18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Ghost: IMPERA
2022, Loma Vista
+ + + +
(O)kultna švedska heavy metal/hard rock formacija je leta 2010 prevetrila metalski svet s prvencem Opus Eponymous, ki je dvignil precej prahu, in s svojim retro zvokom v duhu legendarne zasedbe Blue Öyster Cult. Hkrati je njena vpadljiva podoba v tradiciji zamaskiranih bendov à la Kiss, Slipknot ali Lordi hitro zbudila pozornost popkulturne industrije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
+ + + +
(O)kultna švedska heavy metal/hard rock formacija je leta 2010 prevetrila metalski svet s prvencem Opus Eponymous, ki je dvignil precej prahu, in s svojim retro zvokom v duhu legendarne zasedbe Blue Öyster Cult. Hkrati je njena vpadljiva podoba v tradiciji zamaskiranih bendov à la Kiss, Slipknot ali Lordi hitro zbudila pozornost popkulturne industrije.
Zasedbo že od začetka vodi vokalist/kantavtor Tobias Forge, bolj znan kot Papa Emeritus (da, obstaja cela ghostovska genealogija), nekakšen papeški negativec oziroma satanistični kardinal, čigar identiteta se je razkrila šele leta 2017. Na instrumentih ga spremljajo anonimni zvesti lakaji, znani kot brezimni zli duhovi (»nameless ghouls«). Ghostova ikonografija izhaja iz rimskokatoliškega imaginarija, obrnjenega na glavo, a njegova satanistična simbolika je vedno mejila na kamp estetiko in se opirala na karikaturistične podobe in simbole, daleč od zloveščih skandinavskih metalskih bendov iz devetdesetih let.
Navkljub izzivalni prezenci, ki se navdihuje pri black metalu, kar velja za odrsko koreografijo in kostumografijo, pa tudi za »corpse paint« (maskiranje z barvami), je bendu uspelo zasesti tako rekoč sredinsko pozicijo, iz katere hkrati nagovarja pravoverne alternativce in klasične ljubitelje kitarskih muzik. V zadnjem desetletju se je iz underground favorita prelevil v fenomen za množice. In čeprav mu je konservativna Amerika dolgo oteževala preboj na trg, mu je album Prequell (2018) zagotovil stalno prisotnost v tamkajšnjih dvoranah.
Švedi z novo plato naskakujejo svetovne stadione.
© Arhiv založbe
S petim albumom Ghost stopa še korak dlje in se uveljavlja kot eden najbolj legitimnih stadionskih bendov ta trenutek. Švedi so v ospredje postavili vitalno energijo rocka s konca sedemdesetih let, ki je z ekstatičnimi kitarskimi soli, oglušujočimi moškimi falzeti in brezčasnimi »singalong« refreni premikal človeške množice po vsem svetu. Tokrat so si res drznili biti osladni, klišejski, brezsramno himnični in epski – domiselno so si prisvojili vse aranžmajske značilnosti, zaradi katerih še danes uživamo v zimzelenih hitih tega obdobja. Marsikateri komad me spomni na diskografijo mojega očeta, bende kot Boston, Chicago, celo Van Halen, hkrati pa je plata posejana z referencami na romantiko zasedbe Bon Jovi. Bendu težko zamerimo takšne aspiracije, saj mu ta zvočna podoba preprosto pristoji in v njegovo muziko vpeljuje populistične elemente, s katerimi lahko osvoji nova ušesa. Je bend, ki odlično razume pomen teatralnosti, unikatnega simbolnega imaginarija, kontroverznosti, nostalgije, dostopnosti in trženja, zato zasluženo spada v sam vrh sodobne metal/rock smetane.
Trenutno obstajata le še dva aktualna svetovna rock benda, evrovizijski Måneskin, ki je s seksapilom dejansko osvojil srca mladih in starih, in še vedno moreče dolgočasni ter neprepričljivi Greta Van Fleet. Ghost na novem albumu ponuja všečno tretjo pot.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.