Z@jebi to službo

Slikovit uvid v anatomijo nadzora medijev v dobi putinizma

Na Festivalu dokumentarnega filma je bil na ogled film Z@jebi to službo ruske režiserke Vere Kričevskaje. Portret, ki spremlja neodvisno rusko televizijsko postajo Dožd (Dež) od njenih brezskrbnih začetkov pa vse do koronavirusne pandemije, nudi slikovit uvid v anatomijo nadzora medijev v dobi putinizma.

Dožd je začel delovati leta 2010 v ruski medijski krajini, kjer so prevladovali mediji, ki so bili pod nadzorom oblasti. Ustanovili sta ga podjetnica in kraljica ruske radijske scene Natalija Sindejeva, znana po svojem ekstravagantnem življenjskem slogu, ter Vera Kričevskaja, ki je bila sprva Doždova televizijska režiserka, nato pa je po odhodu in premoru začela dokumentirati pot postaje.

Kar naj bi se uveljavilo kot medij, ki poroča o življenjskih slogih, zabavi in kulturi, je nato postalo eden največjih trnov v peti ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je bil ob nastanku Dožda premier. Sindejeva je imela vizijo "optimistične televizije", okoli sebe pa je zbrala ekipo obetavnih novinarjev in novinark, ki so s poročanjem hoteli prikazati "življenje, kot je". Kmalu so ugotovili, da obstajajo v drugačni realnosti kot mediji pod nazorom Kremlja, saj so bili pogosto eni redkih, ki so poročali o dogodkih, neprijetnih in nezaželenih za oblast.

Kričevskaja je Dožd zapustila kmalu po njegovi ustanovitvi, ko so se začele vrstiti kritike, da se je medij uklonil oblasti. Po volitvah leta 2011 pa je Dožd znova pridobil sloves neodvisnega medija, ko je poročal o domnevnih volilnih prevarah in posledičnih množičnih protestih. Leta 2013 je bil sprejet zloglasni zakon proti t.i. LGBT propagandi, kar je Dožd posebej prizadelo, saj je nenadoma več kot polovica zaposlenih postala drugorazredni državljan. Naslov filma pa se hudomušno pokloni izjavi enega njihovih novinarjev, ki je med poročanjem s terena tekom majdanske revolucije v Kijevu leta 2014 vzkliknil "z**ebi to službo".

Film, ki je doživel premiero lani in je koprodukcija Združenega kraljestva in Nemčije, drzno prikaže politično časovnico zadnjega desetletja v Rusiji, uspeh propagande vladajočih, a hkrati vzbuja upanje in budi upor. Sindejeva, ki je ob ustanovitvi Dožda sanjala o televizijskem imperiju in je o politiki vedela le to, kdo je predsednik in kdo premier, je hitro odkrila problematične vidike ruske družbe in s svojo ekipo prestala mnoge napade, grožnje in izzive.

Visoki predstavnik Kremlja ji je med drugim med telefonskim pogovorom jasno povedal, da če se Dožd ne bo uklonil in postal državni medij, jih bodo uničili, kar se je skoraj zgodilo po tem, ko je bila Doždu ukinjena kabelska licenca, vendar pa se je medij vedno znova postavil na noge zaradi iznajdljivosti in povezanosti zaposlenih. Odgovorni urednik jih med drugim opiše kot "sekto v imenu svobode", na koncu dokumentarca pa Sindejeva v kamero zatrdi, da je Dožd zanjo življenje.

eUZc9pv3i4M