Pravi in nepravi pari

Vavčerji za zdrav partnerski odnos in pripravo na (sveti) zakon

Nova Slovenija je na strankarskem kongresu predstavila program za naslednje mandatno obdobje. Verjetno najzanimivejša pobuda, ki vztraja pri že dobro preizkušeni formuli sedanje vlade – se pravi, da lahko z vavčerji uspešno odpravimo prav vse težave –, so letni vavčerji »za udeležbo na programih za zdrav in kakovosten partnerski odnos ter pripravo na zakon«. Ti bi bili namenjeni mladim, starim od 18 do 29 let. Predlog najdemo v programu stranke med »ključnimi projekti za pomladitev Slovenije«.

Zanimalo nas je, komu vse bi bili vavčerji namenjeni, zato smo se obrnili na stranko, vendar odgovora nismo prejeli. Hoteli smo vedeti predvsem, ali bi lahko vavčerje uporabili tudi tisti pari, ki se odločijo za civilno poroko ali pa o sklenitvi zakona sploh ne razmišljajo, zanimalo nas je še, ali bi vavčerje lahko uporabili istospolni pari. Gre za tehtna vprašanja – Nova Slovenija je konservativna stranka, ki je v preteklosti nasprotovala reproduktivnim pravicam žensk in pravicam istospolnih parov. Prav tako po pregledu ponudnikov programov, za katere bi lahko mladi pari uporabili vavčerje, ugotovimo, da jih večino ponuja katoliška cerkev.

Med njimi posebej izstopa Zavod Iskreni, ki je povezan z Novo Slovenijo. Če ne drugega, je precej prahu dvignil na začetku lanskega leta, ko je na javnem razpisu za dodelitev sredstev za sofinanciranje projektov, namenjenih pomoči ranljivim skupinam prebivalcev zaradi epidemije, prejel 130 tisoč evrov. Ministrstvo, odgovorno za dodelitev sredstev, vodi Janez Cigler Kralj, minister Nove Slovenije, eden izmed ustanoviteljev zavoda.

Z vprašanji, kako delujejo programi za pripravo na zakon in komu vse so namenjeni, smo se zato obrnili na Zavod Iskreni. »Priprava na zakon je priprava na prejem in podelitev zakramenta svetega zakona. Zato se zanjo odločajo v glavnem katoliški pari v pripravi na cerkveno poroko (in tisti, ki si želijo le poglobiti odnos). Pripravo na zakon je namreč pred prejemom zakramenta treba opraviti,« je povedala Urška Petač, vodja teh programov pri zavodu. »Sicer pa k nam hodijo pretežno katoliški pari oziroma pari, kjer je vsaj eden katoličan, drugi pa ne oziroma je pripadnik kakšne druge vere. Upam, da ste v sklopu tega odgovora našli tudi odgovor na vprašanje glede istospolnih parov.«

Odgovor je jasen, prostora za istospolne pare v takih programih ni. Ponudnike podobnih programov v manjšini res najdemo tudi zunaj katoliške cerkve – vendar v Novi Sloveniji s pobudo verjetno niso mislili nanje.

»Ne trdim, da smo ljudje dobro opremljeni za intimno-seksualno, družinsko življenje. Mislim, da nismo. Ampak zelo dvomim, da bi takšne organizacije lahko ponudile široko paleto informacij in znanja. Dvomim. Dvomim zaradi njihove preteklosti,« je ob tem kritična sociologinja Tanja Rener, profesorica za sociologijo družin in sociologijo spolov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Prav tako opozarja, da moramo biti ob ponovni omembi vavčerjev pozorni, saj ti predvidevajo porabo davkoplačevalskega denarja – pri čemer bi se ta spet lahko stekal v žepe tistih, ki so ideološko blizu zdaj vladajočim politikam. »Tako da do predloga nisem samo skeptična, odločno nasprotujem taki pobudi.«

Kot še pove, bi bilo na podlagi raziskav treba »čim prej v osnovnošolske in srednješolske kurikule uvesti inkluzivno, široko spolno in seksualno vzgojo«. Zdi se ji, »da v tej smeri ni treba krepiti parov, ampak posameznike in posameznice – in to zgodaj, v zadnji triadi osnovne šole. Sem bi morali usmerjati sredstva in predloge, ne v svetovanje parom. To je čisto prepozno, čisto preveč ideološko.«