take sankcije že videli, vedno pa jih je potem spremljalo kar veliko sodnih postopkov pred sodiščem EU. Precej jih je bilo tudi uspešnih, saj je sodišče presodilo, da imajo posamezniki ali podjetja, ki so uvrščena na te sezname, pravico do obrambe, da se torej lahko izrečejo o obtožbah, da se jih povezuje z nekom, ki krši človekove pravice. Svet je širši od Evrope, našli se bodo obvodi in obhodi, načini, kako se je mogoče izogniti sankcijam. Ko so pred časom že veljale sankcije za Rusijo, se je recimo poslovanje, uvoz in izvoz, preusmerilo čez Kazahstan. Tako se bodo tudi tu našle alternative. Po mojem najbogatejšim Rusom, med katerimi so tudi oligarhi, ne bo hudega, navadni ljudje bodo zaradi sankcij trpeli veliko bolj.«

Ana Stanič, strokovnjakinja za mednarodno pravo in meddržavne odnose z lastno odvetniško pisarno v Londonu, pa pojasnjuje, da se gospodarski ukrepi »vse pogosteje uvajajo kot izraz nezadovoljstva z vedenjem drugih držav. Sankcije so same po sebi, razen mogoče v Južni Afriki, redko pripeljale do spremembe v vedenju držav. Spremljati jih morajo diplomatska in druga prizadevanja za reševanje spora. Obstaja tudi splošno soglasje med mednarodnimi pravniki, da so gospodarske sankcije vedno boljše od vojskovanja, vendar imajo ukrepi svojo ceno in niso enostranski: ker imajo tudi učinek na tiste, ki jih sprejemajo. V tem primeru na EU.« Poleg tega Ana Stanič opozarja, da nikakor ni vseeno, kako se sankcije uporabljajo, in da imajo lahko različne učinke: »Lahko prispevajo k rešitvi konflikta, lahko pa ga tudi stopnjujejo.« K temu dodaja, da se je nekoč tudi EU borila proti sankcijam, tistim, »ki so jih leta 1996 ZDA uvedle zoper Kubo, Iran in Libijo. EU je poskušala zaščititi evropska podjetja pred učinki ekstrateritorialne uporabe teh sankcij, kar ji je nazadnje, z dogovorom z ZDA o opustitvi sankcij za evropska podjetja, uspelo.«

Sankcije, kot smo jim priča zdaj, so politične in arbitrarne, imajo tudi šibko pravno podlago. Zato je uporaba smiselna na način, da (vsaj zunaj Rusije) doseže prave naslovnike in hkrati (neposredno ali posredno) ne omejuje človekovih pravic vseh drugih.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>