Kako je profesorica in kandidatka SD na volitvah štirim toksičnim moškim pokazala ogledalo

Gostilniški duh Nova24TV je dokončno dobil domovinsko pravico na TV Slovenija – vse je tako, kot smo se norčevali, da bo, ko smo pretiravali, ko smo hoteli pokazati obešenjaško sliko prihodnosti. Seveda je kolovodja te zahojene prostaškosti lik po imenu Igor Pirkovič, ta neotesani, nevedni in hkrati vase prepričani moški. Nasmejati smo se morali sicer, da je v svoji oddaji Arena na drugem programu gostil kar svojega političnega brata Branka Grimsa. Pač enaka sta. Enako neprijetna, enako artikulacijo imata, enak besedni zaklad, enak pogled na svet. Pa kako ga Pirkovič občuduje! Tako zelo, da mu je v neki točki kar pozabil postaviti vprašanje in je izustil le še: »No, gospod Grims! Beseda je vaša!« Drugi gost je bil Zmago Jelinčič. Še en popolnoma enak moški, enakih nazorov, enake grobosti, enakega pogleda na svet.

Saj smo vedeli, da nas čaka ura najnižjega govorjenja. Iz stranke SAB je bil v studiu Marko Bandelli. Žal podoben grobjan in mačo, enakih desnih nazorov, le da je v liberalni stranki, pa zato te svoje nazore pakira v neke domnevne leve paketke. A gospod res ni levičar. Je le malce bolj človek od naštete trojice. Malce. Saj smo držali pesti, pa ga je že na začetku krepko polomil. Kar izmislil si je, kaj je mislil Robert Golob, ko je rekel, da je treba podreti ograjo na južni meji. Da je hotel reči, da je treba začeti zaposlovati tujce, ker nam manjka delovne sile. Iz katerega kamnoloma je pobegnil ta Bandelli?

Ja, niso bili trije enaki moški. Štirje so bili. Štirje moški, ki sedijo na široko, pravi dedci, vsevedni, prevzetni, enakega kova, enake narative, enakega dometa in glasnosti. Toksični, ker zanje je vse spopad. In potem je bila tam Ona. Od prvega nasmeha in pogleda v kamero je bilo jasno, da ji nič ne bodo mogli. Pač, tam je sedela, ženska, brez predsodkov, z možgani iz leta 2022, odprtega duha, z veliko znanja in vednosti. Dr. Emilija Stojmenova Duh je bila drug svet. Človek, ki razume, kaj so človekove pravice. Ki razume besedo avtonomija. Ki fašizmu reče – ja, fašizem.

Seveda so prišli na temo beguncev, seveda so Pirkovič, Grims, Jelinčič in Bandelli razpredali svoje drobne in iz vsakega stavka skakajoče rasizme in šovinizme (Bandelli je še vedno bistveno boljši od ostale trojice). In v neki točki se je Pirkovič, ves zadovoljen v prepričanju, da so socialdemokratki pokazali »resnico«, na Emilijo Stojmenovo Duh obrnil z naslednjim vprašanjem: »Gospa Stojmenova Duh, ali vi prepoznavate v Sloveniji pojave rasizma, da ne rečem fašistoidnosti? To obstaja?« In odgovorila je točno tisto, kar je bilo treba: »Ravnokar smo ga slišali.« Pirkovič je onemel, ni pričakoval, da se bo to zgodilo: »Ravnokar smo ga slišali?« In je nadaljevala v svojem mirnem slogu: »Da. Ravno smo poslušali, da je od tega, od kod prihajajo begunci, odvisno, ali so dobrodošli ali ne. To je to.« In tako je bilo celotno oddajo. Dva svetova. Na eni strani govorica belih moških, na drugi razsvetljena in odprta ženska. In žalostno je bilo, da je bila ločnica spol. Ker ni. Niso vsi moški kot Pirkovič, Jelinčič in Grims. Tako kot vse ženske žal niso kot Emilija Stojmenova Duh.