Lažne solze Evropske unije

Evropa je neverjetno ponosna na svojo enotnost in slogo. Ja, kar razmetava jo od ponosa, da je ob Putinovi invaziji v Ukrajino nastopila enotno in složno, da je »neprecedenčno« in »zgodovinsko« obsodila in sankcionirala Rusijo, da je podprla demokracijo, vladavino mednarodnega prava, človekove pravice in evropske Vrednote. Evropa ne more in ne more prehvaliti svoje velike in neomajne načelnosti – nenehno si čestita zanjo. Še enkrat smo pokazali, da smo vrhunec Civilizacije in Kulture!

Toda: v tednu, ko je Rusija napadla Ukrajino, je Izrael raketiral Damask (in palestinska ozemlja), Amerika Somalijo, Savdska Arabija Jemen (in ja, talibi, ki so obe vojskujoči se strani pozvali k »dialogu« in »brzdanju«, a takoj zatem začeli lov na nasprotnike svojega režima, niso nič boljši). Je Evropa obsodila Izrael, Ameriko in Savdsko Arabijo? Ne, niti zdaleč. Niti slučajno. Jih je »neprecedenčno« in »zgodovinsko« sankcionirala? Nehajte. Evropska solznodolinska načelnost je sprhnela. Nič ni bolj nenačelnega od »čustvenih izlivov« evropskega parlamenta.

Ni kaj, vprašanje, ali bodo takšne »neprecedenčne« in »zgodovinske« sankcije, kot so doletele Rusijo, ki je napadla suvereno državo, doletele vse države, ki bodo napadle suverene države, bi bilo le retorično.

Nas res čaka jedrska vojna? Ne. Toda politične elite se pretvarjajo, da je mogoča in da je tik pred vrati. Zakaj to počnejo? Da bi jim bili hvaležni, da so nas rešile pred jedrsko apokalipso.

Evropi in Ameriki se je načelnost zataknila v grlu. Ne pozabite, da se bosta zdaj znebili energetske odvisnosti od Rusije, in sicer tako, da bosta šli po nafto v Venezuelo in Iran in Libijo in vedno priročno Savdsko Arabijo – ja, k diktatorjem, avtokratom in despotom. Nicolása Madura so še včeraj psovali in razglašali za Hitlerja, Stalina in pošast, ki izvaja genocid nad lastnim narodom. Čudno, ne – z Madurom bodo lažje našli skupni jezik kot s Putinom. Savdski princ Mohamed bin Salman je še včeraj naročil grizlijevsko likvidacijo novinarja Džamala Hašokdžija, ki je bil preveč kritičen do savdskega režima. Je hotel to potem prikriti? Oh, niti ne. Očitno je hotel, da se to razve – da ljudje slišijo za vse grozljive podrobnosti te strahote. Kritikom svojega režima je s tem jasno sporočil: glejte, kaj se vam bo zgodilo, če me boste kritizirali! Mar ni takšnih grizlijevskih sporočil puščal tudi Putin? Mar niso tudi njegovi kritiki umirali? Putin ima vojno v Ukrajini – bin Salman v Jemnu. Da bi ga doletele sankcije, se mu ni treba bati – ker ima nafto. Ker ve, da se mu ne more nič zgoditi.

Nekaj ironije je kakopak v tem, da je tudi Putin mislil, da se mu ne more nič zgoditi in da se bo izmazal – povsem upravičeno je lahko pričakoval, da bo naletel le na rutinski protest in rutinske, nedoločne, mlačne, medle sankcije mednarodne skupnosti, saj veste, na takšne kot ob aneksiji Krima in napadu na Gruzijo. No, ob njegovem vojaškem posegu v Siriji pa ni bilo več niti protesta niti sankcij. Zdajle ima morda res občutek, da je padel v Cono somraka (bal se je, da ga bo Nato obkolil; da se to ne bi zgodilo, je napadel Ukrajino; a ko je napadel Ukrajino, se je zgodilo prav to, le da na potenco – ni ga obkolil in blokiral in deplatformiral in skenslal le Nato, temveč ves svet, s Švico, TikTokom in Netflixom vred, zato se počuti kot Lenin po I. svetovni vojni, ko so evropske sile boljševiško Rusijo povsem obkolile, blokirale in ekonomsko osamile), toda njegov napad na Ukrajino, ultimativni poskus »kulturne prisvojitve«, vendarle ni bil tako zelo »iracionalen«.

A zgodilo se je nekaj precej bolj iracionalnega: zakaj Evropa ni pravočasno oborožila Ukrajine, če je vedela, kaj se pripravlja? Kaj če je ni oborožila zato, ker je mislila, da bo itak takoj padla in kapitulirala, da se bodo Ukrajinci razbežali – in da se bodo takoj ali pa zelo kmalu začela pogajanja, da bo zelo hitro spet vse po starem, da bo Ukrajina dobila novo marionetno vlado in da se njej sami ne bo treba pretegniti? Nekaj je namreč očitno: Ukrajinci so s svojim junaškim, partizanskim, narodnoosvobodilnim bojem in molotovkami Evropsko unijo dobesedno prisilili, da je šla čez sebe, da se je stegnila, da se je raznežila, da je začela početi stvari, ki jih ni nameravala početi, da se je solidarizirala in humanizirala in da je bila voljna s sankcijami ogroziti celo svojo lastno ekonomijo in energetiko ter tvegati lastno blaginjo in globalno recesijo.

Stavim, da je Evropa mislila, da ji ne bo treba uvesti tako drastičnih, tako masivnih in tako še včeraj nepredstavljivih sankcij. Stavim, da je mislila, da ji ne bo treba uvesti sankcij, s katerimi bo ogrozila samo sebe. Stavim, da je mislila, da jo bo ceneje odnesla. Stavim, da ni mislila, da se bo spraševala – koga ali kaj bo prej zmanjkalo, Putina ali sankcij? In seveda: koga ali kaj bodo te sankcije prej zlomile – Putina ali evropsko ekonomijo?

Medtem ko se bodo Amerika, Rusija in Evropa gnetle za geopolitični primat, bo Ukrajina trpela in krvavela. Naloga Ukrajine je, da zadržuje Rusijo. Da jo utruja. Muči. Izčrpava. Žre.

Dobro veste, kaj stalno ponavljajo: če bodo zaprli ukrajinski zračni prostor, bo Putin ob prvi Natovi sestrelitvi ruskega letala uporabil jedrsko orožje. Bomo dobili III. svetovno vojno, v kateri Zahod ne bo izstrelil niti ene same krogle? Ne, problem je hujši: že same ekonomske sankcije lahko na neki točki postanejo razlog za uporabo jedrskega orožja. Ali kot pravi Christopher S. Chivvis (Guardian): če bo Putin, ki si menda zelo rad ogleduje nadvse poučni linč libijskega diktatorja Moamerja Gadafija, začutil, da vse te sankcije ogrožajo obstoj njegovega režima in da je namen teh sankcij uničenje njegovega režima (»zamenjava režima«), bo verjetno uporabil jedrsko orožje. Zdaj si seveda zaželite, da Putin ne bi dobil občutka, da se ga hoče Zahod znebiti in da proti njemu kuje puč. Še huje: zdaj si zaželite, da bi Putin dobil vojno – ker bo v nasprotnem primeru uporabil jedrsko orožje.

Iz diktature z ljubeznijo

Nič, Evropa s svojo načelno nenačelnostjo legitimira nastanek krasnega novega sveta, v katerem bodo globalno politiko vodili diktatorji, avtokrati in despoti, ki imajo velike zaloge nafte in plina. Ko poslušamo ameriškega predsednika Joeja Bidna, ki vojno proti Rusiji razglaša za »vojno proti tiraniji« in »širšo vojno med demokracijo 21. stoletja in avtokracijo«, se lahko le kislo nasmehnemo, saj prekleto dobro vemo, da velike ameriške zaveznice – Savdska Arabija, Egipt in Združeni arabski emirati – niso demokracije, temveč totalitarne avtokracije.

Mednarodno konferenco o vojni v Ukrajini – udeležil se je je tudi predsednik Pahor – je nedavno v turški Antalyi prav tako gostil Recep Tayyip Erdogan, ki ne velja za demokrata, temveč za avtokrata. Z opozicijo, kritiki in mediji je obračunal tako kot Putin.

Vidite, eni avtokrati so kul, drugi pa ne. In če ne bomo rekli, da so kul, nas bodo napadli. Se vam zdi to načelno? Ne. Se vam zdi to izraz evropske enotnosti? O, to pa. Evropa je enotna – in načelna – predvsem v svoji fatalistični ljubezni do diktatorjev, avtokratov in despotov. A to je verjetno nostalgični refleks – diktature in diktatorje je izumila prav Evropa. Diktatorji in diktature so njena neminljiva kulturna dediščina. Zato se še toliko bolj vsiljuje vprašanje: kdo se bo na koncu pogajal z avtokratom Putinom – avtokrat ali demokrat? Kaj to pomeni – da se bodo avtokrati med sabo dogovorili o prihodnosti demokracije? Bo vrh potekal v Budimpešti? To bi bilo več kot ironično: prav v Budimpeškem memorandumu, podpisanem leta 1994, se je namreč Ukrajina odpovedala vsemu jedrskemu orožju, ki je tam ostalo po razpadu Sovjetske zveze, Rusija pa se je v zameno slovesno zavezala, da bo spoštovala ukrajinsko suverenost, politično neodvisnost in ozemeljsko celovitost.

A tako kot z avtokrati je tudi z begunci: eni so kul, drugi pa ne. Ene vzamemo, drugih ne. Eni so kulturno sprejemljivi, drugi ne. Eni so versko sprejemljivi, drugi ne. Eni so zgodovinsko sprejemljivi, drugi ne. Eni izgledajo kot mi, drugi ne. Eni so civilizirani, drugi ne. Trpljenje enih je privilegirano, drugih ne. Begunci iz Jemna na azil čakajo leta in leta. Je vse to le nenačelnost? Ali rasizem? Nekaj je gotovo, šokantno gotovo: Evropa je nenavadno enotna v tej nenačelnosti – in v tem jebenem rasizmu. Je to priložnost, da Evropa – zaverovana v moralno vzvišenost svojih imperialnih in neokolonialnih fantazij – nekaznovano, brez zgražanja in brez slabe vesti izživi svoje rasistične fantazije? Je to zablodeli »čustveni« odziv na dobre stare kolonialne čase? Na čase, ko so Evropejci – kot bi rekel poet Aimé Césaire – nacistične prijeme prakticirali na nebelcih, še preden so jih začeli nacisti prakticirati v Evropi?

Evropi in Ameriki se je načelnost zataknila v grlu. Ne pozabite, da se bosta zdaj znebili energetske odvisnosti od Rusije, in sicer tako, da bosta šli po nafto v Venezuelo in Iran in Libijo in vedno priročno Savdsko Arabijo – ja, k diktatorjem, avtokratom in despotom.

Sploh pa: mar ni že samo evropsko hvalisanje, bahanje in šopirjenje z enotnostjo v resnici obsceno, že kar perverzno? Čakajte, kako je že prišlo do te slavljene, čustvene evropske enotnosti? Kaj je že Evropo tako ganljivo in tako ubrano poenotilo in združilo? Ja, Putinov napad na Ukrajino! Vojna v Ukrajini! Ukrajina trpi in krvavi, da bi se lahko Evropa poenotila. Ukrajina je Evropi omogočila poenotenje, po katerem je tako hlepela. Kaj je to – relikt starih kolonialnih fantazij? Relikt starih holivudskih romanc? Ne pozabite: stari holivudski filmi so se pogosto dogajali v tujih, eksotičnih, rajskih deželah, ki pa so bile namenjene izključno zaljubljanju Američanov, medtem ko so bili domačini povsem irelevantni, tako rekoč neopazni – tam so bili le zato, da romantičnima ljubimcema ob objemih in poljubih navdušeno ploskajo, potemtakem zato, da jima zagotovijo srečo. Evropejci – še posebej Evropejci v evropskem parlamentu – tako vidijo Ukrajince. Kot tiste, ki jim bodo zagotovili enotnost. In srečo. In »čustvene izlive«. In občutek, da imajo prav.

Dokler nas smrt ne loči

A nelagodje, ki se nas pri vsem tem polašča, bi moralo biti še hujše. In še mučnejše. Vsi namreč vzdihujejo: joj, kaj če te vojne kar ne bo in ne bo konec? Kaj če se bo kar vlekla in vlekla? Kaj če bo Rusija obtičala v Ukrajini – leta in leta? Tako kot je nekoč Sovjetska zveza obtičala v Afganistanu. In dobro veste, kaj pravijo: da je Sovjetska zveza propadla in razpadla prav zato, ker je od leta 1980 do 1989 obtičala v Afganistanu – ker je torej obtičala v vojni, ki jo je izčrpavala, trgala, žrla. Stopila je v past. Jasno, Američani so na drugi strani »skrivaj« podžigali, financirali in oboroževali mudžahide, freedom fighterje, ki so se tja zgrinjali z vsega sveta. Ali bolje rečeno: Američani niso le upali, da bo vojna trajala čim dlje, ampak so tudi delali vse, da bi trajala čim dlje. Da bi se Sovjetska zveza v tej vojni čim bolj izčrpavala. In čim bolj osiromašila.

Ja, vojna v Ukrajini naj se čim bolj vleče. Tudi vojaškoindustrijski kompleks, pred katerim je davno svaril celo ameriški predsednik Dwight Eisenhower, je nad tem apokaliptičnim »konceptom« navdušen. Še več, večina med tistimi 27 zunanjepolitičnimi eksperti, ki so nedavno tako »humanistično« in »humanitarno« pozvali k zaprtju ukrajinskega zračnega prostora nad humanitarnimi koridorji (kar bi bilo kakopak klicanje vraga, eskalacije vojne, direktnega, frontalnega spopada med Rusijo in Natom, jedrske apokalipse), je, pravi Branko Marcetic (Jacobin), uslužbencev in uslužbenk think tankov in inštitutov, ki jih financirajo orožarske korporacije, kot so recimo Northrop Grumman, General Atomics, Lockheed Martin, Boeing, BAE Systems, General Dynamics, Raytheon, Palantir, Booz Allen in DynCorp (in za dobro mero in pravo smer naftne družbe, kot so Crescent Petroleum, Abu Dhabi National Oil Company, BP, Chevron, Aramco, Mubadala Petroleum in Exxon). Nekatere izmed njih – recimo Lockheed in Raytheon – so lani objokavale ameriški umik iz Afganistana, češ da jim bo to pokvarilo bilance, obenem pa so slavile poslovno priložnost, ki jo ponujajo geopolitične napetosti s Kitajsko. Še boljšo poslovno priložnost pa so ponudile geopolitične napetosti z Rusijo. Iz ust se jim je kar cedilo. Mahale so z repom, vedoč, da se bodo njihovim bilancam vremena zdaj zjasnila. Dlje ko bo trajala vojna, svetlejše bodo bilance.

A glede na to, da je dala Amerika – velika šefica Nata – že vnaprej vedeti, da v morebitno vojno v Ukrajini ne bo vojaško posegla in da bo uvedla le sankcije, se lahko vprašate tudi drugače: kaj če si Amerika v resnici želi, da bi Rusija obtičala v Ukrajini? Kaj če to hoče? Kaj če si celo aktivno prizadeva, da bi se to zgodilo? Kaj če hoče imeti Amerika Rusijo za lep čas v Ukrajini?

Prav res – kaj če? Amerika bi s tem ubila več muh na en mah.

Prvič, vojna v Ukrajini – no, v Evropi – bi izčrpavala Evropo. In bolj ko bi jo izčrpavala, šibkejša bi bila. Šibkejša ko bi bila, manj bi bila konkurenčna. Manj ko bi bila konkurenčna, bolj bi izgubljala status globalne velesile. Bolj ko bi izgubljala status globalne velesile, močnejša bi bila Amerika.

Drugič, vojna v Ukrajini bi izčrpavala Rusijo. In Amerika – vsaj njeni jastrebi, relikti hladne vojne, med katere sodi tudi predsednik Joe Biden – si želijo Rusijo razbiti, sesuti, ponižati. Poslati jo hočejo, kot radi rečejo jastrebi, kadar se tako odločno lotijo kake rogue state, »nazaj v kameno dobo«. Rusiji se hočejo maščevati. Z njo imajo še neporavnane račune iz hladne vojne, saj so prepričani, da jim je takrat ušla, da se je torej izmaknila ameriški kazni – ker je razpadla sama od sebe. In ker je potem »čudežno« oživela v Putinovi Rusiji, ki se ni vdala novemu ameriškemu stoletju. Vsekakor, dialektičnost velike ameriške stave je tudi v tem, da Evropi omogoča to skrivno, obsceno, imperialno uživanje v ruski zagozditvi v Ukrajini.

In tretjič, vojna v Ukrajini bi ločila Evropo in Rusijo. Dlje ko bi vojna trajala, toliko bolje. Prepad med Evropo in Rusijo bi se poglabljal. In bolj ko bi se poglabljal, bolj bi bil nepremostljiv.

Ameriki bi to več kot ustrezalo: Evropa in Rusija bi bili izčrpani in zmahani, obenem pa tudi ločeni. Rusija se ne bi integrirala v Evropo. In to je bistveno – Evropa bo ostala nezdružena. Razbita. Brez Rusije. Amerika bi se tako znebila dveh tekmic. Zato tudi Rusiji nabija »neprecedenčne« in »zgodovinske« sankcije in zato v te sankcije sili tudi Evropo, ta pa jim vse težje sledi: Josep Borrell, visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, itak pravi, da je Evropska unija pri sankcijah že dosegla mejo zmožnosti, da si torej novih sankcij ne more privoščiti. Amerika si lahko privošči več  sankcij kot Evropska unija, obenem pa tudi dobro ve, da bodo vse te strašne, drakonske sankcije povratno bolj udarile Evropsko unijo kot Ameriko, navsezadnje, Ukrajina je v Evropi, ne pa v Ameriki, in da Putina ne bodo stisnile v kot ter ga prisilile v mirovni sporazum, temveč da ga bodo le še dodatno razjezile in ga pognale v še ekscesnejšo in eksorbitantnejšo vojno. Toliko bolje! Vojna bo trajala še dlje. Rusija bo še globlje v Ukrajini. Prepad med Evropo in Rusijo se bo še poglobil.

Nebesa lahko počakajo

Tragedija pa je očitna: medtem ko se bodo Amerika, Rusija in Evropa gnetle za geopolitični primat, bo Ukrajina trpela in krvavela. Naloga Ukrajine je, da zadržuje Rusijo. Da jo utruja. Muči. Izčrpava. Žre. Ukrajinci, ki bodo živeli v permanentni vojni (hej, saj so vajeni! mar niso že osem let v vojni z Rusijo!), bodo formirali odporniško gibanje – in Zahod ga bo entuziastično in »zelo čustveno« podpiral. Finančno, logistično, moralno. Tako kot je Amerika nekoč – finančno, logistično, moralno – podpirala mudžahidsko odporniško gibanje v Afganistanu. Ali kot pravi Marcetic: Nato od Ukrajine pričakuje, da bo naredila to, kar je Afganistan nekoč naredil za Ameriko.

Je mogoče, da sta Amerika in Evropa tako cinični? Tako arogantni? Tako makiavelistični? Lepo prosim – se vam zdi, da je Zahod res nor na Ukrajino? Zakaj je potem Evropska unija ni sprejela v Evropsko unijo? Zakaj so jo zavračali? Zakaj so jo mamili v Nato, ki napada le države brez jedrskega orožja (Jugoslavija, Libija, Afganistan), in jo nastavljali Rusiji, potem pa je niso zaščitili, ko je vrag vzel šalo? (Pri tem so se kakopak pretvarjali, da Natova širitev na rusko dvorišče ni nič agresivnega.) Zakaj mislite, da stalno ponavljajo, da imajo zvezane roke, ker ima Putin jedrsko orožje? Zdaj kot veliko, odločno in junaško sankcijo navajajo ustavitev plinovoda Severni tok 2, toda – mar niso tega plinovoda zgradili prav zato, da bi zaobšli Ukrajino? Da bi jo torej odrezali od dobičkov?

Ukrajinci so s svojim junaškim, partizanskim, narodnoosvobodilnim bojem in molotovkami Evropsko unijo dobesedno prisilili, da je šla čez sebe, da se je stegnila, da se je raznežila, da je začela početi stvari, ki jih ni nameravala početi.

Poleg tega pa nikar ne pozabite: versajske politične elite so Ukrajini prav v trenutku, ko najbolj krvavi in ko najbolj potrebuje podporo, spodbudo in motivacijo in navdih in občutek, da je Evropa z njo, sporočile nekaj hudo depresivnega in globoko netaktnega in totalno antiklimaktičnega – da je v Evropsko unijo ne bodo spustile po hitrem ali poenostavljenem postopku. Kar je približno tako, kot če bi duhovnik na pogrebu dobrega kristjana žalujočim ostalim rekel: »Glejte, nebes ni. Tam v tisti krsti bo zgnil. In to je vse. Bolje bi bilo, če bi ga sežgali.«

Ja, Evropska unija je Ukrajino spet pustila pred vrati. Spet jo je zavrnila. Kot vedno. Da bi Ukrajince malce pomirila, jim je potem poslala Janšo, Morawieckega, Kaczyńskega in Fialo – pretežno avtokrate. In ti avtokrati so nastopali kot naši predstavniki! Kot predstavniki Evropske unije! Kar kaže, da je v teh evropskih »čustvenih izlivih« res nekaj hudo motenega, bolezenskega, patološkega. In lažnega. In toksičnega. In zrelega za brco gibanja #MeToo. Če je Ukrajina ženska, potem je Evropska unija Harvey Weinstein.

Evropa je prav ganljivo zajokala, ko je izvedela, da Putinove rakete v Ukrajini pobijajo tudi otroke. Toda Evropa ni jokala, ko so sankcije in rakete otroke pobijale v Afganistanu, Iraku, Siriji in Jemnu. Nobenih evropskih solz ni bilo. Nobenega ogorčenja. Nobenega protesta. Nobene obsodbe. Nihče ni ponorel. Pobijanje otrok v Afganistanu, Iraku, Siriji in Jemnu je bilo nekaj logičnega, samoumevnega in normalnega – nič posebnega. Kolateralna škoda. S tem se je pobijanje otrok normaliziralo. In ker se je pobijanje otrok normaliziralo, ker torej pobijanje otrok v Afganistanu, Iraku, Siriji in Jemnu – oh, in Gazi in Sredozemlju – ni nikogar ganilo, zdaj umirajo otroci v Ukrajini. Ker je Evropa pustila, da so otroci umirali tam, zdaj otroci umirajo tu. Če bi ob vsakem otroku, ki je – pod streli, raketami ipd. – padel v Afganistanu, Iraku, Siriji ali Jemnu, zagnali vik in krik, če bi torej agresorju ob tem vsakič znova spili kri, bi se moral Putin zadrževati. Tako pa se mu ni treba. Lahko jih pobija – ker ni to nič posebnega. Ker to nikogar ne gane.

Evropo najbolj ganejo njene lastne solze.

»Največji državnik na zemlji«

A vse to ne preseneča – Evropska unija je namreč na debelo in veselo tolerirala putinizacijo Evropske unije. Zdaj vsi ponavljajo, kakšno napako je naredila Evropa, ko je Putinu nenehno – leta in leta, iz škandala v škandal, iz ekscesa v eksces – popuščala, toda: mar ni vsa ta leta srhljivo popuščala tudi skrajno desnim, etnonacionalističnim, fašistoidnim politikom (in strankam), ki jih je navdihoval Putin in ki so to, da so Putinovi feni, tudi povsem jasno oznanjali? Matteo Salvini ga je razglašal za »največjega državnika na Zemlji« (okrog – tudi po evropskem parlamentu – je navdušeno skakal v majici z njegovim portretom), Marine Le Pen in njeno predvolilno kampanjo so kreditirale ruske banke (da je podprla aneksijo Krima, ni treba posebej omenjati), Viktor Orbán pa ni postal le njegov najzvestejši evropski zaveznik, ampak je leta 2014 tudi poudaril, da je model za njegovo »iliberalno demokracijo« prav Putinova Rusija. Kaj to pomeni, si lahko mislite: Janševa Slovenija je zmodelirana po Orbánovi Madžarski, ki je zmodelirana po Putinovi Rusiji. A Evropska unija je vsem tem, ki so hoteli Evropsko unijo zmodelirati po Putinovi Rusiji, gledala skozi prste. Vztrajno, sistematično jim je popuščala. Le tu in tam se je odzvala z moraliziranjem, kakšnim izrazom »zaskrbljenosti«, nemara celo protestom, včasih tudi s sankcijami – rutinskimi, medlimi, mlačnimi, neodločnimi. Odziv na putinizacijo Evropske unije je bil le karikatura odziva na Putinove vojne, aneksije in likvidacije. Putinove oligarhe so povsod gostili kot bogove. Niso hoteli užaliti in razjeziti Putina. Kar narediš Putinovemu oligarhu, narediš Putinu! To vidimo tudi zdaj, ko zasegajo in zaplenjajo superjahte, superpalače in superletala Putinovih oligarhov: kar naredimo njim, naredimo njemu!

A oligarhi so se zlahka, res brez težav, tako rekoč imerzivno vklopili – zahodni realkapitalizem je namreč kot ustvarjen za Putinove oligarhe, lastnike ekscesnih količin mračnega, umazanega, koruptivnega kapitala. Zahodni realkapitalizem je povsem dereguliran in netransparenten, poln pralnic denarja, poštnih nabiralnikov, verižnih slamnatih podjetij in lukenj, v katere lahko oligarhi mirno in varno parkirajo svoje bogastvo. Ne, ni jim ga bilo treba skrivati v davčne oaze, ampak je zadostovalo že, da so ga poslali v londonski City. Organizacija Transparency International ocenjuje, da je petina tistih devetih milijard, ki se vsako leto operejo v Veliki Britaniji, povezana s Kremljem.

To je bogastvo, ki se izmika obdavčitvi. To je bogastvo, zaradi katerega višje davke plačujejo vsi ostali. To je bogastvo, zaradi katerega družbe socialno stagnirajo. To je bogastvo, ki družbo maliči in ubija. To je bogastvo, zaradi katerega se ekonomska neenakost naglo in pogubno poglablja. To je bogastvo, zaradi katerega družba nima bolnišnic, pravi Susana Ruiz, davčna strokovnjakinja pri organizaciji Oxfam, ki obenem dodaja: »Zakaj potrebujemo vojno, da bi končno doumeli, da bi morali ta globalna premoženja izslediti in zamrzniti?«

Evropa s svojo načelno nenačelnostjo legitimira nastanek krasnega novega sveta, v katerem bodo globalno politiko vodili diktatorji, avtokrati in despoti, ki imajo velike zaloge nafte in plina.

Prav res – to bi lahko stebri Evropske unije doumeli in storili tudi brez Putinovega napada na Ukrajino. In ko zdaj panično iščejo jahte in palače in letala Putinovih oligarhov, jih ne najdejo in ne najdejo, ker so parkirani v zahodnem realkapitalizmu, v katerem je mogoče za pravim lastništvom zabrisati vse sledi in v katerem ni mogoče ugotoviti, čigavo je kaj. Diktatorji, kriminalci in oligarhi – velikodušni donatorji britanske konservativne stranke – se v luknjah in verižni slami zahodnega realkapitalizma počutijo kot doma. Ob toskanski obali je, poroča New York Times, zasidrana 700-milijonska superjahta. Pravijo ji »Putinova jahta«. A nihče ne ve, čigava je. Niti tega ne vedo, na koga je napisana. Ker je to poslovna skrivnost. Kapitalizem. Ki ga je treba obsoditi. Putinova vojska je bila leta 2008 po napadu na Gruzijo le 12 kilometrov od Tbilisija, glavnega mesta Gruzije, a so Rusijo kljub temu mirno sprejeli v Svetovno trgovinsko organizacijo. In presenetljivo: tej odločitvi ni oporekala niti sama Gruzija, žrtev ruske agresije. Kapitalizem ima prednost pred življenjem.

O tem, kakšne so možnosti, da Putinovi oligarhi obsodijo Putina, pa vse pove tale vic. K Putinu pride neki oligarh, rekoč: »Od petih milijard so mi zasegli štiri!« Putin odvrne: »Bi rad obdržal preostalo milijardo?«

Nadaljevanje kulturne vojne z drugimi sredstvi

Skrajno desni politiki so Putina razglašali za zadnji branik evropskih vrednot, evropske tradicije in evropske identitete (Družina, Dom, Domovina!), ki jih ogrožajo politična korektnost, kulturni marksizem, multikulturalizem, feminizem in LGBTQ+. Nič čudnega, da Putinov propagandni stroj zdaj invazijo v Ukrajino prodaja kot nadaljevanje »kulturne vojne«, ki poteka na Zahodu. Tudi pri nas. Kaj je Putin? Nič, le varuh »pravih« krščanskih vrednot, ki je Zahod razjezil s svojo »politično nekorektnostjo« – zato ga razglašajo za »toksičnega«. In nič čudnega, da je Sergej Nariškin, direktor ruske obveščevalne službe, zahodni odziv na Putinovo »kulturno prisvojitev« Ukrajine zavil v dobro znani jezik »kulturne vojne«: »Gre za poskus uničenja naše države, za ‘cancellation’, kot se temu zdaj običajno reče v ‘strpnem’ liberalno-fašističnem okolju.«

Putin skuša očitno na svojo stran – za začetek – pridobiti volivce in simpatizerje skrajne desnice, ki jih vedno najbolj zanesljivo omami, sproži in mobilizira prav retorika »kulturne vojne«. Zato ne preseneča, da na Putinovi strani, med proruskimi separatisti v Donbasu (zdaj Ljudskih republikah Doneck in Lugansk), najdete številne evropske skrajnodesničarske borce.

A ironično: evropski skrajnodesničarski prostovoljci – z neonacisti vred – množično prihajajo tudi v Ukrajino, da bi se borili proti Putinu. Rusko-ukrajinska vojna bi lahko postala gojišče in plodišče radikalizacije, ekstremizacije in militarizacije skrajnih desničarjev. Tu se bodo lahko prelevili v fanatike, fundamentaliste – v vojake »kulturne vojne«, obsedene z lunatičnimi, dementnimi, mračnjaškimi teorijami zarote, toksično nostalgijo po mistični rasni skupnosti in nuklearnimi opcijami. Tu bodo lahko izživljali svoj prezir do demokracije, vladavine prava in človekovih pravic. Tu dialog ne bo več mogoč. In tudi mit o »skupnih vrednotah« bo nemogoče prodati.

In to ne bi bilo brez precedensa: v Afganistanu so se prostovoljci, freedom fighterji, ki so se tja zgrinjali od povsod, radikalizirali, ekstremizirali in militarizirali, z njimi pa se je radikalizirala, ekstremizirala in militarizirala tudi njihova islamistična ideologija, ki jih je prelevila v džihadiste – v Al Kaido. Kako se je nadaljevalo, vemo – z 11. septembrom in rušenjem newyorškega Svetovnega trgovinskega centra, simbola zahodnega realkapitalizma. Temu so sledile vojna proti terorju, destabilizacija Bližnjega vzhoda in fašizacija Zahoda.

Rusko-ukrajinska vojna utegne fašistoidne, neonacistične prostovoljce legitimirati kot borce za svobodo, s čimer jih bo opolnomočila in naredila sprejemljivejše, s tem pa bo naredila sprejemljivejši tudi fašizem. To bo pospešilo fašizacijo Zahoda. Zato niti ne preseneča, da je regionalna vlada Kastilje in Leona v Španiji te dni sporočila, da se bo koalicijsko povezala s fašističnim Voxom. Le še vprašanje časa je, kdaj bo Vox vstopil tudi v nacionalno vlado.

Ne, tega, kar se je začelo leta 1980 v Afganistanu, še ni konec. Au contraire: to, kar se je leta 1980 začelo v Afganistanu, doživlja reboot. Premirje je očitno zadnja stvar, ki jo vsi skupaj hočejo. Posebej Američani. Še manj Putin. Kako zelo potrebuje to vojno, pove že število teorij zarote, ki jih je angažiral kot izgovor za zavojevalski napad. Zadnja – Američani v Ukrajini urijo biokemične ptiče. So se pa našli!

Podnebne spremembe. Apokaliptični virus. Jedrska vojna. Politične elite uživajo v zastraševanju ljudi. Če jih dobro prestrašiš, sledijo. Janša, ki je nujno potreboval dober predvolilni shod, se je takoj nalepil zraven. Že osvobaja in osamosvaja Ukrajino. Odpeljal jo bo v demokracijo. Zanjo tvega celo življenje! Odpotoval je v oblegani Kijev! Za demokracijo in svobodo je pripravljen umreti! Očitno prepričan, da mu bo ta »smrt« prinesla še dva mandata. Mar res? Putin je napadel demokracijo. A tega ne doživljamo tudi v Sloveniji?

In medtem ko Janša osvobaja Ukrajino, so njegovi madžarski prijatelji slovensko-madžarsko mejo premaknili na Muro.

Sam ni ob tem niti pisnil. Kakor ni niti pisnil, ko je Orbán, njegov ilustrisimus, razkazoval stari zemljevid »velike Madžarske«, ki se razteza tudi v Prekmurje, in pri tem ponavljal, da je bilo to ozemlje Madžarski ukradeno.

Ne, avtokratom res ne moreš zaupati. Lahko te napadejo.

Nas res čaka jedrska vojna? Ne. Toda politične elite se pretvarjajo, da je mogoča in da je tik pred vrati. Zakaj to počnejo? Da bi jim bili hvaležni, da so nas rešile pred jedrsko apokalipso. A nekaj takega so storile tudi z Ukrajino – prepustile so jo Putinu, da bi jo lahko zdaj reševale pred njim.